Jedro

Tožena stranka se je odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja tožene stranke in ne zaradi tega, ker se je nova direktorica želela znebiti tožnice. Tožena stranka je tako dokazala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenost poslovnega razloga.

Omejena sodna presoja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru podpisa nove pogodbe o zaposlitvi je določena z zakonsko določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Gre namreč za spor, ki datira v čas veljavnosti ZDR in se torej ni mogoče sklicevati na določbe ZDR-1, ki drugače določajo obseg sodnega varstva.

Ravnanja tožene stranke in njenih zaposlenih ne ustrezajo zakonski definiciji mobinga. Tožnica je morala napisati dopis poslovnemu partnerju, čeprav ni točno vedela, kaj naj napiše, ker ji ni bila predočena vsebina sestanka, kar pa še ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Zato je bil odškodninski zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II/2 in III izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 7.253,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 226,25 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 119,69 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 6. 2011, ugotovitev, da je nična (oziroma podrejeno izpodbojna) individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 16. 8. 2012 za delovno mesto ... prodajni predstavnik na lokalnem trgu - trgi: A. in se zato razveljavi ter toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo ... - manager prodaje rednega prometa, ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2011 od 1. 9. 2012 do dneva vrnitve plača vsakomesečno razliko v plači v znesku 1.500,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti razlike, torej od vsakega 16. dne v mesecu ter ji plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (točka I izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica prav tako zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 6. 2011 in njeno razveljavitev, plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 11.000,00 EUR ter plačilo vsakomesečne razlike v plači v znesku 1.500,00 EUR (ki pa je v podrednem zahtevku opredeljena kot odškodnina za premoženjsko škodo), dodatno pa še plačilo odpravnine v znesku 18.133,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka II izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka izpodbijane sodbe). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ne dopusti sprememba tožbe, podana na naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2013. Zoper takšno sodbo in sklep (razen zoper del odločitve o stroških postopka, po kateri tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bil pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in za ponudbo drugega, neustreznega dela v tujini v tem, da se tožnico izloči iz dosedanjega delovnega okolja, saj je nova direktorica v oddelku rednega prometa B.B. ni prenašala v bližini. Iz komercialnega sektorja sta v kritičnem obdobju morali oditi zgolj tožnica in njena sestra C.C., kar jasno kaže na to, da se ju je direktorica želela znebiti. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali je bila tožnica s sporno odpovedjo šikanirana ali ne, bi sodišče prve stopnje moralo ovrednotiti glede na primerjavo njenega statusa in statusa drugih delavcev, ki so delali v oddelku prometa in po odpovedi, česar pa sodišče prve stopnje ni naredilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je formalistično omejilo zgolj na preizkus, ali je tožena stranka dejansko izvedla reorganizacijo, kar pa ne zadošča za presojo v tem sporu. Namen zaščitnih določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) zlasti še določbe četrtega odstavka 81. člena ZDR je v tem, da sodišče, kadar gredo trditve v to smer, posamezno odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi presoja širše in razišče, ali je bil posameznik zaradi osebnih okoliščin pri odpovedi tretiran bistveno slabše od drugih delavcev. Ostali delavci so prejeli pogodbe o zaposlitvi za ustrezna delovna mesta, tožnica pa je prejela pogodbo o zaposlitvi za očitno neustrezno delovno mesto v drugi državi, čeprav je tožena stranka razpolagala s prostimi ustreznimi delovnimi mesti na sedežu tožene stranke. Tožena stranka tega ni storila zgolj zato, ker B.B. tožnice ni želela v bližini in ji je hotela nekaj let pred upokojitvijo krepko zagreniti življenje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala osebnih okoliščin, zaradi katerih je bila diskriminirana. Tožnica je ves čas postopka dokazovala, da je bila trn v peti B.B., da se je ta čutila ogroženo (v oddelek je prišla na novo in svojega posla ni obvladovala) od tožnice, in ji je bila tožnica kot oseba, ki svoj posel dobro pozna in obvlada, do skrajnosti zoprna. Navedeno pa predstavlja „drugo osebno okoliščino“ v smislu določbe 6. člena ZDR, zaradi katere tožena stranka pri odpovedi tožnice ni obravnavala enako kot druge delavce oddelka prometa. Dejstvo je tudi, da je tožnica enako delo, kot ga sedaj opravlja v D. v Rusiji, pred tem opravljala iz E., zato njena prisotnost na trgu (v tujini) ni bila potrebna. Tožena stranka je po reorganizaciji v tujino poslala zgolj tožnico in je torej zgolj v njenem primeru ugotovila, da nujno potrebuje predstavnika na lokalnem trgu. S tem je tožena stranka tožnico diskriminirala, saj ni enako ravnala tudi v primeru F.F., ki mu ni bilo potrebno iti v Turčijo in B.B., ki po reorganizaciji pokriva Balkan. Zaradi navedenega je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno mesto lokalne predstavnice v Rusiji tožnici ni bilo ponujeno zaradi šikaniranja ampak zaradi njenega uspešnega dela na ruskem trgu in znanja ruskega jezika. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče dokazne ocene ni izvedlo ob upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Sodišče se je sklicevalo zgolj na izpovedbe prič G.G. in H.H., ne da bi jih objektivno primerjalo z izpovedbami I.I., J.J. in C.C., ki so sicer prav tako zaposlene pri toženi stranki in ki so izpovedovale o slabih odnosih B.B. do tožnice, česar, glede na to, da so še vedno zaposlene pri toženi stranki, gotovo ne bi storile, če njihova izpovedba ne bi bila resnična. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da to, da ukinitev tožničinega delovnega mesta ni bil le konstrukt tožene stranke, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica po podpisu pogodbe o zaposlitvi delo v Rusiji dejansko začela opravljati in da je na tem delovnem mestu dvakrat bolje plačana. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo tožničinih trditev, da so življenjski stroški v Rusiji bistveno višji, zaradi česar je njen položaj bistveno slabši. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o omejenem sodnem varstvu v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kadar delavec sprejme ponujeno pogodbo. Sodna praksa vrhovnega sodišča, na katero se pri tem sklicuje sodišče prve stopnje ni ustrezna. Zakonska dikcija dopušča tudi drugačno interpretacijo, zato je potrebno upoštevati namen spornih določb, ki prav gotovo ni v tem, da se delavcem omejuje dostop do sodnega varstva v zvezi z varstvom pred nezakonitim odpuščanjem. Nejasne določbe je potrebno razlagati v korist delavcev, sicer pa je zakonodajalec v novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v tretjem odstavku 91. člena izrecno določil, da delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po načelu enakosti je potrebno, da tudi za spore, ki so se pričeli pred uveljavitvijo ZDR-1, sodna praksa sledi razlagi, ki jo je glede 90. člena ZDR že zdavnaj sprejela pravna teorija (ZDR s komentarjem, GV 2008). Sodišče prve stopnje bi zato moralo dopustiti poln obseg sodnega varstva, razveljaviti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in novo pogodbo izreči za nično. Ob dejstvu, da je bila tožnici nesporno ponujena neustrezna zaposlitev bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je imela tožena stranka drugo ustrezno zaposlitev in ali bi jo tožnici v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR morala ponuditi. Delovno mesto pomočnika direktorja sektorja, ki je za tožnico ustrezno delovno mesto, je bilo prosto, tožena stranka tega delovnega mesta ni ukinila, kljub izvedeni reorganizaciji, kar dokazuje, da niso resnične navedbe tožene stranke, da na tem delovnem mestu nikogar ne namerava zaposliti. Podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi ne izraža tožničine prave volje, saj je bila v podpis prisiljena zaradi zagotavljanja svoje socialne varnosti. Podpis je posledica dejstva, da je tožničini drugi pomembni dobrini, to je ekonomsko socialni varnosti, grozila resna nevarnost v smislu določbe 2. odstavka 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Navedeno pomeni, da je nova pogodba o zaposlitvi najmanj izpodbojna. Tožnica ne bi sklenila nove pogodbe, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Z razveljavitvijo odpovedi odpade neposreden razlog za sklenitev nove pogodbe, s tem odpade tudi ekonomski interes delavca za opravljanje dela na slabšem delovnem mestu, zaradi česar je potrebno ugotoviti, da je nova pogodba o zaposlitvi nična. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s podrednim zahtevkom za plačilo odpravnine zaradi sprejema neustrezne zaposlitve. Tožnica ima pravico do sorazmernega dela odpravnine na podlagi določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR. Delavcu, ki sprejme ponudbo za neustrezno delovno mesto ta odpravnina pripada v vsakem primeru, sodišče pa je dolžno odločiti zgolj o njeni višini. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da se socialna varnost tožnice zaradi sprejema neustrezne pogodbe o zaposlitvi ni zmanjšala, temveč bistveno povečala, ni možno preveriti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič C.C., I.I. in J.J. o tem, da se je B.B. znašala nad njimi in tudi nad tožnico. S temi dokazi je tožnica dokazovala, da ne gre zgolj za njen subjektiven občutek, da jo B.B. šikanira, temveč je šikaniranje objektivizirano, saj se je krivično, neprimerno in nezakonito ravnanje dogajalo tudi drugim zaposlenim, npr. C.C. in J.J.. Tožnica je primeroma opisala ravnanja, iz katerih je razvidno, da se je nad njo izvajal mobing.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede odločitve o sorazmernem delu odpravnine po četrtem odstavku 90. člena ZDR, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, da sta v spornem obdobju iz komercialnega sektorja odšli le tožnica in njena sestra C.C., kar naj bi kazalo na to, da se ju je direktorica želela znebiti in da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil poslovne narave, temveč v tem, da se tožnico trpinči. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo zakaj šteje, da je obstajal poslovni razlog ter s tem zavrnilo tožničine navedbe, da poslovni razlog ni bil podan oziroma da je šlo le za to, da bi se B.B. znebila tožnice in C.C.. Posledično je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker bi moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti tožničin delovnopravni status s statusom drugih delavcev, ki so delali v oddelku prometa. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo ugotovitev, da tožnica ni bila šikanirana, pri čemer je svojo obrazložitev deloma oprlo tudi na elemente nove pogodbe o zaposlitvi, predvsem plačo, na podlagi katere je sklepalo, da se tožničin delovnopravni status v finančnem smislu ni poslabšal. Opredelilo se je do vseh spornih vprašanj, prav tako tudi do izpovedb prič C.C., I.I. in J.J. o tem, da se je B.B. znašala nad njimi in tudi nad tožnico. Izpodbijana sodba je torej ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi ter jo je mogoče v celoti preizkusiti, pritožbeni očitki pa dejansko izpodbijajo dejanske ugotovitve in materialnopravna stališča sodišča prve stopnje.

Pritožba neutemeljeno očita, da je nezakonit sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2013. Po 185. členu ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da ne bo obravnavalo spremembe tožbe oziroma ne bo dovolilo spremembe tožbe, s katero je tožnica zahtevala tudi plačilo dodatka po pravilniku tožene stranke za delo v tujini. Pritožbeno sodišče se strinja s takšno odločitvijo ter pojasnjuje, da obravnavanje dodatnega zahtevka v tem sporu ne bi bilo smotrno, saj bi dokazovanje tega dela zahtevka bistveno vplivalo na čas odločanja o zahtevku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o utemeljenosti odpovednega razloga, ki pa ga je potrebno obravnavati prednostno. Tožnica lahko vloži novo tožbo, s katero uveljavlja plačilo dodatka k plači. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP).

Tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 6. 2011, ugotovitev, da je nična (oziroma podrejeno izpodbojna) individualna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ... prodajni predstavnik na lokalnem trgu - trgi: A. in se zato razveljavi ter toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto ... - manager prodaje rednega prometa. Uveljavljala je tudi plačilo vsakomesečne razlike v plači zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ter plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 11.000,00 EUR, podrejeno pa poleg navedenih zahtevkov tudi plačilo odpravnine zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za ponujeno neustrezno delovno mesto.

Glede na tako postavljen tožbeni zahtevek je za pritožbeno rešitev zadeve bistvena določba 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, po kateri je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ker je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, je treba pri odločitvi upoštevati v času odpovedi veljavno določbo 90. člena ZDR, ki je v prvem odstavku določala, da se v primeru, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po določbi tretjega odstavka 90. člena pa delavec, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. V skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDR ima delavec v primeru neustreznosti nove zaposlitve po prejšnjem odstavku pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem.

Ker tožnica zatrjuje diskriminacijo in mobing na delovnem mestu ter iz tega naslova uveljavlja odškodnino v višini 11.000,00 EUR, sta za pritožbeno rešitev zadeve pomembni tudi določbi 6. in 6a. člena ZDR.

Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V skladu z tretjim odstavkom 6. člena ZDR sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora v skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je po določbi sedmega odstavka 6. člena ZDR delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

ZDR v 6a. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Nadlegovanje se po drugem odstavku 6a. člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 6a. člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

K odločitvi o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in obsegu sodnega varstva Ni utemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka o neutemeljenosti odpovednega razloga. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da je nova direktorica prodaje v oddelku rednega prometa B.B. odnose v oddelku polarizirala, pri čemer je preferirala ter komunicirala v glavnem s K.K., L.L. in F.F., izrazito pa je omejila službeno poslovno komunikacijo s tožnico, J.J., I.I. in C.C.. Posledica takšnega stanja v oddelku, ki ga je povzročila B.B., je bila nato ugotovitev tožene stranke, da odnosi v oddelku niso dobri in da oddelek kot tak ne more funkcionirati, čemur je sledila poslovna odločitev, da delavcem v tem oddelku komercialnega sektorja odpove pogodbe o zaposlitvi in jim ponudi nove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo zaradi slabega poslovanja tožene stranke in ne zaradi tega, da bi se s tem B.B. znebila tožnice, kar je bistveni argument tožnice glede obstoja poslovnega razloga in vsebine nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je v postopku sanacije dokapitalizirala, eden od ukrepov sanacije poslovanja pa je predvidel tudi reorganizacijo poslovanja, ki je predvidevala zmanjšanje števila zaposlenih in sicer v komercialnem sektorju iz 100 na 75, kar je bilo izvedeno. Dokazano je, da je tožena stranka reorganizirala komercialni sektor, spremenila svoj Pravilnik o sistemizaciji z dne 1. 6. 2011 in ukinila tožničino delovno mesto. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je B.B. s svojim vodenjem oddelka rednega prometa povzročila situacijo, ko se je tožena stranka odločila za reorganizacijo oddelka. Ugotovljeno je bilo namreč tudi, da se je število zaposlenih zmanjšalo na vseh oddelkih komercialnega sektorja, na oddelku M., na oddelku N., na oddelku O., na oddelku P.. Ključna sprememba je bila, da so upravljanje z linijami prevzeli upravljalci linij, ki so odgovorni za profitabilnost linije, ki so za to linijo dobili tudi pristojnost glede določanje cen in velikosti letal. V prodaji so zamenjali organizacijski model tako, da so odgovorne predstavnike prestavili bližje trgu, ki ga pokrivajo. Najpomembnejše trge sedaj pokrivajo iz samega trga in ne iz sedeža tožene stranke, pri čemer so najpomembnejši trgi Slovenija, Nemčija, Rusija, Švica, države Benelux ter dodatno še Amerika. Na vseh trgih razen v Ameriki je tožena stranka zastopana z lokalnim predstavnikom. S tem je želela tožena stranka povečati prodajo, zato je uvedla tudi predstavništvo v Rusiji in ponovno tudi v R. v Franciji. Pred procesom prestrukturiranja je bila organizacija drugačna, saj je prodajnik deloma skrbel tudi za opravljanje samih linij. Tudi iz izpovedi G.G., ki je bil komercialni direktor pri toženi stranki od 1. 4. 2012 do 21. 12. 2012, sedaj pa je predsednik uprave, izhaja da je bila reorganizacija posledica slabega poslovanja tožene stranke. V tem smislu je torej tožena stranka dokazala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenost poslovnega razloga ter v celoti zavrnila trditve tožnice.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je B.B. nastopila funkcijo avgusta 2011, predlog sheme nove organizacije pa je bil pripravljen septembra 2011. To je bilo predstavljeno tožnici, od reorganizacije pa njeno delovno mesto manager rednega prometa ni bilo več potrebno ter je bilo ugotovljeno, da bo samostojna na svojih trgih. Od sestanka z izvršnim direktorjem S.S. tožnica ni več upravljala dela rednega prometa, temveč je to prevzela B.B.. Sklicevanje v pritožbi, da sta tako J.J. kot I.I. pojasnila, da so bila na oddelku nesoglasja, da je treba oddelek razbiti in da je bila to posledica reorganizacije, je torej mogoče razumeti le kot subjektivno dojemanje delovnih odnosov, ki pa ne sledi poslovni logiki tožene stranke, ki je delovni proces v komercialnem sektorju spremenila, uvedla route managerje, tako kot to delajo tudi druge letalske družbe. Tudi če bi ravnanje B.B. vplivalo na slabšanje odnosov znotraj oddelka, zaradi česar bi se tožena stranka odločila za reorganizacijo, to še vedno ne bi utemeljevalo zaključka, da poslovni razlog za prenehanje potreb po delu tožnice, pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni bil podan. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje le formalistično sklepalo o obstoju poslovnega razloga, ki ga je utemeljilo z izkazanimi organizacijskimi spremembami v organigramu družbe oziroma spremembi Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. Upoštevanje stališča tožnice bi pomenilo, da bi moralo delovno sodišče v vsakem posamičnem primeru za nazaj ugotavljati, kaj je bil „pravi“ razlog za reorganizacijo in katera odločitev tožene stranke oziroma njenih delavcev je v preteklosti povzročila situacijo, da je bilo treba organizacijo dela spreminjati. Tega določbe ZDR ne zahtevajo, zato je mogoče poslovni razlog presojati le v okviru objektivno izkazane spremembe organizacijskih ukrepov na strani delodajalca. Seveda pa je vedno možno dokazovati, da so bile organizacijske spremembe le navidezne in da v resnici do njih ni prišlo in je delodajalec zlorabil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Vendar kaj takšnega v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Ni pa možno slediti sklepanju, da organizacijski razlog za odpoved pogodbe ni podan zgolj zato, ker naj bi bila B.B. kriva za slabšanje odnosov med delavci na tem oddelku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kateri trgi so za toženo stranko bistveni. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja, da odločitev tožene stranke, da naj tožnica opravlja delo za ruski trg v D., tako da je bila tožnica lokalni predstavnik na trgu, ni posledica šikaniranja tožnice s strani B.B., temveč odločitev, da so trgi A. tako pomembni, da je utemeljeno, da ima tožena stranka tam svojega lokalnega predstavnika. S tem v zvezi tožnica neutemeljeno opozarja, da nekaterim delavcem ni bilo treba zapustiti delovnega mesta v Sloveniji oziroma, npr. F.F. in da je bil cilj B.B. le, da se znebi tožnice in njene sestre iz komercialnega sektorja. Tudi če je F.F. še naprej iz Slovenije pokrival trg Turčije, in mu ni bilo treba iti v Turčijo, to ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija posledica odločitve tožene stranke, da se na pomembnem ruskem trgu organizira tako, da bo na njem prisotna z lokalnim predstavnikom, da bi tako lahko konkurirala ostalim ponudnikom oziroma ostalim letalskih družbam. Izpovedbe prič I.I., J.J. in tožničine sestre C.C. glede tega vprašanja ne dokazujejo diskriminacije v smislu, da je bilo opravljanje dela v D. diskriminatorna odločitev. Tudi sicer tožena stranka turškega trga ni izpostavila kot posebej pomembnega, zato dejstvo, da turški trg ni bil „pokrit“ z lokalnim predstavnikom, ki bi delo opravljal v Turčiji, ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožnica v tujini prejema višjo plačo, kot bi jo prejemala v Sloveniji, kar je tudi štelo kot enega izmed razlogov, da ni bilo diskriminacije oziroma, da je obstajal poslovni razlog. Ugotovilo je, da tožničina plača znaša sedaj 6.500,00 EUR, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa je npr. po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi za mesec julij 2012 prejela plačo v višini 2.830,00 EUR. Tožnica v pritožbi to izpodbija s tem, da navaja, da so stroški življenja v Rusiji bistveno višji kot v Sloveniji. Vendar pa za samo odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga ni bistvena višina plače, ki jo tožnica prejema v tujini, glede na to, da je pogodbo podpisala ter da je bila reorganizacija posledica odločitve tožene stranke, ki jo tožnica neutemeljeno izpodbija. Zato v sporu višina plače, ki je bila določena v novi pogodbi, saj o zakonitosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni bistvena, saj ta ne izkazuje neutemeljenosti poslovnega razloga za odpoved. Razlogi sodišča se v tem delu v bistvu nanašajo na to, da tožnica ni bila šikanirana, na kar kaže višja plača, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, torej posredno utemeljuje, da so toženo stranko pri reorganizaciji vodili drugi motivi in ne tisti, ki jih zatrjuje tožnica.

Vse zgoraj navedeno dokazuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga. V zvezi z obsegom sodnega varstva je namreč neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi sodišče v celoti presojalo izpodbijano pogodbo, tudi z vidika napak volje ter obstoja pogodbene kavze, oziroma da bi sodišče ugotovilo ničnost oziroma izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi.

Omejena sodna presoja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru podpisa nove pogodbe o zaposlitvi je določena z zakonsko določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Gre namreč za spor, ki datira v čas veljavnosti ZDR in se torej ni mogoče sklicevati na določbe ZDR-1, ki drugače določajo obseg sodnega varstva. Po določbi tretjega odstavka 91. člena sedaj veljavnega ZDR-1 delavec nima pravice do odpravnine, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Obseg sodnega varstva je torej sedaj določen tako, da se v primeru ugotovljene nezakonitosti pogodba razveže zaradi nastopa razveznega pogoja. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbo pritožbe, da so bila v teoriji različna stališča glede obsega sodnega varstva po 90. členu ZDR ter da je ureditev ZDR-1 drugačna od ureditve v ZDR. Vendar pa ne gre le za sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki ni dopustilo polnega obsega sodne presoje po tretjem odstavku 90. člena ZDR, temveč gre za odločanje sodišča na podlagi zakonske določbe, ki omejuje obseg sodnega varstva. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno omejilo le na razloge, ki se nanašajo na utemeljenost poslovnega razloga. Omejeno varstvo velja tudi v primeru, če delavec prejme ponudbo za neustrezno delo (sodba revizijskega sodišča VIII Ips 63/2011 z dne 7. 5. 2012).

Pritožbene navedbe o domnevni ničnosti nove pogodbe o zaposlitvi oziroma njeni izpodbojnosti bi lahko bile relevantne le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da ni bil podan zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Samo v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da nova pogodba ni bila veljavno sklenjena bi lahko, ob hkratni ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, odločilo, da „oživi“ odpovedana pogodba o zaposlitvi. Navedeno izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6.. 2010. V navedeni odločbi je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR pomeni prenehanje prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. Navedeno pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne oživi že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za njeno odpoved, temveč mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa je tudi po vsebini povsem zgrešeno stališče tožnice, da naj bi bila nova pogodba o zaposlitvi nična oziroma, da naj bi bila neveljavna zaradi napak volje. V skladu s 1. odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Nova pogodba o zaposlitvi ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu. Nasprotno, institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je izrecno predviden v zakonu. Prav tako ni možno šteti, da bi nova pogodba o zaposlitvi nasprotovala ustavi ali moralnim načelom. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bila nova pogodba o zaposlitvi nična zgolj zaradi tega, ker bi z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v tem sporu je bilo v resnici ugotovljeno, da je odpoved zakonita) odpadel ekonomski interes, zaradi katerega je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi.

Okoliščina, da je tožnica ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, ker bi sicer zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostala brez zaposlitve ne pomeni napake volje, zaradi katere bi tožnica lahko utemeljeno zahtevala razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za nedopustno grožnjo v smislu določbe 1. odstavka 45. člena OZ, saj je institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove izrecno predviden v veljavni zakonodaji in zaradi tega uporabe tega instituta ni možno šteti za nedopustno grožnjo. Prav tako ni mogoče šteti, da bi tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala zaradi bistvene zmote ali pa da bi tožena stranka tožnico k podpisu nove pogodbe o zaposlitvi napeljala tako, da bi pri njej povzročila nebistveno zmoto v smislu določbe 49. člena OZ.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi želi tožnica uveljaviti nedopustnost pogodbe o zaposlitvi zaradi pomanjkanja pogodbene podlage oziroma kavze. Navedba, da je kavza neposreden razlog za sklenitev nove pogodbe, bi lahko bila upoštevna, če bi bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan v odpovedi zatrjevan poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Ker je dokazano, da je poslovni razlog utemeljen ter da je obstajala potreba po delu tožnice na novem delovnem mestu, ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nezasedeno delovno mesto pomočnika direktorja sektorja, ki je za tožnico ustrezno delovno mesto in ga tožena stranka ni ukinila kljub izvedeni reorganizaciji. Tudi v tem delu tožnica presega obseg dopustnega sodnega varstva, saj bi bil tak argument lahko relevanten le v primeru, v kolikor tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ne bi podpisala in bi ji delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. V takem primeru bi lahko dokazovala, da tožena stranka ni ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Sicer pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da delovno mesto pomočnika direktorja sploh ni bilo predvideno za zasedbo, zato ga tožena stranka tožnici tudi ni bila dolžna ponuditi.

K odločitvi o odpravnini zaradi neustreznosti nove zaposlitve Pritožba tožnice je delno utemeljena v delu, v katerem navaja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje po četrtem odstavku 90. člena ZDR, da tožnici sploh ne pripada odpravnina zaradi sklenitve pogodbe za neustrezno delovno mesto. Med strankama ni bilo sporno, da je ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna, ker je delovno mesto v D. oddaljeno več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Zato je tožnica upravičena do sorazmernega dela odpravnine po četrtem odstavku 90. člena ZDR, glede katerega pa s toženo stranko ni dosegla dogovora. Po stališču pritožbenega sodišča v primeru nesklenitve dogovora med strankama takšen dogovor nadomesti sodišče s svojo odločitvijo. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da bi tožnici pripadalo kvečjemu 2/5 odpravnine, s čemer se pritožbeno sodišče strinja. Zato je v tem delu, glede na to, da je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer da je bila tožnici ponujena pogodba o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožnici dosodilo odpravnino v višini 7.253,28 EUR, torej 2/5 vtoževanega zneska (18.133,22 EUR). Pri odločitvi o višini pripadajoče odpravnine je pritožbeno sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje oziroma tiste, ki med strankama niso bile sporne in sicer višino plače po prejšnji in novi pogodbi o zaposlitvi, delovno dobo tožnice pri toženi stranki, tožničino starost, dejstvo, da tožnica opravlja delo v tujini, da pa je kljub temu en teden v mesecu prisotna v Sloveniji, ter tožničin položaj v družbi na prejšnjem delovnem mestu. Višji vtoževani znesek glede na navedeno ni utemeljen, kljub tožničinim navedbam, da je življenje v D. dražje kot v Sloveniji oziroma da so določene, predvsem gostinske storitve bistveno dražje kot v Sloveniji. To namreč ne more v takšni meri vplivati na višino odpravnine, saj tožnica enkrat mesečno potuje v Slovenijo, torej ni v celoti dislocirana iz slovenskega okolja in se njen položaj tudi v tem smislu ni v takšni meri poslabšal, da bi to utemeljevalo višjo odpravnino.

Glede odločitve o odškodnini zaradi diskriminiacije in mobinga Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo vse očitke, ki jih je tožnica navajala kot mobing ter izvedlo dokaze, s katerimi je v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, zaradi česar tudi niso podani pogoji za odškodnino, ki jo uveljavlja tožnica. Zato tožnica neutemeljeno izpostavlja, da v letih pred 2011 ni bilo zoper njeno delo nobenih pritožb ter da je z vsemi sodelavci in nadrejeni vzorno sodelovala. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 1448/2010, Pdp 1047/2010, Pdp 387/2007, Pdp 340/2007, Pdp 293/2007 in Pdp 96/2012. Bistveno namreč je, da pri tožnici ni šlo za dalj časa trajajoče sistematično trpinčenje oziroma šikaniranje na delovnem mestu.

Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da je B.B. tožnici onemogočala delovne rezultate, pri tem pa naj bi ji pomagali tudi njeni pomočniki, ki so ji kratili za delo pomembne informacije, ko so ji prikrivali informacije o sestankih, ali je na sestanke niso vabili, ali ko naj bi B.B. postavila zahteve v zvezi z delom na način, ko tožnica sploh ni vedela, kaj se je na sestanku obravnavalo in ni mogla izpolniti zahteve. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, tožnica izpostavlja, da se je oddelek s prihodom B.B. polariziral in da je prišlo do sporov med sodelavci. B.B. naj bi si prisvajala delovne rezultate ter tožnici krčila pristojnosti in stalno izražala dvom v njene odločitve. Tožnico ter C.C., I.I. in J.J. naj bi stalno pavšalno kritizirala, da delajo analize trgov na pamet, omalovaževala tožničino delo, o njej govorila za hrbtom ter ignorirala njena vprašanja ter želje po razgovoru, saj jo je iz pisarne odslovila brez besed in s kretnjo roke. Sodelavci, ki so bili na strani B.B., pa so se tožnici posmehovali z izrazi „slonica in buldožer“, s čemer so ji odrekli spoštovanje pred drugimi sodelavci in zoper njo sejali prezir.

Vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ti očitki bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo vse okoliščine glede posameznih očitkov ter se v zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Tudi če bi šteli za resnično, da naj bi tožnica morala napisati dopis poslovnemu partnerju, čeprav ni točno vedela kaj naj napiše, ker ji ni bila predočena vsebina sestanka, to še ne ustreza zakonski definiciji trpinčenja na delovnem mestu v tem smislu, da bi bilo sistematično in ponavljajoče se negativno ali žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Tudi sicer je sodišče prve stopnje s tem v zvezi sprejelo ustrezne dejanske ugotovitve ter pravna stališče, s katerimi se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s sestankom, glede katerega je tožnica zatrjevala, da je B.B. tožnici zabrusila, da naj gre iz pisarne. Sodišče prve stopnje namreč ni verjelo tožnici in priči C.C., temveč je utemeljeno sledilo izpovedbi priče T.T., ki se tega dogodka ni spominjala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na dejstvu, da je B.B. takšno ravnanje zanikala, tožnica je v svoji izpovedbi trdila nasprotno, enako tudi priča C.C.. Ker je priča T.T. izpovedala, da se dogodka ni spominjala oziroma se ni spominjala da bi prišlo do kakšnega incidenta, je povsem sprejemljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi prišlo do tega, da bi B.B. tožnico na nesramen oziroma poniževalen način odslovila iz pisarne. Tudi sicer je potrebno pri vseh ravnanjih nadrejenih izhajati iz izhodišča, da je delovno razmerje razmerje, v katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila nadrejenega oziroma osebe, ki nastopa v imenu delodajalca. Zato že po naravi stvari lahko pride do dogodkov, ki jih delavec razume kot ponižujoče oziroma kot omalovaževanje, čeprav to po svoji naravi niso. V kolikor bi torej vsako ravnanje nadrejenega, ki od delavca na bolj ali manj prijazen način zahteva, da zapusti prostor oziroma sestanek, razumeli kot šikaniranje in maltretiranje, bi to dejansko onemogočilo nadrejenim delavcem podajanje navodil podrejenim delavcem in organiziranje delovnega procesa. V konkretnem primeru že iz trditev tožnice ne izhaja takšno poniževalno oziroma zaničujoče ravnanje, ki bi ustrezalo zakonski definiciji trpinčenja na delovnem mestu.

V celoti so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnice, da je podano šikaniranje zaradi neodobritve dopusta. Odobritev izrabe dopusta je odločitev v domeni delodajalca in delavec ne more domnevati, da je dopust odobren že z vložitvijo vloge za odobritev. Zato mora delavec pred odhodom na dopust preveriti, ali je dopust odobren, ne pa na lastno roko šteti, da je zaradi ravnanja v preteklosti oziroma drugačnih okoliščin mogoče šteti, da je dopust odobren že samo s tem, ker delavec zaprosi za dopust. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so drugi delavci pri toženi stranki preverili, ali je dopust odobren. Zato je v tem delu mogoče tožnici očitati, da je lahkomiselno sklepala, da je dopust odobren, čeprav ji ni bil odobren. Tudi sicer je bilo ugotovljeno, da je tožnica zahtevala dopust v času, ki za to ni bil primeren zaradi pogajanj za dokapitalizacijo. V tem delu torej ni šlo za sankcioniranje tožnice, temveč za ravnanje tožene stranke, ki je v celoti zakonito in utemeljeno na dejstvu, da delodajalec odloča, kdaj lahko delavec nastopi dopust. V zvezi s sestankom združenja U. v V. v tujini dne 4. in 5. 10. 2011 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okoliščina, da tožnica na ta sestanek ni šla, ne predstavlja mobinga. Tožnica je za ta dva dneva tudi sama planirala sestanek v Turčiji, nadrejena B.B. pa je tožnici sporočila, da se bo sestanka udeležila sama in s tem upoštevala predlog tožnice, naj se ga udeleži samo ena od njiju. Tudi v tem delu gre za avtonomno odločitev tožene stranke oziroma njenega delavca, ki je nadrejen tožnici in sam odloča o tem, kako bo organiziral delovni proces.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi izpovedb I.I., J.J. in C.C. na način, da je očitke, ki naj bi izhajali iz njihovih izpovedb zavrnilo z ustrezno argumentacijo, ko jo je utemeljilo na dokazih, ki jih je štelo za bistvene in ki dokazujejo, da ni šlo za mobing tožnice. Ni mogoče šteti, da je dokazna ocena nepravilna oziroma dvomljiva, ker naj bi sodišče preferiralo le priče, ki so na strani nadrejene B.B.. Dokazna ocena temelji na objektivni ter nepristranski oceni dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje izvedlo ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo. Zato pritožbeno povzemanje delov izpovedb prič I.I., J.J. in C.C. ne more vplivati na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z dogodki, na katere se ti deli izpovedi nanašajo. Ravnanja tožene stranke in njenih zaposlenih torej ne ustrezajo zakonski definiciji mobinga, zato je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani del sodbe delno spremenilo glede odločitve o sorazmernem delu odpravnine in odločitve o stroških postopka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica ni uspela z zahtevkom glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga ter z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in trpinčenja, deloma pa je uspela z zahtevkom za plačilo odpravnine zaradi podpisa pogodbe za neustrezno delo. Njen uspeh je mogoče oceniti v višini 20 %, v delu zahtevka, ki se nanaša na zakonitost nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je v tem obsegu upravičena do povračila stroškov postopka. V skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) se vrednost predmeta v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. Ker je tožnica prejemala plačo v višini 2.830,00 EUR, znaša vrednost predmeta spora 16.980,00 EUR. Tožnica je upravičena do zneska 226,25 EUR, kar predstavlja 20 % od priglašenih stroškov in sicer do nagrade za postopek v višini 510,90 EUR po tar. št. 3100 (393,00 EUR x 1,3), za narok v višini 471,60 EUR po tar. št. 3102 (393,00 EUR x 1,2), 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, kilometrino na relaciji E.. - Z. - E. (6 x) v znesku 128,76 EUR, 22% DDV, kar skupaj znaša 1.131,26 EUR.

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Vrednost predmeta spora znaša 27.980,00 EUR - 16.980,00 EUR (odpoved pogodbe o zaposlitvi) in 11.000,00 EUR (plačilo odškodnine zaradi diskirminacije in mobinga). Uspeh tožnice, glede na 20 % uspeh glede spora o prenehanju oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, skupaj znaša 12,13 %. Zato ji je pritožbeno sodišče v tem obsegu priznalo stroške, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta. Nagrada za postopek znaša 788,80 EUR (tar. št. 3210 - 493,00 EUR x 1,6), materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, z 22 % DDV. Ob upoštevanju uspeha je torej tožnica upravičena do stroškov pritožbe v znesku 119,69 EUR.