Jedro

Če je bila kreditna pogodba povzeta v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini in tožnik toži na ugotovitev ničnosti tega sporazuma, ni podana pravna korist za tožbo, da je nična že kreditna pogodba.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v delu, kjer je zavržena tožba, da je ničen sporazum, sklenjen med pravdnima strankama dne 12.5.1994 pred Okrajnim sodiščem v Postojni v zadevi R 53/94 in v odločbi o stroških postopka r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva v novo odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, da naj se ugotovi, da je kreditna pogodba, sklenjena med prvo in drugo toženo stranko za znesek 4.000.000,00 SIT, sklenjena 10.5.1994 pod št. 5200001/601-8, nična in ne ustvarja pravnih posledic. Zavrglo je tudi tožbo z zahtevkom, da naj se ugotovi, da je ničen sporazum, sklenjen med pravdnima strankama 12.5.1994 pred Okrajnim sodiščem v Postojni v zadevi R 53/94. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 9.950,00 SIT v 15 dneh.

Proti temu sklepu je vložil tožnik pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Najprej zatrjuje, da bi sodišče moralo odločiti o taksni oprostitvi. Sicer pa se ne strinja z odločitvijo, saj je po njegovem mnenju sklep nepravilen in nezakonit. Zatrjuje, da ima pravni interes za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene med banko in prvotožencem, saj je ta pogodba bila podlaga nastanku zastavne pogodbe. Zastavna pogodba je kavzalna pogodba. Kavza zastavne pravice je zavarovanje določene terjatve. Tožnik je z zastavno pogodbo zavaroval terjatev banke, drugotoženke, napram prvotožencu. Na podlagi te pogodbe, to je zastavne in kreditne pogodbe, se je pristopilo k sklenitvi sporazuma, to je sodne poravnave R 53/94, to pa iz razloga, da bi druga toženka imela lažje poplačilo v primeru nevračila kredita z neposredno izvršbo. Ker je banka odobrila prvotožencu kredit brez vsakršne bonitete, kar tožnik ni vedel, mu sodišče ne bi smelo odrekati pravnega varstva na uveljavljanje ničnosti takšne kreditne pogodbe. Pravno vprašljivo pa je tudi stališče, da je eden od razlogov za zavrženje tožbe v tem, da tožnik v pravdni zadevi P 142/95, ki se je vodila za razveljavitev zastavne pogodbe, ne more še enkrat tožiti na ničnost pogodbe in sodne poravnave, ker zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oziroma na razveljavitev sporazuma obsega tako izpodbojnost kot ničnost. S takšnim pravnim stališčem se tožnik ne more strinjati, saj nima opore v materialnem predpisu in je v popolnem nasprotju z določili Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki govore o ničnosti in izpodbojnosti.

Nesprejemljivi so razlogi sklepa, da se v tožbi ničnost ne zatrjuje.

Že bežen pogled na 3. točko tožbe takšne trditve povsem ovrže. Zmotno pa je stališče, da je sodno poravnavo možno izpodbijati le s tožbo na izpodbijanje v treh mesecih od dneva, ko je stranka zvedela za razlog. Na splošno je poravnava pogodba in zoper pogodbe so možni različni načini uveljavljanja neveljavnosti pogodb od ničnosti do izpodbojnosti. Neveljavnost pogodbe je vprašanje materialnega prava in procesni predpis v materialnega ne more posegati v toliko, da bi izključil vse dane možnosti uveljavljanja neveljavnosti pogodbe in s tem poravnave. V konkretnem primeru zato ni pomembno, kdaj je bila tožba na ničnost poravnave vložena in tožniku ni mogoče odrekati pravice do uveljavljanja ničnosti sodne poravnave po določilih ZOR.

To bi v skrajni konsekvenci pomenilo odrekanje pravice do sodnega varstva, kar počne pobijani sklep. Iz vseh teh razlogov tožnik predlaga razveljavitev sklepa in meritorno obravnavanje zadeve.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnik pravnega interesa za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene med toženima strankama, ne more imeti, saj je bila kreditna pogodba v celoti povzeta v sporazum, sklenjen pred sodiščem pod opr.

št. R 53/94. Ta sporazum, ki ima moč sodne poravnave, predstavlja izvršilni naslov proti zastavitelju, zato ima sodišče prve stopnje prav, da se tožnikov pravni položaj v ničemer ne bi spremenil, tudi če bi se kreditna pogodba ugotovila za nično. Čim je bila povzeta v sporazum, predstavlja ta sporazum izvršilni naslov tudi napram tožniku kot zastavitelju. Odločitev o zavrženju tožbe v delu, v katerem zahteva tožnik zgolj ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

Odločitev o zavrženju tožbe, s katero zahteva tožnik ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna. To odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z dvema razlogoma, ki ju pritožba utemeljeno izpodbija. Pritožba ima prav, da se v zadevi, ki je tekla pod opr. št. P 142/95, ni obravnaval identičen tožbeni zahtevek kot ga je postavil tožnik v tej pravdi. Iz spisa P 142/95 namreč izhaja, da je tožnik v zadevi, ki je pravnomočno rešena, postavil dva zahtevka, in sicer primarni, s katerim je zahteval ugotovitev prenehanja hipoteke, in podrejeni, v katerem je zahteval razveljavitev pogodbe o zastavi nepremičnine. V nobenem od tam uveljavljanih zahtevkov torej ni zahteval ugotovitve ničnosti, ki je predmet tožbenega zahtevka v konkretni pravdi. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da zajema pojem neveljavnost pogodbe tako pojem ničnosti pogodbe, kakor tudi izpodbojnosti. Vendar tožnik v zadevi P 142/95 ni zahteval, da se ugotovi neveljavnost pogodbe, ampak je izrecno zahteval, da se zastavna pogodba razveljavi. Sodišče prve stopnje bi zato zahtevek v konkretni zadevi, ko se zahteva ugotovitev ničnosti sporazuma, moralo meritorno obravnavati. Tudi drugi razlog, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrženje tožbe v tem delu, ne vzdrži. ZPP iz leta 1999 je v nasprotju z ZPP iz leta 1977 uredil tožbo na razveljavitev sodne poravnave kot posebno izredno pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema določbo 392. člen sedaj veljavnega ZPP. Vendar v konkretni zadevi določbi 392. in 393. člena ZPP/99 o tožbi za razveljavitev sodne poravnave glede na določbo 1. odst. 498. člena ZPP/99 ne prideta v poštev, saj je bil sporazum, glede katerega zahteva tožnik ugotovitev ničnosti v tej zadevi, sklenjen pred uveljavitvijo tega ZPP iz leta 1999, zato bi sodišče moralo tožbo na ugotovitev ničnosti tega sporazuma presojati še kot tožbo v navadnem civilnopravnem sporu in ne po določbah novega ZPP (pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v št. II/1999, stran 15). Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožnika v delu, kjer napada zavrženje tožbe na ugotovitev ničnosti sporazuma, razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, pa je moralo po 165. členu ZPP razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo tožbo z zahtevkom na ugotovitev ničnosti sporazuma R 53/94 meritorno obravnavati, saj ni podan nobeden od razlogov za zavrženje tožbe, s katerimi je v izpodbijani odločbi to storilo sodišče prve stopnje. Odločiti pa bo moralo tudi o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, saj je takšen predlog vsebovala že tožba, pa o njem sodišče dosedaj še ni odločilo.