Jedro

Na podlagi ugotovitve, da se je toženec zavezal plačati tožniku do 30.11.1993 tolarsko protivrednost 3.300 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki in da te obveznosti v dogovorjenem roku ni izpolnil, sta sodišči prve in druge stopnje v skladu z določili 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki nalaga udeležencem obligacijskega razmerja dolžnost izpolnitve obveznosti in 324.člena ZOR, ki določa, da mora dolžnik sporno obveznost izpolniti v dogovorjenem roku, spor pravdnih strank materialno-pravno pravilno presodili ter so drugačna izvajanja brez pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu mora toženec plačati tolarsko protivrednost 3.300 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki od 1.12.1993 dalje. Sodišče druge stopnje pa je s spodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354.člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pradlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da podrobna in dolga obrazložitev sodišča druge stopnje kaže, da je sodba sodišča prve stopnje premalo obrazložena, na drugi strani pa je tudi sodba sodišča druge stopnje glede materialno pravnih razlogov preskopa. Navedene sodbe se zato ne da preiskusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta gradili na zadolžnici, nista pa upoštevali poznejšega ustnega sporazuma pravdnih strank, da bo toženec vrnil kupnino le v primeru in takrat, ko bo prodal svoj avtomobil. Sicer toženec priznava svojo obveznost do tožnika, dolg pa bo pošteno plačal, ko bo avtomobil prodal. O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo tožnik, pa nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390.člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vsebinski razlogi revizije, ki očitajo sodbama sodišč prve in druge stopnje skopost razlogov in v posledici tega takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih naj bi se ju ne moglo preiskusiti, pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 13.točke drugega odstavka 354.člen ZPP. Po oceni revizijskega sodišča uveljavljena bistvena kršitev določb pravnega postopka ni podana. Namreč tako razlogi sodbe sodišča druge stopnje kot razlogi sodišča prve stopnje so dovolj obširni in jasni ter v potrebni meri pojasnjujejo sprejeti odločitvi tako v dejanskem kot pravnem pogledu, razlogi sodišča druge stopnje pa so očitno obširnejši zato, ker je navedeno sodišče podrobno odgovorilo na vse pritožbene trditve toženca, ki pred tem v pravdi ni bil aktiven in ne zaradi dopolnjevanja razlogov sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi ugotovitve, da se je toženec zavezal plačati tožniku do 30.11.1993 tolarsko protivrednost 3.300 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled pri Ljubljanski banki in da te obveznosti v dogovorjenem roku ni izpolnil, sta sodišči prve in druge stopnje v skladu z določili 17. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki nalaga udeležencem obligacijskega razmerja dolžnost izpolnitve obveznosti in 324.člena ZOR, ki določa, da mora dolžnik sporno obveznost izpolniti v dogovorjenem roku, spor pravdnih strank materialno-pravno pravilno presodili ter so drugačna izvajanja brez pravne podlage. V reviziji tudi ni mogoče napadati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno med postopkom na nižjih stopnjah. Toženec v tej smeri uveljavlja sploh novote (s trditvijo, da naj bi pravdni stranki sklenili dogovor o novem izpolnitvenem roku), kar je v revizijskem postopku prav tako nedopustno (tretji odstavek 385.člena ZPP). Revizijska izvajanja v tej smeri, ki očitajo sodiščema nižjih stopenj neupoštevanje kasnejšega sporazuma pravnih strank, pa so zato sploh nekorektna.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji toženca uveljavljenih kršitev, niti ne kakšnih takih, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti (člen 386.ZPP), je moralo neutemeljeno revizijo toženca zavrniti (člen 393 ZPP).