Jedro

Tožnik ni uspel dokazati poledenelosti cestišča niti poseda mostu na mestu, kjer ga je začelo zanašati. Ker gre za okoliščini, ki izhajata iz sfere zavarovanca toženke (vzdrževalca ceste), posledično ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja toženke.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o premoženjski škodi.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Presodilo je, da je vzrok za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči kot voznik vozila, nad katerim je izgubil nadzor, v njegovi neprimerni, razmeram neprilagojeni in prehitri vožnji. Ob tem je ocenilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da sta bila (so)vzroka za nastalo škodo tudi v poledenelosti vozišča in posedu mostu na cesti, ki jo je vzdrževal zavarovanec toženke.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno, naj izpodbijano sodbo spremeni. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do (vseh) pritožbenih zatrjevanj, ampak se je v pretežni meri sklicevalo na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, kar je nedopustno. Navedeno vzbuja utemeljen dvom o lastnem stališču pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče mora podati obrazložitev pritožbe, kar je Ustavno sodišče Republike Slovenije poudarilo že v neštetih odločbah. Na podlagi izvedenih dokazov mora samo ugotoviti in presoditi vzročno zvezo med tožnikovo vožnjo in nastalo škodo ter se opredeliti do spolzkosti cestišča in poseda ceste. Sodišče navaja, da je izključni in glavni vzrok za nastalo škodo prehitra vožnja, povsem pa zanemarja posed na mostu in spolzkost vozišča. Mesto nezgode je v senčnem predelu. Tožnik ne zanika, da je k nastanku nesreče prispeval tudi sam z nekoliko prehitro vožnjo. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo navedb v policijskem zapisniku, kjer je navedeno, da v času nesreče na cesti ni bilo znaka za omejitev hitrosti. To je bilo dokazano. Ministrstvo za promet je 21.3.2003 pojasnilo, da so bili prometni znaki postavljeni 8.8.1997. V času nezgode veljavni Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP) je v 46. členu na cestah, registriranih za motorna vozila oziroma na cesti, kjer se je pripetila nesreča, določal omejitev hitrosti 100 km/h. Ker ni bilo znaka, se tožniku ne more avtomatično pripisovati prekoračitve hitrosti. Izvedenec prometne stroke je v mnenju z dne 22.12.2002 navedel, da je tožnikova hitrost znašala okrog 98,6 km/h, torej ni prekoračil dovoljene hitrosti. V drugem mnenju je navedel, da je znašala hitrost vožnje 90,6 km/h ob predpostavki, da je ob prehodu na most odvzel plin, v tretjem pa, da je vozil 164 km/h. Zadnje navedbe so strokovno zmotne, saj je vozil pet let staro vozilo znamke Zastava 128, ki ne more razviti takšne hitrosti. Tožnik je most izmeril in ugotovil, da je izvedenčeva navedba, da je razdalja od začetka mostu do trčenja v ogrado 162 m, netočna. Presoja ugotovljenega dejanskega stanja na prvostopenjskem sodišču predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Na tako ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče ob skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj tožniku priznati 50% delež odškodnine. Tožena stranka ni dokazala, da poseda na cesti ni bilo, evidentno je tudi, da je bilo cestišče spolzko, kar izhaja iz zapisnika PPP Velenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je uveljavljal tudi zahtevke za povrnitev premoženjske škode, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je treba zato presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnik iz naslova premoženjske škode zahteval 309,58 EUR (prej 74.190 SIT), 12,31 EUR (prej 2.950 SIT), 27,54 EUR (prej 6.600 SIT), 1.015,48 EUR (prej 243.350 SIT) in 41,72 EUR (prej 10.000 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o teh zahtevkih, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT) Šdrugi odstavek 367. člena ZPPĆ. Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je ta revizijski očitek v pretežnem delu neupošteven. Tožnik namreč v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče, iz njene vsebine pa je mogoče razbrati le (pavšalni) očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru preizkusilo sodbo prvostopenjskega sodišča v mejah relevantnih pritožbenih trditev, pri čemer je treba poudariti, da je zahtevani standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča nižji od tistega, ki velja za prvostopenjsko sodišče. V obrazložitvi odločbe pritožbenega sodišča ni treba posebej poudarjati tistega, kar je očitno razvidno že iz sodbe sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je bil na mostu posed; da je šlo za senčni predel; da gre za cesto, registrirano za motorna vozila; da je bilo cestišče spolzko). Neupoštevna je tudi revizijska trditev o napačno izmerjeni razdalji med začetkom mostu in mestom trčenja v odbojno ogrado, saj jo je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo kot pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na tem mestu velja še poudariti, da sta nižji sodišči na podlagi izvedenskega mnenja, ki je s stališča tožnika zanj najugodnejše, ugotovili, da je vozil s hitrostjo 90 km/h, kar je tudi sam priznal. Zato je revizijsko izpodbijanje ocenjene hitrosti v preostalih dveh izvedenskih mnenjih pravno nerelevantno, saj gre za mnenji, ki jima nižji sodišči pri ugotavljanju hitrosti tožnikove vožnje nista sledili.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč je tako mogoče v bistvenem povzeti v naslednjem: - 11.12.1994 okoli 12.30 ure se je na regionalni cesti ... tožniku pripetila prometna nesreča, v kateri je utrpel obe obliki škode; - tožnika je začelo na mostu zanašati, izgubil je nadzor nad vozilom in trčil v zaščitno ograjo na nasprotni strani ceste, ob kateri je vozilo nekaj časa drselo, nato pa se je ustavilo izven cestišča; - cestišče vzdržuje zavarovanec toženke;- nesreča se je pripetila na regionalni cesti, ki ni bila rezervirana za motorna vozila in na kateri ni bilo znakov za omejitev hitrosti; - tožnik ni uspel dokazati poledenelosti cestišča niti poseda mostu na mestu, kjer ga je začelo zanašati (most je bil osončen in temperature so bile za zimski čas relativno visoke); - vozil je s hitrostjo 90 km/h, na suhem cestišču pa ne bi imel težav z obvladovanjem ovinka pri 83 km/h; - tožnik ni z ničemer dokazal, v čem je bila opustitev dolžnega ravnanja zavarovanca toženke, ki je redno pregledoval cesto, jo posipaval in opravljal oglede.

Tožniku je že pritožbeno sodišče v šestem odstavku na drugi strani pritožbene sodbe pravilno pojasnilo, da je na mestu nesreče veljala splošna omejitev hitrosti 80 km/h (46. člen ZTVCP) , zato se revizija (kolikor ne gre za že omenjeno nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja o lastnostih ceste, na kateri se je pripetila prometna nesreča) zmotno zavzema, da je veljala splošna omejitev hitrosti 100 km/h. Revizijsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ne dvomi v pravilnost odločitve nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožnik ni uspel dokazati poledenelosti cestišča niti poseda mostu na mestu, kjer ga je začelo zanašati. Gre za (so)vzroka, za katera je trdil, da sta (so)povzročila prometno nesrečo. Ker gre za okoliščini, ki izhajata iz sfere zavarovanca toženke (vzdrževalca ceste), posledično ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja toženke. Povedano pomeni, da toženka zaradi pomanjkanja ene od predpostavk odškodninske odgovornosti ni dolžna povrniti tožniku nastale škode in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Nenazadnje pa je bilo ugotovljeno, da je vzrok za tožniku nastalo škodo (ki seveda izhaja iz sfere tožnika) v njegovi neprimerni, razmeram neprilagojeni in prehitri vožnji.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v ostalem delu revizijo zavrnilo.