Jedro

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka (redne ali poenostavljene) prisilne poravnave, zato glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati.

Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva in pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka Če bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje odločilo, da se začne stečajni postopek, bo moralo hkrati (z istim sklepom) ustaviti postopek poenostavljene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek odločanja o predlogu upnice D. d.d., za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opravilno številko St 1502/2015. 2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik D. d.d., zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da s postopkom odločanja o njegovem predlogu za začetek stečajnega postopka nadaljuje oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zoper navedeni sklep se je pritožil tudi upnik H. (prej: H.A.), zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da s postopkom odločanja o predlogu upnika D. d.d. za začetek stečajnega postopka nadaljuje oziroma da izpodbijani sklep razveljavi.

4. Dolžnik je vložil odgovor na pritožbo in predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrže kot nedopustno, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožnik D. d.d. navaja, da je dolžnik v ugovoru zoper njegov predlog za začetek stečajnega postopka zatrjeval, da insolventnost ni podana in da terjatve upnika D. d.d. do njega niso zapadle, v načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP), ki ga je dolžnik priložil predlogu poenostavljene prisilne poravnave, pa je izrecno priznaval tako svojo insolventnost kot tudi zapadlost upnikovih terjatev.

7. Višje sodišče ugotavlja, da iz NFP izhaja, da je dolžnik na dan 31.12.2014 izkazoval za 4.094,00 EUR obveznosti do navadnih upnikov, ki bodo poplačani v osmih dneh po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, skupni znesek terjatev ločitvenih upnikov na dan 31.12.2014 pa znaša 3.016.395,00 EUR. Na te upnike poenostavljena prisilna poravnava ne bo vplivala, kljub temu pa je dolžnik v NFP izpostavil, da bo za uspešno finančno prestrukturiranje potrebno prestrukturirati tudi terjatve ločitvenih upnikov in sicer tako, da bosta njihova imetnika pristala na brezobrestno odložitev plačila za obdobje, ko bo unovčeno zastavljeno premoženje in ki naj ne bi bilo daljše od petih let. Pritožnik ocenjuje, da opisano dolžnikovo ravnanje kaže na to, da je dolžnik predlog postopka poenostavljene prisilne poravnave vložil zgolj kot poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

8. Višje sodišče ocenjuje, da samo po sebi dejstvo, da je dolžnik v Zahtevi za odločitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka najprej navedel, da bo vložil predlog postopka redne prisilne poravnave, potem pa je vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, še ne predstavlja zlorabe njegovih procesnih pravic. Res pa je, da so pravice upnikov v poenostavljeni prisilni poravnavi veliko manj varovane kot v postopku redne prisilne poravnave. Utemeljeno zato pritožba opozarja, da je dolžnik s postopkom poenostavljene prisilne poravnave (ki ga je izbral namesto v prvotnem predlogu navedene redne prisilne poravnave) onemogočil pritožniku (ločitvenemu upniku, predlagatelju stečajnega postopka nad dolžnikom) pridobiti položaj stranke postopka. Iz NFP izhaja, da terjatve dveh zavarovanih upnikov obsegajo 99,8% vseh dolžnikovih obveznosti. Dolžnik jima ponuja bistveno slabše poplačilo kot navadnim upnikom, njuno soglasje pa šteje kot nujen pogoj uspešnega finančnega prestrukturiranja ter dodaja, da bo s tem odpravljen edini razlog za trajnejšo nelikvidnost družbe. Glede na to, da postopek poenostavljene prisilne poravnave vpliva zgolj na navadne upnike, je potrebno pritrditi pritožbi, da insolventnost le s poplačilom navadnih upnikov nikakor ne bo mogla biti odpravljena, še posebej ob upoštevanju upnikovih pritožbenih trditev (ki jih dolžnik v odgovoru na pritožbo ni z ničemer zanikal), da je za pritožnika predlog glede ločitvenih upnikov popolnoma nesprejemljiv. Nikakor ni mogoče pritrditi dolžnikovi trditvi, da bo le na podlagi postopka poenostavljene prisilne poravnave možno sanirati družbo do te mere, da bo sposobna ponovno pozitivno poslovati. Ni si mogoče predstavljati, kako bo s plačilom zneska 4.094,00 EUR (od skupnih obveznosti v višini 3.030.489,00 EUR oz. 2.178.428,00 EUR) dolžnik odpravil svojo insolventnost (kar naj bi bil cilj in razlog za uvedbo postopka (poenostavljene) prisilne poravnave). Višje sodišče zato pritrjuje pritožbi, da vse navedeno kaže na to, da želi dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo zgolj pridobiti dodaten čas in da dolžnikov predlog postopka poenostavljene prisilne poravnave predstavlja zgolj zavlačevanje in izigravanje procesnih pravic upnika - predlagatelja stečajnega postopka. Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva in pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka (prim. 11. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

9. Glede na to, da je dolžnik po tem, ko je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, predlagal odložitev odločanja o upnikovem predlogu, je sodišče prve stopnje utemeljeno odložilo odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Vendar pa ni pravilna takšna razlaga ZFPPIPP, ki bi dajala prednost postopku poenostavljene prisilne poravnave tudi v tistih primerih, ko bi bilo glede na okoliščine primera postopanje dolžnika vlaganjem predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo mogoče opredeliti kot zlorabo tega instituta za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka. Položaj upnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave je bistveno bolj omejen, kot v postopku poenostavljene prisilne poravnave, saj upniki, ki niso uvrščeni na seznam navadnih terjatev, nimajo (nobene ustrezne, učinkovite) možnosti vplivanja na potek samega postopka poenostavljene prisilne poravnave. Zaradi tega je potrebno upniku omogočiti preprečitev učinkovanja postopka poenostavljene prisilne poravnave na potek predhodnega postopka o začetku stečaja v primeru, da je utemeljena ocena, da gre pri takšnem predlogu zgolj za poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (Primerjaj: sklep višjega sodišča v Ljubljani Cst 116/2014).

10. Prav ima sicer dolžnik, da ni (kot to zatrjuje pritožba) hkrati zanikal in tudi zatrjeval insolventnosti, saj je takoj, ko ga je sodišče prve stopnje pozvalo, naj se izjasni, ali vlaga ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka ali zahtevo za odločitev odločanja, jasno izjavil, da vlaga zgolj zahtevo za odločitev odločanja. Drži tudi, da predhodni postopek v tem primeru ni dolgotrajen. Zgolj vložena zahteva za odložitev odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka res sama po sebi še ne more kazati na zlorabo procesnih pravic, vendar pa na to lahko kaže vsebina predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik (tudi v odgovoru na pritožbo) ni pojasnil, kako bo le s poplačilom navadnih upnikov v tako nizkem znesku odpravil svojo insolventnost, glede na to, da imajo ločitveni upniki zelo visoke terjatve do dolžnika in prav tako tudi ne, kako namerava zadovoljivo rešiti problem z ločitvenimi upniki.

11. Dolžnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da bi pritožnika lahko razloge, da poenostavljena prisilna poravnava itak ne bo uspešna, da so ukrepi, predlagani v NFP neprimerni in da dolžnik tudi s potrjeno poenostavljeno prisilno poravnavo ne bo odpravil insolventnosti, uveljavljala v morebitnem nadaljevanju postopka odločanja o njegovem predlogu za začetek stečajnega postopka potem, ko bi bil postopek poenostavljene prisilne poravnave končan. Vendar višje sodišče opozarja, da bo, če bo poenostavljena prisilna poravnava potrjena, veljala domneva, da je insolventnost dolžnika odpravljena (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP). Če bi D d.d. (predlagatelj stečajnega postopka) vztrajal pri svojem predlogu, bi moral navedeno domnevo izpodbiti, vse to pa bo zavleklo odločanje o začetku stečajnega postopka. Po oceni višjega sodišča je zato v primeru zlorabe pravic v zvezi z vložitvijo predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo podana izjema in je potrebno upniku omogočiti, da takšne ugovore uveljavlja že pred zaključkom postopka poenostavljene prisilne poravnave.

12. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik z vložitvijo svojega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo zaradi prej navedenih razlogov do poteka dvomesečnega obdobja odložitve iz prvega odstavka 237. člena ZFPPIPP ni ravnal po prvem odstavku 238. člena ZFPPIPP in ni opravičil odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zato velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen.

13. Če se postopek poenostavljene prisilne poravnave konča drugače kot s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave, je za ta položaj treba smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP in nadaljevati postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Tako postopek (redne ali poenostavljene) prisilne poravnave kot tudi stečajni postopek se vodi, če je dolžnik insolventen. Namen (cilj, smoter) vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka (redne ali poenostavljene) prisilne poravnave. Zato glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati. (Nina Plavšak v članku Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, Pravna praksa -2014, št. 21, str. 22).

14. Če bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje odločilo, da se začne stečajni postopek, bo moralo hkrati (z istim sklepom) ustaviti postopek poenostavljene prisilne poravnave, saj bi sicer nastal nedovoljen položaj, da bi hkrati tekla glavni stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave.

15. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da vložitev predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave opravičuje odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (tretji odstavek 238. člena ZFPPIPP v zvezi s 152. členom ZFPPIP) in je zato izdalo sklep o prekinitvi postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, je s tem podelilo varstvo dolžnikovemu ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje bo moralo nadaljevati z obravnavanjem upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka. Če bo ugotovilo, da so podani razlogi za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, bo moralo hkrati s sklepom o začetku stečajnega postopka izdati tudi sklep, s katerim bo ustavilo postopek poenostavljene prisilne poravnave.