Jedro

Plača je pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja in je vezana na obstoj delovnega razmerja. Enako velja tudi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela.

Obstoja delovnega razmerja, kot podlage za odločitev o plačilu plače, prispevkov ter stroškov prevoza iz delovnega razmerja, delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo plače za julij 2010 v višini ... EUR, plače za avgust 2010 v višini ... EUR, plače za september 2010 v višini ... EUR in plače za oktober 2010 v višini ... EUR z zamudnimi obrestmi in plačilom davkov in prispevkov od navedenih neto plač ter njegov zahtevek po povračilu stroškov prevoza na delo in z dela v višini 879,12 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP ter kršitve pravice do enakega varstva pravic in poštenega sojenja po 22. in 23. členu Ustave RS pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik v roku 30 dni ni uveljavljal sodnega varstva glede obstoja delovnega razmerja, zato v postopku glede plačila denarnih zahtevkov obstoja delovnega razmerja ni mogoče ugotavljati kot predhodnega vprašanje. Tožnik je v času zaposlitve verjel, da dela pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela tožena stranka v predalu, zato ni imel nikakršnega razloga, da bi zahteval kakršnokoli odpravo kršitve. Samo dejstvo, da tožnik ni bil prijavljen v socialna zavarovanja, pa ne pomeni, da delovnega razmerja ni bilo. Obstoj delovnega razmerja med strankama ni bil sporen do vložitve te tožbe, saj je tožnik v tožbi le zatrjeval, da ni prejel pisne pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navajala, da delovnega razmerja ni bilo in da naj bi tožnik delal pri njej le zato, da povrne svoj dolg. Ker je tožena stranka šele v odgovoru na tožbo navajala, da nasprotuje delovnemu razmerju tožnika, tožnik z vložitvijo tožbe ni zamudil 30 dnevnega roka za vložitev tožbe.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku odreklo sodno varstvo in s tem kršilo njegove pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS, zato se tožnik sprašuje, kako bi ravnalo sodišče v primeru, ko bi tožnik imel pisno pogodbo, pa bi tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da delovnega razmerja med strankama ni bilo. Sicer pa v kolikor je sodišče menilo, da je tožnik zamudil rok, bi moralo tožbo zavreči, ne pa da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj zamuda materialnega roka pomeni, da je tožba nedopustna, ter jo sodišče zavrže. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbo 274. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Poleg tega pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožnikovega zahtevka ni obravnavalo z vidika neupravičene obogatitve tožene stranke. Z njegovim delom je bila tožena stranka obogatena, saj za opravljeno delo v njeno korist tožnik ni prejel plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da trdno stoji na stališču, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi v celoti pravilno in zakonito razsodilo. Stališča tožnika, ki izhajajo iz pritožbe, so vsebinsko prazna ter nimajo podlage ne v dejanskem stanju ne v pravnih normah. Tožnik je bil najkasneje v inšpekcijskem postopku opozorjen, da mora v 30 dneh sprožiti sodni postopek, v katerem bo dokazoval obstoj delovnega razmerja, sploh pa je vseskozi tudi sam vedel, da pri tožencu ni v delovnem razmerju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Spor kot ga je sprožila tožeča stranka, je spor o plačilu plač za mesece od julija 2010 do oktobra 2010, davkov in prispevkov ter stroškov prevoza na delo in z dela, saj naj bi bil tožnik v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v času trajanja razmerja, za katerega sedaj zatrjuje, da je bilo delovno razmerje, od tožene stranke ni zahteval odprave kršitve, da bi si pridobil pravico do sodnega varstva (1. in 2. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), tega pa tudi ni zahteval v roku 30 dni po prenehanju tega razmerja, kot to določa 3. odstavek 204. člena ZDR. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju, zato ni upravičen do obračuna plače, saj je plača pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja in je vezana na obstoj delovnega razmerja. Enako velja tudi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 108/2010 v sklepu z dne 13. 9. 2011 in pa Višje delovno in socialno sodišče v zadevah Pdp 899/2011 v sodbi z dne 7. 10. 2011 ter Pdp 460/2012 v sodbi in sklepu z dne 5. 7. 2012. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da mu je sodišče prve stopnje odreklo sodno varstvo in s tem kršilo njegove ustavne pravice. Tožnik je imel pravico za časa trajanja razmerja, za katerega zatrjuje, da je delovno razmerje, zahtevati odpravo kršitve in na podlagi te zahteve bi si pridobil pravico zahtevati sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Prav tako mu ni bila odvzeta pravica po 4. odstavku 204. člena ZDR (uveljavljanje denarne terjatve iz delovnega razmerja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem), saj je prav s to tožbo to pravico izkoristil, sodišče prve stopnje pa je o njegovem zahtevku tudi meritorno določilo. Tožnik pa ima še vedno pravico od tožene stranke pred sodiščem splošne pristojnosti zahtevati plačilo za opravljeno delo in povrnitev materialnih stroškov.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Tožnik s tožbo vtožuje plačilo plač. To je čisti denarni zahtevek, ki ni vezan na rok. Zato je sodišče prve stopnje o njem pravilno meritorno odločilo, saj je ugotovilo, da ni temelja (obstoja delovnega razmerja), da bi lahko tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Prav tako ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek obravnavati z vidika neupravičene obogatitve tožene stranke. Tožnikov zahtevek je bil namreč postavljen kot zahtevek za plačilo plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, zato ga je sodišče prve stopnje kot takega tudi materialno pravno pravilno obravnavalo, kar pa je bilo že obrazloženo.

Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.