Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče do terjatve pritožnika do dolžnika opredeljevalo zgolj v okviru presoje procesne legitimacije, kjer je ugotovilo, da je s stopnjo verjetnosti (ki v skladu s 3. točko 231. člena ZFPPIPP za obstoj legitimacije zadostuje) ugotovilo obstoj terjatve upnika. Ko pa je presojalo obstoj insolventnosti (o katerem bi moralo sklepati s standardom prepričanja), pa je sicer pravilno ugotovilo, da zgolj na podlagi verjetno izkazane terjatve ni mogoče sklepati, da je dolžnik insolventen. Vendar bi bilo na neizkazano insolventnost dolžnika mogoče sklepati v tem smislu zgolj na podlagi dokazne ocene, da iz ponujenih in izvedenih dokazov ni mogoče sklepati na obstoj terjatve upnika kot dejanske predpostavke insolventnosti na podlagi višjega dokaznega standarda od verjetnosti. Takšnega dokaznega zaključka sodišče prve stopnje ni naredilo, ker je očitno (zmotno) izhajalo iz predpostavke, da tudi glede presoje insolventnosti zadostuje s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev upnika.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 10. 2015 (redna št. 53) v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter zavrnilo predlog dolžnika za prekinitev postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. S sklepom z dne 28. 10. 2015 (redna št. 54) pa je sodišče prve stopnje predlagatelju postopka M. d. o. o., naložilo povrnitev dolžnikovih stroškov postopka v višini 6.719,76 EUR.

3. Zoper oba sklepa prvostopenjskega sodišča je predlagatelj postopka vložil pravočasni pritožbi. V pritožbi zoper sklep z dne 26. 10. 2015 (red. št. 55) je uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da začne stečajni postopek nad dolžnikom in imenuje stečajnega upravitelja, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom, dolžniku pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tudi v pritožbi zoper sklep z dne 28. 10. 2015 (red. št. 56) je pritožnik uveljavljal vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da stroške dosedanjega postopka prisodi upniku oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, dolžniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov upnika s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 26. 10.2015 (redna št. 59) pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep z dne 26. 10. 2015 potrdi, upniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka dolžnika s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 26. 10. 2015 (redna št. 53)

7. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo predlog pritožnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Svojo odločitev je utemeljilo na istih dejanskih ugotovitvah, kot so bile podlaga za enako odločitev v sklepu z dne 2. 6. 2015 (red. št. 32), ki ga je pritožbeno sodišče na pritožbo istega pritožnika razveljavilo s sklepom Cst 422/2015 z dne 15. 7. 2015 (red. št. 36).

8. Tudi v ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu z dne 26. 10. 2015 ugotovilo, da je predlagatelj uspel s stopnjo verjetnosti izkazati svojo terjatev do dolžnika v višini 1.937.519,84 EUR. Dokaznemu standardu verjetnosti je zadoščeno, kadar so razlogi v prid zatrjevanemu dejstvu močnejši kot razlogi, ki temu nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je na verjetnost izkazane terjatve predlagatelja sklepalo iz potrjenega seznama odprtih računov in spremljajoče korespondence med upnikom in dolžnikom.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, da verjetno izkazana terjatev in s tem procesna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, ne pomeni nujno, da je dolžnik insolventen. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje glede insolventnosti dolžnika povzelo sklicevanje upnika v predlogu na zakonsko domnevo iz prve alinee 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V nadaljevanju pa je naredilo enak zaključek kot v razveljavljenem sklepu z dne 2. 6. 2015, to je, da je dolžnik uspel izpodbiti to domnevo insolventnosti na podlagi naslednjih ugotovljenih dejstev: - da dolžnik nima drugih neporavnanih obveznosti; - da upnik proti njemu ni vložil nobenega predloga za izvršbo in - da dolžnik ni imel še niti en dan svojega poslovanja blokiranega svojega transakcijskega računa.

10. Pritožbeno sodišče ponavlja svoj zaključek iz razveljavitvenega sklepa Cst 422/2015 z dne 15. 7. 2015, da je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje zato tudi v ponovljenem postopku ni odpravilo pomanjkljivosti iz razveljavljenega sklepa z dne 2. 6. 2015 in se ni opredelilo do vseh trditev strank v postopku glede insolventnosti dolžnika. S tem je postopalo v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Zato je ponovno podan isti razveljavitveni razlog, kot ga je pritožbeno sodišče ugotovilo že z razveljavitvenim sklepom Cst 422/2015. Pritožbeno sodišče je v posledici neodpravljene pomanjkljivosti v celoti ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo ponovno vrnilo prvostopenjskemu sodišču v odločanje o predlogu pritožnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Glede na vztrajanje prvostopenjskega sodišča pri materialnopravnih izhodiščih, ki so po prepričanju pritožbenega sodišča zmotna, je pritožbeno sodišče hkrati odredilo, da se postopek ponovnega odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. V smislu dodatnih napotkov prvostopenjskemu sodišču pri obravnavanju predloga pritožnika pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču prvostopenjskega sodišča, da mora sodišče stanje insolventnosti dolžnika kot dejansko predpostavko za začetek stečajnega postopka ugotoviti z dokaznim standardom prepričanja(1) in ne na stopnji verjetnosti. Ta dokazni standard mora biti izpolnjen glede vseh relevantnih dejstev v postopku odločanja sodišča, upoštevaje pri tem trditveno in dokazno breme, ki ga opredeljuje materialnopravni predpis, to je ZFPPIPP. Začetek stečajnega postopka namreč pomeni hud poseg v položaj dolžnika, zato sklepanje o predpostavkah insolventnosti na nižjem dokaznem standardu ne bi bilo dopustno, na kar pravilno opozarja dolžnik v odgovoru na pritožbo.

13. Ker se je pritožnik v predlogu za začetek stečajnega postopka skliceval na domnevo insolventnosti, je na njegovi strani dokazno breme, da s tem dokaznim standardom dokaže obstoj domnevne baze domneve, na katero se sklicuje. Učinek take domneve bi dolžnik lahko uspešno izpodbil z izpodbitjem zatrjevane domnevne baze ali da bi (s stopnjo prepričanja) dokazal, da je kljub izkazani domnevni bazi dolžnik v daljšem obdobju sposoben poravnati vse svoje zapadle obveznosti.

14. Pri tem ne gre spregledati, da je pritožnik insolventnost dolžnika utemeljeval predvsem na zatrjevani neporavnani obveznosti dolžnika v višini 1.941.513,69 EUR, ki naj bi temeljila na opravljenih storitvah na podlagi sklenjene pogodbe med pritožnikom in dolžnikom. Na tej terjatvi je utemeljeval obstoj domnevne baze domneve insolventnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče do terjatve pritožnika do dolžnika opredeljevalo zgolj v okviru presoje procesne legitimacije, kjer je ugotovilo, da je s stopnjo verjetnosti (ki v skladu s 3. točko 231. člena ZFPPIPP za obstoj legitimacije zadostuje) ugotovilo obstoj terjatve upnika. Ko pa je presojalo obstoj insolventnosti (o katerem bi moralo sklepati s standardom prepričanja), pa je sicer pravilno ugotovilo, da zgolj na podlagi verjetno izkazane terjatve ni mogoče sklepati, da je dolžnik insolventen. Vendar bi bilo na neizkazano insolventnost dolžnika mogoče sklepati v tem smislu zgolj na podlagi dokazne ocene, da iz ponujenih in izvedenih dokazov ni mogoče sklepati na obstoj terjatve upnika kot dejanske predpostavke insolventnosti na podlagi višjega dokaznega standarda od verjetnosti. Takšnega dokaznega zaključka sodišče prve stopnje ni naredilo, ker je očitno (zmotno) izhajalo iz predpostavke, da tudi glede presoje insolventnosti zadostuje s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev upnika.

15. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dopolniti postopek v smeri, da se bo z dokaznim standardom prepričanja opredelilo do dosedanjih trditev obeh strank glede (ne)obstoja terjatve tožeče stranke, ki predstavlja dejansko predpostavko domneve insolventnosti, na katero se je vseskozi skliceval upnik. V kolikor bo v tej smeri pritrdilo predlagatelju, pa bo moralo presoditi še, ali je dolžnik z zatrjevanjem obstoja nasprotne terjatve do predlagatelja (ki jo uveljavlja v pravdi, začeti po vložitvi predloga za začetek stečaja) uspel izpodbiti učinke domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti. Pri tem bo moralo izhajati iz opredelitve dolgoročne plačilne sposobnosti v drugem odstavku 11. člena ZFPPIPP, to je kot trajne sposobnosti izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti. Kot je bilo nakazano v napotkih razveljavitvenega sklepa Cst 422/2015, bi se kot relevantno vprašanje za presojo (odprave) insolventnosti lahko pokazal obstoj terjatve dolžnika do upnika, vendar le pod pogojem, da bi dolžnik (na primer z materialnopravnim pobotnim ugovorom zoper upnikovo terjatev) z uveljavitvijo te terjatve dosegel prenehanje terjatve upnika in s tem tudi svoje insolventnosti. Vendar za ovrženje insolventnosti na tej podlagi ne more zadostovati sklicevanje dolžnika, da bo v negotovi prihodnosti uspel sodno dokazati obstoj svoje terjatve. Sklicevanje dolžnika na obstoj svoje terjatve do dolžnika v smislu izpodbijanja insolventnosti dolžnika bo torej lahko ovrženo tako na podlagi ocene, da terjatev dolžnika ni niti z verjetnostjo izkazana ali na odlagi ocene, da bo takšna terjatev glede na izkazane okoliščine (na primer potreben dolgotrajni dokazni postopek) uveljavljena šele v negotovi prihodnosti.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 28. 10. 2015 (redna št. 54)

16. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep z dne 26. 10. 2015 (redna št. 53), s katerim je bilo odločeno o glavni stvari, se izkaže kot utemeljena tudi pritožba pritožnika zoper odločitev o stroških postopka v sklepu z dne 28. 10. 2015 (redna št. 54). Zato je pritožbeno sodišče tudi tej pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Glede pritožbenih stroškov

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Op. št. (1): Ta je izpolnjen takrat, ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek (L. Ude : Civilno procesno pravo, Uradni list 2002, stran 116).