Jedro

Dejstvo, da je drugotožena stranka gospodarska pravna oseba, še ne zadošča za obstoj solidarnega poroštva, glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za gospodarsko pogodbo. Je pa drugotožena stranka prevzela solidarno poroštvo s tem, ko je podpisana na strani 2 na koncu kreditne pogodbe, katere del so tudi pogodbeni pogoji, ki vsebujejo tudi določbo o solidarnem poroštvu.

Pripis v listini, da tretjetoženka jamči kot porok in dolžnik za terjatve po kreditni pogodbi, je mogoče razumeti le tako, da jamči kot porok in plačnik.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. izreka tako spremeni, da se znesek priznanih pravdnih stroškov zniža na 1.682,00 EUR (za 256,20 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi z dne 20.3.2009 vzdrži v veljavi za glavnico v znesku 23.231,16 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.382,60 EUR od 16.1.2009 dalje in od zneska 2.848,56 EUR od 19.3.2009 dalje ter v 4. odst. (glede izvršilnih stroškov). Tožencem je naložilo, da tožeči stranki povrnejo 1.938,20 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožujejo toženci, ki uveljavljajo vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ob ustrezni stroškovni posledici. Grajajo prvostopno dokazno oceno o tem, da je tožeča stranka tožencem poslala opomin na plačilo. Tega tožeča stranka ni izkazala, negativnega dejstva, da opomina niso prejeli, pa toženci ne morejo izkazati. Nadalje naj bi bila nepravilna ugotovitev prvega sodišča, da se je drugi toženec zavezal kot solidarni porok. Le zato, ker je drugotoženec gospodarska pravna oseba, še avtomatično ne odgovarja kot solidarni porok. V konkretnem primeru namreč ni šlo za gospodarsko pogodbo. Nejasno naj bi bilo, za kakšnega poroka je sodišče štelo tretjetoženko. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da tudi v primeru subsidiarnega poroštva drugo in tretje toženca obstoji utemeljenost zahtevka zoper oba poroka ni v skladu z določbo 1021. čl. Obligacijskega zakonika. Končno pa je napačna tudi stroškovna odločitev, ker sodišče prve stopnje nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni vštelo v nagrado za postopek na prvi stopnji.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi proti glavni stvari Svojo dokazno presojo o tem, da je tožeča stranka poslala tožencu opomin, je prvo sodišče oprlo na oceno po tožeči stranki predloženih listin. Sledilo je opombi na predloženem opominu iz priloge pod A7, da je bilo pisanje poslano tožencu priporočeno in z navadno pošiljko. Ugotovilo je tudi, da je pošiljka pravilno naslovljena. Res je, da tožeča stranka ni predložila dokazila o tem, da je opomin toženec prejel. Tako strogega vročanja opomina pogodbeni pogoji (b. 8. točke pogodbenih pogojev) ne terjajo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča ustrezno pošiljanje pisnega opomina na ustrezen naslov. Da bi tožeča stranka ne poslala opomina, toženci niso niti zatrjevali v svojih vlogah. Zatrjevali so le, da opomina niso prejeli.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da le dejstvo, da je drugotožena stranka gospodarska pravna oseba, še ne zadošča za obstoj solidarnega poroštva, glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za gospodarsko pogodbo. Je pa po presoji pritožbenega sodišča iz listine v prilogi pod A2 razvidno, da je drugotožena stranka prevzela solidarno poroštvo. Kreditna pogodba iz priloge pod A2 je sestavljena iz dveh strani, pri čemer stran 1 predstavljajo pogodbeni pogoji, stran 2 pa konkretizirane določbe kreditne pogodbe. Drugotožena stranka je na pogodbi podpisana na strani 2, kar pomeni, na koncu kreditne pogodbe, katere del so tudi pogodbeni pogoji (stran 1 pogodbe), ki vsebujejo tudi točko 13, torej določbo o solidarnem poroštvu.

Glede tretje toženke, pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s presojo prvega sodišča, da tretje toženka z izjavo v prilogi pod A3 ni prevzela solidarnega poroštva. Tudi v tem delu je po mnenju pritožbenega sodišča listina zmotno presojena. Pripis v listini, da tretjetoženka jamči kot porok in dolžnik za terjatve po kreditni pogodbi je mogoče razumeti le tako, da jamči kot porok in plačnik. Tudi glede tretje toženke je torej po presoji pritožbenega sodišča podano solidarno poroštvo, v posledici tega pa ni upoštevno pritožbeno sklicevanje na določbo 1021. čl. OZ.

Ne glede na vse spredaj navedeno, kar, upoštevajoč tudi razloge prvostopnega sodišča, potrjuje pravilnost prvostopne odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku, pa je treba opozoriti še na naslednje: Iz neprerekane trditvene podlage in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil predmet kreditne pogodbe kreditiranje nakupa vozila v višini 40.888,41 EUR, katerega se je toženec zavezal vrniti v 60-tih zaporednih mesečnih obrokih. Prvi obrok je zapadel v plačilo 28.4.2004, zadnji pa bi 1.4.2009. Ob vložitvi izvršilnega predloga še ni zapadel zadnji obrok kredita v plačilo, nedvomno pa že ob vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi. Do tega dne so torej zapadli v plačilo vsi obroki posojila, tudi, če tožeča stranka ne bi predhodno odstopila od pogodbe in zahtevala vrnitev celotnega posojenega zneska pred potekom pogodbe. V 311. čl. ZPP je določeno, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določno dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Celoten znesek kredita je nedvomno zapadel v plačilo pred koncem zadnje glavne obravnave. Tudi iz tega razloga je tožbeni zahtevek utemeljen, pri čemer je eventuelna možna razlika v višini terjatve le glede obračuna zamudnih obresti. Vendar pa višini zahtevka toženci niso posebej argumentirano ugovarjali. Ugovarjali so le zapadlosti zahtevka. Tudi iz navedenega razloga je odločitev prvega sodišča pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v glavni stvari zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O stroških postopka Zakon o odvetniški tarifi v tar. št. 3100 določa, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi za izvršilne stroške, tožeči stranki pa priznalo celotno nagrado za postopek po tar. št. 3100, moralo pa bi jo zmanjšati za znesek stroškov, ki so že bili priznani v sklepu o izvršbi. Le v tem delu, torej za znesek 256,20 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in priznani znesek pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje ustrezno znižalo.

Toženci so s pritožbo uspeli le v neznatnem delu in zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.