Jedro

V primeru različnih pravdnih dejanj enotnih sospornikov velja načelo najugodnejšega dejanja. To je tisto dejanje, ki omogoči rešitev spora na enak način za vse sospornike. Na strani tožene stranke je pri koliziji pripoznave in prerekanja tožbenega zahtevka ugodnejše pravdno dejanje prerekanje, ker lahko pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka proti vsem tožencem. To pa pomeni, da je v tej pravdni zadevi prerekanje sedme toženke učinkovalo tudi na položaj ostalih toženih sodedičev, čeprav so pred tem pripoznali tožbeni zahtevek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, izdanem na podlagi pripoznave, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Tožnik je na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča vložil tožbo proti sedmim dedičem. Zatrjeval je, da mu je zapustnica z odplačnim pravnim poslom prepustila eno sedmino svojih nepremičnin. Zato je zahteval, da sodišče ugotovi, da ena sedmina nepremičnin, vpisanih v vl. št. 279, 280, 284, 24, 283, 281, 64 in 171 k.o...

ter v vl. št. 116 k.o..., ne spada v zapuščino po pokojni M. V., da je tožnik solastnik teh nepremičnin in da se zato tožencem kot dedičem zapustnice naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoče pri teh nepremičninah vknjižiti solastninsko pravico za tožnika do ene sedmine, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Šest tožencev je tožbeni zahtevek pripoznalo, sedma toženka pa mu je ugovarjala. Tožnik je proti njej umaknil tožbo z odpovedjo tožbenemu zahtevku, nato pa po prilagoditvi tožbenega zahtevka predlagal, naj sodišče proti ostalim tožencem izda sodbo na podlagi pripoznave.

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo zahtevek proti sedmi toženki, proti prvim šestim tožencem pa je glede 6/49 nepremičnin s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila izdana na podlagi pripoznave prvih šestih tožencev. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo prvega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), zaradi te neuporabe pa tudi ni pravilno uporabilo 196. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v njegovi materialnopravni in procesni vsebini, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Po povzemanju poteka postopka zahteva opozarja, da po prvem odstavku 145. člena ZD dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, zaradi česar predstavljajo skupnost dedičev. Zato so v takšni medsebojni zvezi, da lahko na pasivni strani v pravdi nastopajo samo vsi skupaj. Pri tem gre med njimi za nujno in enotno sosporništvo. Po samem materialnem pravu so namreč v takšni skupnosti, da so lahko le enotna pravdna stranka. Sodišče pa je v tej zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku le proti nekaj dedičem. Taka sodba pomeni zmanjšanje zapuščinske mase, to pa gre v škodo tudi dedinji, glede katere se je tožnik odpovedal tožbenemu zahtevku. Zaradi neupoštevanja navedene zakonske določbe sodišče tudi ni uporabilo 196. člena ZPP, čeprav gre po naravi spora za spor, ki ga je mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. V konkretnem primeru je treba glede spora o zmanjšanju zapuščinske mase za vse dediče enako odločiti. Neupoštevanje 196. člena ZPP je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe.

Sodišče bi moralo takoj, ko se je tožnik odpovedal tožbenemu zahtevku proti enemu dediču, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrniti tožbeni zahtevek tudi proti ostalim dedičem. Zato zahteva predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Zahteva je bila vročena pravdnim strankam. Odgovoril je le tožnik, ki predlaga njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti glede na prehodne določbe tega zakona in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Zahteva je utemeljena.

Če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, se ti po 196. členu ZPP štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Navedena zakonska določba vsebuje v podrednem delu stavka materialnopravno vsebino in glede vprašanja, ali gre za enotne sospornike, napotuje na materialnopravne predpise, v glavnem delu stavka pa je opredeljena njena procesna vsebina in posledice. Za enotne sospornike je določena zakonska fikcija, da gre za enotno pravdno stranko, in opredeljen učinek pravdnih dejanj posameznih sospornikov v razmerju do ostalih sospornikov in nasprotne stranke.

Ker je bil v zapuščinskem postopku sporen obseg zapuščine, je tožnik na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča vložil tožbo proti ostalim sodedičem. Zapuščinski postopek je prekinjen, kar pomeni, da dediščina še ni razdeljena. Po določbi prvega odstavka 145. člena ZD do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Zaradi nerazdeljene dediščine gre torej za skupnost dedičev. Taka materialnopravna zakonska ureditev opredeljuje tudi položaj sodedičev v pravdi kot položaj enotnih sospornikov oziroma enotne pravdne stranke. Zato je zmotno tožnikovo stališče v odgovoru na zahtevo, da ni bilo ovir za izdajo izpodbijanega dela sodbe, ker gre na strani tožencev za solastninske deleže, ki so opredeljeni z ulomki, s takimi solastninskimi deleži pa lahko samostojno razpolagajo. Zmotno je tudi njegovo stališče, da sedma toženka z izpodbijanim delom sodbe ne bo oškodovana, ker je proti njej tožbeni zahtevek umaknjen. Obseg zapuščinske mase bi bil na podlagi izpodbijanega dela sodbe zmanjšan, ostali dediči pa bi utegnili v še nedokončanem zapuščinskem postopku uveljavljati svoje dedne pravice tudi na delu zapuščine, glede katerega je tožnik umaknil tožbeni zahtevek.

Pravdna dejanja enotnih sospornikov so po svoji vsebini lahko enaka ali različna. V obravnavani pravdni zadevi so bila različna, ker je šest tožencev tožbeni zahtevek pripoznalo, sedma toženka pa mu je ugovarjala z vlogo, ki je prišla na sodišče na dan obravnave. Gre torej za nasprotna pravdna dejanja enotnih sospornikov. V pravni teoriji in sodni praksi prevladuje stališče, da v primeru različnih pravdnih dejanj enotnih sospornikov velja načelo najugodnejšega dejanja. To je tisto dejanje, ki omogoči rešitev spora na enak način za vse sospornike. Na strani tožene stranke je pri koliziji pripoznave in prerekanja tožbenega zahtevka ugodnejše pravdno dejanje prerekanje, ker lahko pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka proti vsem tožencem. To pa pomeni, da je v tej pravdni zadevi prerekanje sedme toženke učinkovalo tudi na položaj ostalih toženih sodedičev, čeprav so pred tem pripoznali tožbeni zahtevek. Ker sodišče prve stopnje te procesne vsebine 196. člena ZPP ni upoštevalo, je tako njegovo ravnanje vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe v izpodbijanem delu, ki je bil izdan na podlagi pripoznave ostalih šestih tožencev.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 196. členom ZPP je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.