Jedro

Sorazmeren del posebne olajšave za vzdrževane družinske člane predstavlja za vsakega zavezanca polovico olajšave, če preživninski prispevki vsakega zavezanca presegajo višino zneska priznane olajšave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 12. 2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada K., Izpostave J., z dne 7. 6. 2001. S prvostopenjsko odločbo je bila tožniku pri odmeri dohodnine za leto 2000 priznana posebna olajšava za vzdrževane družinske člane v višini do polovice z zakonom priznanih zneskov posebnih olajšav.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta v obravnavanem primeru tako tožnik kot njegova bivša žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 uveljavljala posebno olajšavo za vse tri vzdrževane mladoletne otroke. Tako prvostopni kot drugostopni organ sta pravilno zaključila, da se zavezanca nista mogla sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavljal pravico do posebne olajšave in vsakemu od njiju priznala polovico kot sorazmerni del olajšave. Zakon sicer ne odgovori na vprašanje, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave, in kako se le-ta določa, vendar je praksa sprejela stališče, da glede na to, da v veliki večini primerov sploh ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezni zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka, sorazmerni del predstavlja polovica olajšave za posameznega zavezanca, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) zatrjuje revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Interpretacija določbe drugega odstavka 11. člena Zakona o dohodnini – ZDoh ni pravilna. Zavezancu se ne prizna kar avtomatično enak del oziroma polovica olajšave za otroka, ampak sorazmerni del olajšave. Tožena stranka bi zato morala ugotoviti prispevek vsakega od zavezancev pri preživljanju otrok in glede na to vsakemu od zavezancev priznati sorazmerni del olajšave. S tem v zvezi bi moralo sodišče prve stopnje glede na drugi odstavek 14. člena ZUS izvesti vse potrebne dokaze, prav tako pa bi moral davčni organ pridobiti vse potrebne podatke. Sodišče prve stopnje bi moralo v ta namen izvesti glavno obravnavo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po določbi 2. odstavka 11. člena ZDoh se za istega vzdrževanega družinskega člana posebna olajšava prizna samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne olajšave. Če se zavezanci, kot v obravnavanem primeru, ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmeren del olajšave. V primeru, če je prispevek zavezanca za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave, oziroma, če zavezanec ne prispeva za preživljanje otroka, se razlika njemu pripadajočega dela ali celotni del njemu pripadajoče posebne olajšave prizna staršu, kateremu je otrok zaupan. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da sorazmeren del predstavlja za vsakega zavezanca polovico olajšave, če preživninski prispevki vsakega zavezanca presegajo višino zneska priznane olajšave (sodba I Up 1040/2002 z dne 15. 3. 2005, sodba U 384/93-9 z dne 8. 3. 1995). V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da tožnik za vzdrževane otroke prispeva več, kot znaša znesek polovice posebne olajšave, vzdrževani otroci pa tudi niso zaupani v vzgojo in varstvo njemu, temveč materi, ki je tudi uveljavljala posebno olajšavo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo in interpretiralo materialno pravo.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi revizijski razlog kršitve pravil postopka v upravnem sporu v tem primeru ni podan. Čeprav je tožnik v tožbi uveljavljal tudi tožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, prvostopno sodišče pa ni opravilo glavne obravnave, to še ne pomeni, da so bila zato bistveno kršena pravila postopka v upravnem sporu. Po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1, ki ga Vrhovno sodišče v tem primeru uporablja na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1, je bistvena kršitev pravil postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave podana le, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Kdaj je podana oziroma ni podana taka kršitev, določa 59. člen ZUS-1. Vrhovno sodišče meni, da ta kršitev ni podana, saj tožnik v tožbi ni niti navedel, kateri dokazi naj bi se na glavni obravnavi izvedli oziroma kaj in in kako bi lahko vplivalo na morebitno drugačno odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Smiselno enako določbo je vseboval tudi četrti odstavek 72. člena ZUS.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.