Jedro

Redna cena, priporočena cena, znižana cena v zvezi s cenovno prednostjo, so informacije, ki lahko bistveno vplivajo pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka. Potrošnik v konkretni zadevi, je dobil napačno informacijo kakšna je redna prodajna cena artikla. Način oglaševanja, da gre za akcijo 1+1 gratis, za potrošnike še vedno predstavlja cenovno ugodnost, vendar ne takšno, kot jo želi prikazati tožnica, tj. popust v višini 100 % na drugi (enak) izdelek. V kolikor tožnica, akcije 1+1 gratis zaradi določenih zunanjih ovir (nezmožnosti vpisovanja negativnih postavk ali vrednosti 0,00 EUR v program s katerim se omogoča spletni nakup ne more ponuditi, je ne sme oglaševati. Oglaševanje izdelka tako lahko povzroči ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi, zato sodišče ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

Izrek

I.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-27/2020-3-DU z dne 15. 12. 2020 se zavrže.

II.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Dravograd-Maribor št. 0610-3770/2020-7-31021 z dne 21. 9. 2020 se zavrne.

III.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tržni inšpektorat (prvostopenjski organ) je tožnici z odločbo št. 0610-3770/2020-7-31021 z dne 21. 9. 2020 (v nadaljevanju tudi izpodbijana odločba) prepovedal uporabo nepoštene zavajajoče poslovne prakse, ki jo pravna oseba uporablja na spletni strani pri oglaševanju cenovnih prednosti izdelkov v ponudbi 1+1, kot npr. akcija 1+1 bombažno-satenaste posteljnine A. v dimenziji 140 cm x 200 cm po ceni 59,90 EUR in 200 cm x 200 cm po ceni 79,90 EUR, saj pravna oseba oglaševanih izdelkov v nadzorovanem obdobju od 1. 1. 2020 do 28. 5. 2020 ni prodajala po oglaševani ceni, saj taka poslovna praksa glede oglaševanja cenovne prednosti zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer se lahko povzroči oškodovanje potrošnikov (I. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (II. točka izreka), ter da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (III. točka izreka).

2.V obrazložitvi je pojasnil, da je bil pri tožnici 7. 9. 2020 opravljen redni inšpekcijski pregled v zvezi z oglaševanjem cenovne prednosti izdelka bombažno satenasta posteljnina A. (zapisnik št. 0610-3770/2020-4-31021). Opravljen je bil pregled dokumentacije, ki jo je pravna oseba predložila naslovnemu organu, in sicer izdanih računov za bombažno-satenasto posteljnino A. v dimenziji 140 cm x 200 cm in 200 cm x 200 cm (v nadaljevanju posteljnina). Na podlagi navedenih podatkov je prvostopenjski organ zaključil, da je oglaševanje akcije 1+1 posteljnine A. na spletni strani tožnice zavajujoče, saj zavezanec v nadzorovanem obdobju, tj. od 1. 1. 2020 do 28. 5. 2020, posteljnine v navedenih dimenzijah ni prodajal po oglaševani ceni, tj. 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR, saj po navedeni ceni ni prodal nobenega izdelka. Na ta način je tožnica želela pri potrošniku ustvariti vtis, da je nakup izdelka ekonomsko upravičen in vpliva na ravnanje potrošnika.

3.Tožnica je na poziv prvostopenjskega organa 14. 9. 2020 podala izjavo in pojasnila, da je njihova družba razvila edinstven poslovni model, ki ni primerljiv s poslovanjem drugih podjetij. Ni pa se strinjala z ugotovitvijo, da posteljnine naj ne bi prodajala po oglaševani ceni. V nadaljevanju je opisala način nakupa, in pojasnila, da njihov sistem ne omogoča negativnih postavk, ali postavk z 0,00 EUR. Izdelku, ki je bil kupljen po redni ceni, se zato doda proporcionalni popust, skupna vrednost računa pa ostaja enaka. Tako velja tudi za darila, ki jih podarjajo zvestim kupcem na končnih izdanih računih, prikazujejo s prikazovanjem proporcionalnega popusta na vse izdelke na računu, namesto s prikazom vrednost nič za izdelke, ki jih kupec prejme brezplačno. Podatki v tabelah izpodbijane odločbe naj ne bi odražali dejanskega stanja. Prvostopenjski organ navedbam v izjavi ne sledi in navaja, da nedvoumno sledi, da tožnica posteljnine navedenih dimenzij ni prodajala po navedeni redni (oglaševani) ceni, saj da ni niti enega izdanega računa s končnima zneskoma za plačilo. Na večini izdanih računov se sicer pojavljata zneska 59,90 EUR in 79,90 EUR kot cena brez popusta vendar je nato k ceni brez popusta vedno dodana višina rabata, zato je znesek za plačilo manjši, ne glede na kupljeno količino izdelkov (eden ali dva). Kot redno ceno izdelka bi bilo mogoče upoštevati ceno brez popusta, na katero ni dodanega rabata. Prvostopenjski organ izpostavi račun št. 12091950915 z dne 17. 1. 2020 v znesku 29,95 EUR in druge, kjer popust na ceno ni bil vključen. Potrošnik je bil zato zaveden že s samim načinom predstavitve cenovne prednosti, to je z oznako redne cene izbranega izdelka, ki ni točna in z oznako 1+1, ki daje vtis, da potrošnik drugi izdelek prejme brezplačno. Prvostopenjski organ ugotavlja, da še vedno gre za cenovno ugodnost, vendar ne v takšni višini popusta, kot ga predstavlja tožnica (tj. popust na drugi izdelek v višini 100%). Do sklepa o dejanski višini popusta oziroma cenovne prednosti bi bilo mogoče priti le s preverjanjem trgovinskih evidenc. Potrošnik tako ne more vedeti ali in kdaj se je izdelek prodajal po oglaševani redni ceni. Cilj tega ukrepa pa je povečanje prodaje. Pri zavajujoči poslovni praksi ni nujno, da potrošnika tudi v resnici napelje k temu, da sprejme odločitev o poslu in kupi oglaševani izdelek. Zadošča že možnost zavajanja oziroma možnost, da bi informacija, ki jo ponudnik ustvari v potrošniku, utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki ga sicer ni sprejel. Zavajujoče oglaševanje tudi ne rabi biti v celoti neresnično. Tudi oglas, ki prikazuje le del resnice, lahko zavaja in ustvarja napačen vtis o ponudbi. Vse navedeno pa pomeni možnost oškodovanja potrošnika, saj se slednji pod napačnim vtisom odloči za nakup oglaševanega akcijskega izdelka.

4.Tožnici je bilo v nadaljevanju izpodbijane odločbe pojasnjeno tudi, da se nepoštena poslovna praksa presoja z vidika povprečnega potrošnika, ki mu je namenjen izdelek in ki mu cena zagotovo predstavlja enega izmed odločilnih dejavnikov, ki vplivajo na nakup. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzame določila 4. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in 4. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP in zaključi, da je tožnica z navedenim spletnim oglaševanjem povzročila, ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Tožnica je tako uporabila zavajajočo poslovno prakso, ki je nepoštena in opredeljena v 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Tako je poslovanje tožnice v danem primeru šteti za nepošteno poslovno prakso.

5.Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ in/ali toženka) je z odločbo št. 0211-27/2020-3-DU z dne 15. 12. 2020 pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi je drugostopenjski organ najprej pojasnil dosedanji potek postopka in sledil ugotovitvam prvostopenjskega organa, dodatno pa pojasnil, da je tožnica šele v pritožbi priložila dva računa, da je tudi 12. 7. 2019 in 30. 10. 2019 posteljnino resnično prodajala po redni oglaševani ceni 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR. Po mnenju drugostopenjskega organa pa to na odločitev prvostopenjskega organa nima vpliva. Gre namreč za dva posamična primera, ki sta se zgodila v preteklem koledarskem letu, saj je bilo v oglaševanje zajeto obdobje od 1. 1. 2020 do 28. 5. 2020, kar je po oceni drugostopenjskega organa dovolj dolgo časovno obdobje. Posteljnina pa v tem obdobju ni bila niti enkrat prodana po redni ceni (izdan ni bil niti en račun), prodajala pa se je praktično dnevno. Na računu je sicer prikazana redna cena 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR, a se vsakokrat obračuna popust, gre torej za navidezno ceno, pri tem potrošnik ni seznanjen s cenami po katerih se je pred tem prodajala (tudi povprečen potrošnik, ki je skrben in pazljiv ne), saj bi moral redno spremljati akcije in še to skozi daljše obdobje, da bi se prepričal v resničnost akcije. Z gotovostjo bi to lahko ugotovil, samo na podlagi vpogleda v trgovinske evidence. Da je bil potrošnik zaveden, pa kaže tudi dejstvo, da je podal prijavo. Za odločitev za nakup je namreč pomembno dejstvo, kako predstavljeno ugodnost razumejo potrošniki. Ti se za nakup odločijo nehote, zaradi predstavljene ugodnosti, ker verjamejo, da prodajalec (torej tožnica) ravna s potrebno poklicno skrbnostjo, da ga ne bi zavajala in da je ugodnost resnično ugodnost, saj bodo z nakupom prihranili. Če temu ni tako, kot naj bi se izkazalo v danem primeru, so zavedeni in oškodovani, saj prihranka dejansko sploh niso deležni. Glede neopredelitve prvostopenjskega organa oškodovanja potrošnikov pa navaja, da je dovolj že možnost za oškodovanje. Drugostopenjski organ ob sklicevanju na določila ZVPNPP zaključi, da je šlo v zadevnem primeru za zavajajočo poslovno prakso, pri tem pa je bila upravičeno izdana izpodbijana odločba, tj. sprejet ukrep, ki bo zagotovil zakonito stanje.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6.Tožnica v tožbi odločitvi toženke oporeka. Zaključki prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da naj bi tožnica na spletni strani pri oglaševanju cenovnih prednosti izdelkov v ponudbi 1+1, kot je npr. akcija 1+1 bombažno-satenasta posteljnina A. v navedenih dimenzijah zavajala potrošnike, ker oglaševanih izdelkov v nadzorovanem obdobju, tj. od 1. 1. 2020 do 28. 5. 2020, ni prodajala po oglaševani ceni in gre za nepošteno poslovno prakso, so zmotni in v nasprotju z veljavno zakonodajo ter v nasprotju z materialnimi dokazi, vloženimi v spis. Tožnica je pojasnila, da je spletni nakup potekal tako, da je kupec v virtualno košarico dodal dve posteljnini, pri tem pa se je samodejno obračunal popust v vrednosti cenejše. Tožnica je že v odgovoru na poziv prvostopenjskega organa, 11. 9. 2020, priložila primer naročila, kjer je to bilo tudi razvidno. Nadalje pa pojasnila kako deluje SAP informacijski sistem, ki ga je uvedla v poslovanje. Ta naj namreč ne bi omogočal negativnih postavk ali postavk z 0,00 EUR. Zaključi, da je že iz računov, ki jih je poslala kot odgovor na poziv v upravnem postopku, razvidno, da za izdelke, ki jih kupec sicer prejme gratis, računalniški sistem ob kreiranju računa doda proporcionalni popust na posamezen izdelek, namesto, da bi bila na računu za cenejši izdelek prikazana vrednost 0,00 EUR. Ta način poslovanja tožnice zajame tudi darila, ki jih podarja zvestim kupcem, dodatni popusti na končnih izdanih računih pa se prestrukturirajo na zgoraj opisan način, torej s prikazom proporcionalnega popusta na vse izdelke, namesto s prikazom nič za izdelke, ki jih kupec prejme brezplačno. Glede na navedeno je nesporno, da je tožnica v izpodbijani odločbi navedene izdelke prodajala po oglaševanih cenah 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR, vrednosti tabele, kot jo je povzela toženka v izpodbijani odločbi, pa naj ne bi odražale pravega dejanskega stanja. V ta namen je tožnica k tožbi priložila še dva računa za nakup opravljen v letu 2019 (priložena tudi pritožbi upravnega postopka). Po prodaji posteljnine po rednih cenah je tožnica sprejela poslovno odločitev, da posteljnino ponudi v prodajo v okviru akcije 1+1 gratis. Tako naj ne bi držalo, da je tožnica s samim načinom predstavitve cenovne prednosti zavajala. Tožnica je v letu 2019 posteljnine prodajala po redni ceni 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR. Cene so bile realizirane in ne gre za fiktivne cene. Izpodbijani odločbi tako silita tožnico v to, da se lahko primerjajo zgolj tiste cene, ki se aktualno zahtevajo in so bile realizirane v nadzorovanem obdobju izpodbijane odločbe, vendar je taka prepoved nerazumna, neživljenjska.

7.Tožnica nadalje navaja, da je pri oglaševanju akcije posteljnine (1+1) imela redne prodajne cene, ki so bile pred akcijo realizirane, kar naj bi toženka spregledala, kar je v nasprotju z ZVPNPP. Tožnici namreč ni mogoče prepovedati, da oglašuje ugodno ceno in z ugodno ceno potrošnike spodbuja k nakupu, saj je to osnovni namen oglaševanja in ponujanja izdelkov v prodajo. Če je med redno maloprodajno ceno in trenutno prodajno ceno razlika, je takšno oglaševanje nedvoumno ustrezno. Ob sklicevanju na 5. člen ZVPNPP pojasni, da njena poslovna praksa ne vsebuje napačnih informacij in ni neresnična, kot to zmotno navaja toženka, ki niti naj ne bi izkazala pravne podlage za svojo odločitev. Tožnica je redne cene imela v svojih cenikih, kupci so pred akcijo (1+1) posteljnino lahko kupovali po rednih cenah.

8.Tožnica navaja, da je bilo v resnici izkazano drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka. Tožnica je namreč glede na izkustva tržnih zakonitosti postavila redno ceno in posteljnino po njih tudi prodajala, za kar je priložila k tožbi. V obdobju od 1. 1. 2020 do dne 31. 5. 2020 je tožnica imela akcijo (1+1), kar pomeni, da je potrošnik v primeru nakupa dobil en izdelek gratis - zanj je bila to realna cenovna prednost. Ključno je torej vprašanje, ali so se posteljnine v izpodbijanih odločbah prodajale po redni ceni. Tožnica bi naj nedvoumno izkazala, po kakšnih cenah je blago prodajala v času akcije (1+1) in pred akcijo. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je redno ceno mogoče preveriti zgolj z vpogledom v trgovinske evidence, katere prikazujejo spreminjanje cene čez daljše časovno obdobje, kar naj bi bila po navedbah toženke bistvena informacija za povprečnega potrošnika, kot določeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju besedila Direktiva). Po prepričanju tožnice ni podlage za zaključek, da bi naj bila bistvena informacija tudi koliko dni se je izdelek prodajal po redni ceni, na kar napotujeta izpodbijani odločbi. Seznanitev s podatki tožnice (internih trgovinskih evidenc) bi bil nesorazmeren varovalni ukrep povprečnega potrošnika.

9.Nadalje naj bi toženka na podlagi prijave konkretnega potrošnika sklepala na ekonomsko obnašanje ravnanje povprečnega potrošnika in naredila zaključek, da gre za nepošteno poslovno prakso. Uporaba oziroma presoja ravnanja konkretnega potrošnika, pa je smislu določb ZVPNPP neupoštevna, saj bi morala ravnanje presojati v luči povprečnega potrošnika, v tem delu je torej toženka napačno uporabila materialno pravo. Vse informacije, ki jih je tožnica glede nadzorovanega blaga posredovala potrošnikom, naj bi bile resnične. Zaradi navedenega je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP), saj izpodbijana odločba uvaja nov pravni standard "konkretnega potrošnika", ki je v nasprotju z zakonsko predpisanim pravnim standardom "povprečnega potrošnika". Tožnica glede na opis povprečnega potrošnika, naveden v tožbi, zatrjuje, da s svojim ravnanjem ni uporabljala nepoštene poslovne prakse, zato ni bil izpolnjen pogoj za izdajo odločbe o prepovedi. Prav tako naj ne bi bil izpolnjen še drugi pogoj 12. člena ZVPNPP, da bi tožnica s svojim ravnanjem lahko povzročila oškodovanje upnikov. Tožnica v zaključek sodišču primarno predlaga, da odločbo drugostopenjskega organa spremeni tako, da se pritožbi tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa ugodi in se ta odločba razveljavi oziroma podredno, da se odpravi odločba prvostopenjskega organa in odločba drugostopenjskega organa ter tožnici povrnejo stroški postopka.

9.Nadalje naj bi toženka na podlagi prijave konkretnega potrošnika sklepala na ekonomsko obnašanje ravnanje povprečnega potrošnika in naredila zaključek, da gre za nepošteno poslovno prakso. Uporaba oziroma presoja ravnanja konkretnega potrošnika, pa je smislu določb ZVPNPP neupoštevna, saj bi morala ravnanje presojati v luči povprečnega potrošnika, v tem delu je torej toženka napačno uporabila materialno pravo. Vse informacije, ki jih je tožnica glede nadzorovanega blaga posredovala potrošnikom, naj bi bile resnične. Zaradi navedenega je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP), saj izpodbijana odločba uvaja nov pravni standard "konkretnega potrošnika", ki je v nasprotju z zakonsko predpisanim pravnim standardom "povprečnega potrošnika". Tožnica glede na opis povprečnega potrošnika, naveden v tožbi, zatrjuje, da s svojim ravnanjem ni uporabljala nepoštene poslovne prakse, zato ni bil izpolnjen pogoj za izdajo odločbe o prepovedi. Prav tako naj ne bi bil izpolnjen še drugi pogoj 12. člena ZVPNPP, da bi tožnica s svojim ravnanjem lahko povzročila oškodovanje upnikov. Tožnica v zaključek sodišču primarno predlaga, da odločbo drugostopenjskega organa spremeni tako, da se pritožbi tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa ugodi in se ta odločba razveljavi oziroma podredno, da se odpravi odločba prvostopenjskega organa in odločba drugostopenjskega organa ter tožnici povrnejo stroški postopka.

10.Toženka po pozivu sodišča odgovora na tožbo ni podala, posredovala pa je upravni spis.

10.Toženka po pozivu sodišča odgovora na tožbo ni podala, posredovala pa je upravni spis.

11.Tožnica je v postopku poslala še pripravljalno vlogo, ki jo je naslovno sodišče prejelo 22. 1. 2025, v kateri v celoti vztraja pri tožbi in dodatno navaja, da naj bi za isti historični dogodek zoper njo tekel še prekrškovni postopek, v katerem je prekrškovni organ kot odgovorno spoznal pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe in jima izrekel globo. Kršiteljici (med njimi tožnica kot pravna oseba in prvo kršiteljica) naj bi zoper prekrškovno odločbo vložili zahtevo za sodno varstvo, kjer naj bi prekrškovno sodišče s sodbo opr. št. ZSV 930/2023 z dne 27. 12. 2023 ugotovilo, da kršitelja nista izvajala nepoštene poslovne prakse in postopek ustavilo. Sklicuje se na 17. in 19. točko obrazložitve in naslovnemu sodišču predlaga še dodatno izvedbo dokazov. Med njimi tudi vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju, ki naj bi odločalo v prekrškovnem postopku istega historičnega dogodka.

11.Tožnica je v postopku poslala še pripravljalno vlogo, ki jo je naslovno sodišče prejelo 22. 1. 2025, v kateri v celoti vztraja pri tožbi in dodatno navaja, da naj bi za isti historični dogodek zoper njo tekel še prekrškovni postopek, v katerem je prekrškovni organ kot odgovorno spoznal pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe in jima izrekel globo. Kršiteljici (med njimi tožnica kot pravna oseba in prvo kršiteljica) naj bi zoper prekrškovno odločbo vložili zahtevo za sodno varstvo, kjer naj bi prekrškovno sodišče s sodbo opr. št. ZSV 930/2023 z dne 27. 12. 2023 ugotovilo, da kršitelja nista izvajala nepoštene poslovne prakse in postopek ustavilo. Sklicuje se na 17. in 19. točko obrazložitve in naslovnemu sodišču predlaga še dodatno izvedbo dokazov. Med njimi tudi vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju, ki naj bi odločalo v prekrškovnem postopku istega historičnega dogodka.

Glavna obravnava

Glavna obravnava

12.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Udeležila se ga je tožnica po pooblaščencu. Toženka se naroka ni udeležila, je pa podala soglasje, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave. Tožnica je vztrajala pri tožbi.

12.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Udeležila se ga je tožnica po pooblaščencu. Toženka se naroka ni udeležila, je pa podala soglasje, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave. Tožnica je vztrajala pri tožbi.

Dokazni postopek

Dokazni postopek

13.Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene prebralo listine upravnega spisa ter predložene listine tožnice od A2 do A12. Sodišče v zadevi ni zaslišalo predlaganih prič, direktorja A. A. ter priče B. B., saj je to glede na izvedene dokaze bilo nepotrebno in nerelevantno. Z navedenim dokazom tožnica dokazuje, da je po prodaji posteljnine po rednih cenah sprejela poslovno odločitev, da posteljnino ponudi v prodajo v okviru akcije 1+1 gratis. Pri tem sodišče pojasnjuje, da slednje v tem postopku niti ni relevantno. Izpodbijana odločitev tožnici namreč očita, da posteljnine v času akcije ni prodajala po oglaševani ceni in ne to, da je ali je bila sprejeta poslovna odločitev, da izdelke prodaja v okviru akcije 1+1 gratis. Sodišče v tem oziru ne presoja kakšne poslovne odločitve sprejema tožnica, ampak ali sprejeta poslovna odločitev predstavlja zavajajočo poslovno prakso, kot določeno v 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Sama višina in spreminjanje rednih prodajnih cen pa je jasno razvidna iz listin, ki jih je priložila tožnica sama že v okviru upravnega postopka. Vprašanje zavajajoče (ne)poštene poslovne prakse pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

13.Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene prebralo listine upravnega spisa ter predložene listine tožnice od A2 do A12. Sodišče v zadevi ni zaslišalo predlaganih prič, direktorja A. A. ter priče B. B., saj je to glede na izvedene dokaze bilo nepotrebno in nerelevantno. Z navedenim dokazom tožnica dokazuje, da je po prodaji posteljnine po rednih cenah sprejela poslovno odločitev, da posteljnino ponudi v prodajo v okviru akcije 1+1 gratis. Pri tem sodišče pojasnjuje, da slednje v tem postopku niti ni relevantno. Izpodbijana odločitev tožnici namreč očita, da posteljnine v času akcije ni prodajala po oglaševani ceni in ne to, da je ali je bila sprejeta poslovna odločitev, da izdelke prodaja v okviru akcije 1+1 gratis. Sodišče v tem oziru ne presoja kakšne poslovne odločitve sprejema tožnica, ampak ali sprejeta poslovna odločitev predstavlja zavajajočo poslovno prakso, kot določeno v 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Sama višina in spreminjanje rednih prodajnih cen pa je jasno razvidna iz listin, ki jih je priložila tožnica sama že v okviru upravnega postopka. Vprašanje zavajajoče (ne)poštene poslovne prakse pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

14.Nadalje se sodišče opredeljuje še do dokazov, ki jih je tožnica predlagala šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2025. Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

14.Nadalje se sodišče opredeljuje še do dokazov, ki jih je tožnica predlagala šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2025. Procesno izhodišče za obravnavanje dejanskega stanja v upravnem sporu je določeno v tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Način in natančnejši pogoji za uveljavljanje tožbenih novot so določeni v 52. členu ZUS-1. Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15.Sodišče je ugotovilo, da je tožnica šele v upravnem sporu v dokazne namene predložila naslednje listine: zahteva za sodno varstvo z dne 16. 4. 2021, zapisnik o zaslišanju odgovorne osebe A. A. z dne 6. 6. 2023, elektronsko sporočilo z dne 5. 6. 2023, zapisnik o zaslišanju priče B. B. z dne 29. 8. 2023, sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 396/2021 z dne 20. 9. 2023, pritožba zoper sodbo opr. št. ZSV 396/2021, sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. PRp 150/2023 z dne 1. 12. 2023 in sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 930/2023 z dne 27. 12. 2023. Za izvajanje dokazov je bistveno, da tožnik obrazloži, zakaj dokazov ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta. O tem je sodišče na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko na izjasnitev. Sodišče ugotavlja, da četudi je tožnica izpolnila zakonske zahteve po obrazložitvi razlogov za opustitev navajanja dokazov v postopku pred izdajo upravnega akta, so vsi predlagani dokazi (A5-A12) nastali po izdaji izpodbijane odločbe. Če je nastanek določenega dejstva ali dokaza časovno umeščen v obdobje po izdaji izpodbijanega akta, gre za nedovoljen dokaz (52. člen ZUS-1), saj se upravni organ ob izdaji upravnega akta objektivno ni mogel opreti nanj. Sodišče namreč presoja pravilnost in zakonitost upravnega akta glede na stanje ob izdaji akta, saj je odločitev upravnega organa odraz dejanskega stanja, ki ga tvorijo dejstva (in dokazi), ki so dejansko obstajali do njegove izdaje. Sodišče je po navedenem izvedbo teh dokazov zavrnilo. Gre za nedovoljene dokaze v smislu zgoraj citiranih določil ZUS-1.

15.Sodišče je ugotovilo, da je tožnica šele v upravnem sporu v dokazne namene predložila naslednje listine: zahteva za sodno varstvo z dne 16. 4. 2021, zapisnik o zaslišanju odgovorne osebe A. A. z dne 6. 6. 2023, elektronsko sporočilo z dne 5. 6. 2023, zapisnik o zaslišanju priče B. B. z dne 29. 8. 2023, sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 396/2021 z dne 20. 9. 2023, pritožba zoper sodbo opr. št. ZSV 396/2021, sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. PRp 150/2023 z dne 1. 12. 2023 in sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. ZSV 930/2023 z dne 27. 12. 2023. Za izvajanje dokazov je bistveno, da tožnik obrazloži, zakaj dokazov ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta. O tem je sodišče na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo tožečo stranko na izjasnitev. Sodišče ugotavlja, da četudi je tožnica izpolnila zakonske zahteve po obrazložitvi razlogov za opustitev navajanja dokazov v postopku pred izdajo upravnega akta, so vsi predlagani dokazi (A5-A12) nastali po izdaji izpodbijane odločbe. Če je nastanek določenega dejstva ali dokaza časovno umeščen v obdobje po izdaji izpodbijanega akta, gre za nedovoljen dokaz (52. člen ZUS-1), saj se upravni organ ob izdaji upravnega akta objektivno ni mogel opreti nanj. Sodišče namreč presoja pravilnost in zakonitost upravnega akta glede na stanje ob izdaji akta, saj je odločitev upravnega organa odraz dejanskega stanja, ki ga tvorijo dejstva (in dokazi), ki so dejansko obstajali do njegove izdaje. Sodišče je po navedenem izvedbo teh dokazov zavrnilo. Gre za nedovoljene dokaze v smislu zgoraj citiranih določil ZUS-1.

16.Sodišče še pripominja, da glede odločanja o istem historičnem dogodku na odločbo prekrškovnega sodišča ni vezano. Je pa skladno s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. ZPP je torej jasen in je sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Sodba sodišča za prekrške ima tako lahko le enako dokazno moč kot drugi dokazi.

16.Sodišče še pripominja, da glede odločanja o istem historičnem dogodku na odločbo prekrškovnega sodišča ni vezano. Je pa skladno s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. ZPP je torej jasen in je sodišče vezano zgolj na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, ne pa pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem se ugotavljajo prekrški. Sodba sodišča za prekrške ima tako lahko le enako dokazno moč kot drugi dokazi.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

17.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-27/2020-3-DU z dne 15. 12. 2020 (drugostopenjski organ) se zavrže.

17.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 0211-27/2020-3-DU z dne 15. 12. 2020 (drugostopenjski organ) se zavrže.

18.Po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega upravnega organa, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru odločeno z drugostopenjsko odločbo, ni odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu in jo je sodišče po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

18.Po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega upravnega organa, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru odločeno z drugostopenjsko odločbo, ni odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu in jo je sodišče po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka

K II. točki izreka

19.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Dravograd-Maribor št. 0610-3770/2020-7-31021 z dne 21. 9. 2020 ni utemeljena.

19.Tožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, Območna enota Dravograd-Maribor št. 0610-3770/2020-7-31021 z dne 21. 9. 2020 ni utemeljena.

20.V obravnavani zadevi je med strankama sporen ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi 12. člena ZVPNPP, da je tožnica tudi z načinom oglaševanja uporabljala nepošteno zavajajočo poslovno prakso, ki lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Sporno naj bi bilo tudi dejstvo, ali je tožnica posteljnino prodajala po redni ceni 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR tudi izven akcije "1+1 gratis".

20.V obravnavani zadevi je med strankama sporen ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi 12. člena ZVPNPP, da je tožnica tudi z načinom oglaševanja uporabljala nepošteno zavajajočo poslovno prakso, ki lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Sporno naj bi bilo tudi dejstvo, ali je tožnica posteljnino prodajala po redni ceni 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR tudi izven akcije "1+1 gratis".

21.Odločitev, da se tožnici na podlagi prvega in drugega odstavka 12. člena ZVPNPP prepoveduje uporaba zavajajoče poslovne prakse z zavajajočimi dejanji, opredeljenimi v uvodoma povzeti izpodbijani odločbi, je po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi.

21.Odločitev, da se tožnici na podlagi prvega in drugega odstavka 12. člena ZVPNPP prepoveduje uporaba zavajajoče poslovne prakse z zavajajočimi dejanji, opredeljenimi v uvodoma povzeti izpodbijani odločbi, je po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi.

22.Pravno podlago v zadevi predstavlja v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZVPNPP. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je s sprejemom ZVPNPP v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva, ki v 7. točki uvodne izjave določa, da obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki in na neposredne ekonomske interese potrošnikov. Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. V skladu z načelom sorazmernosti ta direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv (šesti odstavek uvodne izjave Direktive).

22.Pravno podlago v zadevi predstavlja v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZVPNPP. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je s sprejemom ZVPNPP v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva, ki v 7. točki uvodne izjave določa, da obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki in na neposredne ekonomske interese potrošnikov. Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. V skladu z načelom sorazmernosti ta direktiva varuje potrošnike pred učinki takšnih nepoštenih poslovnih praks, če so bistveni, vendar upošteva, da je lahko v nekaterih primerih vpliv na potrošnike zanemarljiv (šesti odstavek uvodne izjave Direktive).

23.Poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (četrta alineja 3. člena ZVPNPP). Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP).

23.Poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (četrta alineja 3. člena ZVPNPP). Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP).

24.Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter je v vsakem primeru povzročila ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer (med drugim po 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP) tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP). Njen 5. člen je vsebovan v 4. členu ZVPNPP, 6. člen pa v 5. členu ZVPNPP. Besedila obeh zakonskih določb sicer niso povsem identična tistim v Direktivi, vendar pa sta po oceni sodišča brez dvoma smiselno enaka.

24.Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter je v vsakem primeru povzročila ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer (med drugim po 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP) tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP). Njen 5. člen je vsebovan v 4. členu ZVPNPP, 6. člen pa v 5. členu ZVPNPP. Besedila obeh zakonskih določb sicer niso povsem identična tistim v Direktivi, vendar pa sta po oceni sodišča brez dvoma smiselno enaka.

25.Pri opredelitvi zavajajoče poslovne prakse, kot podkategorijo nepoštene poslovne prakse, je zavajajočo poslovno prakso skladno s sodno prakso sodišča EU treba razlagati tako, da kadar ta izpolnjuje vsa merila za zavajajočo poslovno prakso iz člena 6 (1) Direktive (po vsebini enak prvemu odstavku 5. člena ZVPNPP), sodišču, ki odloča, ni treba preveriti, ali je taka poslovna praksa nepoštena in kot taka tudi v nasprotju z zahtevami člena 5 (2) (a) Direktive (po vsebini enak drugemu odstavku 4. člena ZVPNPP) glede presoje poklicne skrbnosti, medtem, ko je kriterij iz člena 5 (2) b Direktive, ki se nanaša na razlago povprečnega potrošnika, že vključen v definicijo zavajajoče poslovne prakse po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP oziroma členu 6 (1) Direktive. Upoštevaje dejstvo, da gre za prenos Direktive v ZVPNPP, je torej predpis potrebno razlagati tako, da je v 4. členu ZVPNPP predpisana tako imenovana "generalna klavzula", medtem ko so posamična možna dejanja nepoštene poslovne prakse podrobneje našteta v 5., 6. in naslednjih členih ZVPNPP. Skladno z dosedanjo sodno prakso, bi morali biti tudi za opredelitev poslovne prakse kot zavajajoče predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP.

25.Pri opredelitvi zavajajoče poslovne prakse, kot podkategorijo nepoštene poslovne prakse, je zavajajočo poslovno prakso skladno s sodno prakso sodišča EU² treba razlagati tako, da kadar ta izpolnjuje vsa merila za zavajajočo poslovno prakso iz člena 6 (1) Direktive (po vsebini enak prvemu odstavku 5. člena ZVPNPP), sodišču, ki odloča, ni treba preveriti, ali je taka poslovna praksa nepoštena in kot taka tudi v nasprotju z zahtevami člena 5 (2) (a) Direktive (po vsebini enak drugemu odstavku 4. člena ZVPNPP) glede presoje poklicne skrbnosti, medtem, ko je kriterij iz člena 5 (2) b Direktive, ki se nanaša na razlago povprečnega potrošnika, že vključen v definicijo zavajajoče poslovne prakse po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP oziroma členu 6 (1) Direktive. Upoštevaje dejstvo, da gre za prenos Direktive v ZVPNPP, je torej predpis potrebno razlagati tako, da je v 4. členu ZVPNPP predpisana tako imenovana "generalna klavzula", medtem ko so posamična možna dejanja nepoštene poslovne prakse podrobneje našteta v 5., 6. in naslednjih členih ZVPNPP. Skladno z dosedanjo sodno prakso, bi morali biti tudi za opredelitev poslovne prakse kot zavajajoče predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP.³

26.Po presoji sodišča je toženka na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu 7. 9. 2020, utemeljeno prepovedala uporabo nepoštene poslovne prakse, saj taka poslovna praksa glede oglaševanja cenovne prednosti zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnikov.

26.Po presoji sodišča je toženka na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu 7. 9. 2020, utemeljeno prepovedala uporabo nepoštene poslovne prakse, saj taka poslovna praksa glede oglaševanja cenovne prednosti zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnikov.

27.Tožnica ne ugovarja ugotovljenim dejstvom o tem, da je oglaševala blago v nadzorovanem obdobju na način "1+1 gratis". Ne strinja pa se z ugotovitvijo, da po redni ceni tj. 59,90 EUR in 79,90 EUR, ki jo je oglaševala, posteljnine ni nikoli prodajala in z očitkom, da je bila redna oglaševana cena določena le fiktivno, tj. z namenom zavajanja. Sodišče po pregledu izdanih in pregledanih računov za posteljnino v upravnem postopku v nadzorovanem obdobju ugotavlja, da se ta res ni nikoli prodajala samo po redni ceni, brez navedenega proporcionalnega popusta. Tožnica navedeno že v pritožbi skuša izpodbiti s predložitvijo dveh računov, ki so datirani izven nadzorovanega obdobja in prikazujejo prodajo izdelkov po redni ceni, brez popusta. Sodišče v tem delu pritrjuje, da gre za dva posamična računa, ki sta bila tudi izdana izven nadzorovanega obdobja in na odločitev prvostopenjskega organa ne vplivata.

28.Sodišče nadalje ugotavlja, da je potrošnik na podlagi akcije tožnice imel informacijo, da se posteljnini prodajata po ceni 59,90 EUR ali 79,90 EUR (odvisno od dimenzije), kot oglaševani v akciji 1+1 gratis. Slednje po mnenju sodišča pomeni, da bi povprečen potrošnik ob nakupu dveh enakih posteljnin v vrednosti 59,90 EUR pričakoval, da bosta na računu navedena dva artikla, eden v vrednosti 59,90 EUR in drugi v vrednosti 0,00 EUR. Iz pregledanih računov, ki jih je tožnica predložila že v upravnem postopku, pa sodišče ugotavlja, da se na računih niti enkrat ne pojavi oglaševana cena kot končna vrednost 59,90 oziroma 79,90 EUR, brez dodanega popusta. V kolikor tožnica, akcije 1+1 gratis zaradi določenih zunanjih ovir (nezmožnosti vpisovanja negativnih postavk ali vrednosti 0,00 EUR v program s katerim se omogoča spletni nakup oziroma zavrnitev takšnega načina prikaza s strani Finančne uprave RS), ne more ponuditi, je ne sme oglaševati. Tožnica bi akcijo potrošnikom lahko predstavila tudi drugače, tj. z oglaševanjem, da jim bo na vse posteljnine priznala proporcionalen popust v vrednostih, kot so izhajale iz dejanskih obračunov na predloženih računih. V zadevnem primeru, pa je potrošnik po opravljenem naročilu prejel račun, na katerem je razvidna cena brez popusta in upoštevan popust, pri tem končna vrednost posameznega izdelka ni bila 59,90 ali 79,90 EUR. Tudi o tem, na kak način se brezplačen gratis izdelek obračuna, je bil kupec obveščen šele, ko je bilo naročilo oddano in zaključeno. Na računu ni bilo niti razvidno, kateri izdelek je dodan kot gratis oziroma brezplačen izdelek, ampak je pri obeh izdelkih upoštevan popust, kar pa ni oglaševana akcija 1+1. Potrošnik je pri tem imel zgolj informacijo, kakšna je oglaševana redna cena, čeprav je bila redna cena na posameznih računih drugačna (npr. račun št. 12091950915 z dne 17. 1. 2020), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

29.Že prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica v nadzorovanem obdobju posteljnino prodajala tudi po redni ceni, ki ni bila enaka oglaševani. Po pregledu izdanih računov, kot jih je v upravnem postopku priložila tožnica, je na večini računov označena redna cena brez popusta, tj. 59,90 EUR oziroma 79,90 EUR, a se vsakokrat obračuna proporcionalni popust. Sodišče v tem delu pritrjuje toženki, da potrošnik tako ni seznanjen s cenami po katerih se je posteljnina prodajala že med akcijo, čemu se tožnica protivi s predložitvijo dveh računov izven nadzorovanega obdobja in z njima dokazuje, da je bila oglaševana cena posteljnine tudi pred nadzorovanim obdobjem redna cena. Pri tem se sodišče opira na ugotovitve prvostopenjskega organa, ki se nanašajo na prodajo v nadzorovanem obdobju, saj je ob pregledu računov našlo tudi takšne, ki so imeli redno ceno, po kateri se je prodajala posteljnina dimenzij 140 x 200 cm, drugačno, in sicer 29,95 EUR oziroma 35,94 EUR, posteljnina dimenzij 200 x 200 cm pa po redni ceni 39,95 EUR, 47,94 EUR oziroma 50,08 EUR. Pri slednjih je bila na računu samo cena brez popusta, ki ni vključevala popusta. Iz navedenega jasno izhaja, da se je posteljnina tudi v nadzorovanem obdobju prodajala po redni ceni, ki ni bila enaka oglaševani. Tem ugotovitvam pa tožnica niti ne oporeka, v dokaz nasprotnega prilaga račune iz leta 2019, kar je izven nadzorovanega obdobja. Do teh podatkov pa bi kupci lahko prišli samo z vpogledom v izdane račune tožnice. Povprečen potrošnik namreč informacije o redni ceni in s tem primerjave z oglaševano ceno s popustom, ob povprečni obveščenosti, razumnosti in pazljivosti, ne more preveriti, niti mu ni znano, kje jo naj preveri, to pa pomeni, da se lahko za nakup artikla pri tožnici odloči prav zaradi oglaševane cenovne prednosti. Takšne informacije (redna cena, priporočena cena, znižana cena) v zvezi s cenovno prednostjo, namreč tudi po presoji sodišča predstavljajo pomembno informacijo, ki lahko bistveno vpliva pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka. Neutemeljen je tudi očitek tožnice, da je toženka v drugostopenjski odločbi obnašanje povprečnega potrošnika primerjala z ravnanjem konkretnega potrošnika, ki je podal prijavo. Navedeno ne drži, saj v drugostopenjski odločbi organ pojasni, da je bila prijava zgolj povod za uvedbo postopka inšpekcijskega nadzora. Ustavno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da se inšpekcijsko nadzorstvo izvršuje zaradi javnega interesa in se vedno uvede po uradni dolžnosti, ne glede na okoliščino, ali je predhodno podana zahteva oz. prijava.⁴ Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ povzemal vsebino prijave naslovljeno kot "zavajanje kupcev", saj iz preostalega dela izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se sklicuje na ravnanje povprečnega potrošnika (peta vrstica četrte strani drugostopenjske odločbe).

30.Potrošnik je na ta način dobil napačno informacijo kakšna je redna prodajna cene posteljnine, način oglaševanja, da gre za akcijo 1+1 gratis, za potrošnike še vedno predstavlja cenovno ugodnost, vendar ne takšno, kot jo želi prikazati tožnica, tj. popust v višini 100 % na drugi (enak) izdelek. Oglaševanje izdelka tako povzroči ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi, zato sodišče ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za zavajajočo poslovno prakso v smislu 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP

31.Nadalje tožnica prvostopenjskemu organu očita, da ni izkazal drugega pogoja po 12. členu ZVPNPP za izrek ukrepa, tj. da so bili potrošniki oškodovani. Navedeno ne drži, prvostopenjski organ je na sedmi strani izpodbijane odločbe pojasnil, da je "zaradi opisanega načina oglaševanja podana možnost oškodovanja potrošnika, saj se kaže velika verjetnost, da se potrošnik pod napačnim vtisom, ki ga pridobi ob pregledu spletne strani pravne osebe, odloči za nakup oglaševanega akcijskega izdelka." Sodišče pojasnjuje, da je zakon jasen. Določa namreč, da zadostuje možnost nastanka škode, zato je pravilno stališče toženke, da za izdajo odločbe zadostuje že verjetnost nastanka škode. Sodišče še dodaja, da zakon škodo oziroma možnost njenega nastanka ne omejuje na materialno škodo, kot je mogoče razumeti tožnico, saj naj bi potrošniki izdelke lahko kupili po oglaševanih cenah in resnično pridobili cenovno prednost v obliki gratis izdelka. Razlaga, za katero se zavzema tožnica, da bi se oškodovanje potrošnika nanašalo zgolj na ekonomski interes potrošnika, upoštevajoč drugi odstavek 12. člena ZVPNPP, po presoji sodišča tako ni utemeljena.⁵ Pri razlagi te določbe je pomembno zgolj to, ali je praksa taka, da lahko zaradi nje potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel, pri čemer niti ni potrebno, da gre za sklenitev pogodbe. Odločitev o poslu zajema vsako odločitev, ki je v neposredni zvezi z odločitvijo o nakupu ali nenakupu proizvoda⁶ , kar pa je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tudi pojasnil.⁷ Do oškodovanja kupca bi lahko prišlo tudi v primeru vrnitve samo enega izdelka. Na podlagi takega računa bi lahko dobil povrnjeno samo delno kupnino izdelka, ki ji je odštet proporcionalni del.

32.Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi, pravilno in popolno ugotovljeno in da so pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da je navajanje cenovne ugodnosti v spornem primeru šteti za zavajajoče za povprečnega potrošnika. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbe ZVPNPP in tožnici pravilno izrekel ukrep prepovedi uporabe nepoštenih poslovnih praks na podlagi 12. člena ZVPNPP.

33.Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah ter navaja dovolj natančno materialni predpis in njegove določbe, na katere se odločitev opira ter je preizkus materialne zakonitosti odločbe mogoč. Zato je tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in materialne zakonitosti neutemeljen. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K III. točki izreka

34.Tožnica je predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

-------------------------------

1Tako tudi sklep VSM Sklep I Cp 466/2022 z dne 4. 10. 2022, kakor tudi sodba VSRS II Ips 352/2006 z dne 30. 10. 2008 in sodba VSL II Cp 4404/2008 z dne 25. 2. 2009.

2Glej C-435/11 z dne 19. 9. 2013, zadeva CHS Tour Services GmbH.

3Starejša sodna praksa v zadevi Vrhovnega sodišča RS X 467/2014 in Sodišča EU v zadevi Trento Sviluppo C-281/12 z dne 19. 12. 2013.

4Npr. odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008, sklep št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, odločba št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999.

5Tako tudi sodba UPRS Sodba I U 2232/2018 z dne 31. 5. 2023.

6Možnost oškodovanja lahko predstavlja že odločitev, da se zaradi oglaševanja kupec odloči za obisk poslovalnice tako UPRS sodba II U 440/2019 z dne 29. 8. 2022.

7Glej C-281/12 z dne 19. 12. 2013, zadeva Trento Sviluppo srl.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (2007) - ZVPNPP - člen 5, 5/1, 5/1-4, 12, 12/2 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.