Jedro

Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je hudo ogroženo njeno zdravje (celo življenje) zaradi neustrezne skrbi zase (zaradi zadovoljevanja osnovnih, življenjsko nujnih, potreb, kot so redna prehrana, zadosten vnos tekočine, ustrezna skrb za higieno telesa in okolja). Sodišče je namreč ugotovilo, da je zadržana oseba izrazito shujšana, in sledilo izvedenki, da shujšanost izhaja izhaja iz bolezenskega poslabšanja, do česar pa zadržana oseba ni kritična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., roj. ..., zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo do največ osem tednov, šteto od 6. 9. 2024 dalje.

2.Nasprotna udeleženka (zadržana oseba) se je zoper sklep pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da želi ponovno obravnavo primera in ponovni sklep v celoti. Meni, da so določeni dokazi lažno izpričani in predimenzionirani, po 335. členu ZZP.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot je v izpodbijanem sklepu pojasnilo sodišče prve stopnje, predstavlja zadržanje osebe z duševno motnjo na zdravljenju v psihiatrični ustanovi proti njeni volji omejitev človekove pravice do svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: Ustava), do varstva človekove duševne integritete (35. člen Ustave) in do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave). Z Ustavo je določeno, da so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Takšni določili sta drugi odstavek 19. in tretji odstavek 51. člena Ustave, s katerima je dopuščena omejitev pravice do osebne svobode in omejitev pravice do prostovoljnega zdravljenja le v primerih, ki jih določa zakon. 53. člen Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) določa, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona. Takšno zdravljenje osebe pa je, po določbi 39. člena ZDZdr, dopustno pod naslednjimi pogoji: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in - če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5.Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zadržanje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve.

7.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvida in mnenja sodne izvedenke medicinske - psihiatrične stroke ugotovilo, da ima zadržana oseba dve duševni motnji, ki sta vsaka zase pomembni, medsebojno pa slabo vplivata. In sicer ima paranoidno shizofrenijo ter drugo psihično motnjo, to je škodljivo uživanje več PAS (F19.1). Pri zadržani osebi gre za poslabšanje paranoidne shizofrenije. Zaradi paranoidne shizofrenije ob blodnjah, halucinacijah, nanašalnosti in fenomenih vplivanja, kar je pri njej trenutno prisotno, je pri zadržani osebi hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega vedenja. Spremembe v vedenju se kažejo pri njej kot obtoževanje drugih ljudi, sovražno doživljanje posameznih ljudi, izguba socialnih stikov, nespečnost, slaba skrb za zdravje in materialne dobrine, izgubljanje telefona. Vsi ti simptomi so bili v zadnjih dveh mesecih pri zadržani osebi prisotni. Poleg tega se zaradi druge duševne motnje, to je škodljivega uživanja več PAS pri zadržani osebi omenjeni psihotični simptomi pojačajo. Kajenje trave in amfetamini jo tako, kot je sama povedala, spreminjajo v doživljanju realnosti. Do odvisnosti od PAS pa ni kritična. Verbalno in sicer izraža namero po abstinenci, vendar pa glede na dosedanja zdravljenja in možnosti za zdravljenje dvojnih diagnoz, ki jih je zadržana odklonila, kritičnosti do tega nima. Tudi glede na to, da na podano izvedensko mnenje ni bilo nobenih pripomb, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da izvedenki tudi v tem delu ne bi verjelo, saj se npr. tudi sama zadržana oseba na naroku ni spomnila niti, kaj se je točno dogajalo ob sedanjem sprejemu v PB Vojnik, niti, da je zavrnila terapijo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno tudi upoštevalo, da je zadržana oseba ob sprejemu govorila, da je z njo vse v redu, da trenira doma, dela jogo, sprehaja psa, na naroku pa je povedala, da ničesar ne trenira in da nima psa, da energije prihajajo po vremenu in da je trenutno več različnih rošad ter da nima v žepu vesoljca. Utemeljeno je tudi upoštevalo izpovedbo najbližje osebe, mame zadržane osebe (ki je tudi zdravnica), da je, ko je A. A. 5. 9. 2024 peljala v PB Vojnik, slednja govorila, da je kriva B. B., pri čemer je najbližja oseba pojasnila, da z omenjeno osebo nihče že dalj časa ni imel stikov in da je A. A. glede tega blodila, med vključenostjo vozila v cestni promet, ko je peljala A. A.v PB Vojnik, pa ji je A. A. tudi ušla iz avta. Nadalje je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenki, da A. A. v posledici paranoidne shizofrenije (ob tudi drugi duševni motnji - škodljivemu uživanju PAS), zaradi katere ima tudi hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja, najmanj huje ogroža svoje zdravje, celo življenje. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je hudo ogroženo njeno zdravje (celo življenje) zaradi neustrezne skrbi zase (zaradi zadovoljevanja osnovnih, življenjsko nujnih, potreb, kot so redna prehrana, zadosten vnos tekočine, ustrezna skrb za higieno telesa in okolja). Sodišče je namreč ugotovilo, da je zadržana oseba izrazito shujšana, in sledilo izvedenki, da shujšanost izhaja izhaja iz bolezenskega poslabšanja, do česar pa zadržana oseba ni kritična. Prav tako je ugotovilo, da zadržana oseba sama živi v stanovanju, ki je v razsulu, polno smeti, čikov, pajčevin, ostankov hrane in svinjsko umazano. Redno uživanje PAS psihotične simptome le še pojača, pri čemer, kot je tudi pojasnila izvedenka, zadržana oseba do odvisnosti od PAS ni kritična. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila zadržana oseba pred sedanjim sprejemom v PB Vojnik odklonilna do terapije in nesodelujoča ter da je predlagatelj PB Vojnik umaknil predlog za podaljšanje nadzorovane obravnave, saj takšno zdravljenje (trenutno) ni možno zaradi njene popolne odklonilnosti do terapije in nesodelovanja v zdravljenju v domačem okolju. Zdravljenje sprejema samo v okviru sodnih ukrepov, tudi prejemanje depo terapije v okviru nadzorovane obravnave ni bilo zaradi njene kritičnosti do bolezni, ampak le zato, ker se je podredila sodnemu ukrepu. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenke, da bi nezdravljenje bolezni zadržane osebe in vztrajanje v bolezenskih simptomih v bodoče močno zmanjšalo njeno funkcioniranje in povzročilo nevrokognitivne upade in tudi postopno nesposobnost samostojnega funkcioniranja, kar pa nedvomno predstavlja hujše ogrožanje njenega zdravja. Nadalje pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da prav tako obstoji ogroženost življenja zadržane osebe v smislu suicidalnosti. Upravičeno je verjelo najbližji osebi, da je letos na začetku leta, pred pričetkom zdravljenja v nadzorovani obravnavi, A. A. prosila svojega očeta, če bi ji pomagal, da se ubije, in sledilo izvedenki, da se ob poslabšanju bolezni, kot jo ima A. A., običajno pojavijo enaki simptomi ogrožanja kot v preteklosti, kar, kot je navedla izvedenka, pomeni, da se lahko ne le pojavijo, celo ojačajo samomorilne misli; prav tako pa tudi potreba po odhajanju iz varnega okolja oz. beganje, saj je bila A. A., kot je povedala najbližja oseba na naroku, daljše obdobje tudi brezdomka.

8.Pritožnica dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, na katerih temelji materialnopravni zaključek o izpolnjenosti zakonskih pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, konkretizirano ne nasprotuje. Zgolj z navedbami v pritožbi, da želi ponovno obravnavo primera in ponovni sklep v celoti in da meni, da so določeni dokazi lažno izpričani in predimenzionirani, ne more ovreči pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov.

9.Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenki, da trenutno nobene druge, milejše oblike pomoči (izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava), ne pridejo v poštev. Zadržana oseba je bila pred sprejemom v PB Vojnik popolnoma odklonilna do terapije, nekritična do svojega stanja, zaradi česar se tudi nadzorovana obravnava pri njej ne more izvajati. Zadržani osebi je potrebno prilagoditi terapijo, doseči večjo kritičnost do bolezni in potrebo po zdravljenju, pri čemer pa je takšen nadzor nad jemanjem terapije z ustrezno prilagoditvijo mogoče izpeljati (glede na zdravstveno stanje pacientke in nekritičnost do zdravljenja in svojega stanja in odklonilnost) le na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom, saj je samo v tej ustanovi tudi neprestano prisoten zdravnik ustrezne stroke in ostalo medicinsko osebje, ki bo lahko pacientko ustrezno obravnaval in redno nadzoroval (tudi prilagodil) jemanje celotne predpisane terapije. Potrebno je tudi vzpostaviti motivacijske postopke za zdravljenje druge duševne motnje (škodljivo uživanje več PAS) in narediti vse, da se pri obravnavani prepreči nevrokognitivni upad sedaj, ko je to še možno.

10.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je zadržanje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom PB Vojnik trenutno nujno potrebno in tudi v njeno največjo korist. Čas zadržanja (za dobo do največ osem tednov, šteto od 6. 9. 2024 dalje) v tem oddelku je utemeljeno oprlo na strokovno mnenje in obrazloženo prognozo sodne izvedenke, ki ju je povzelo v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V sklepu določen čas zadržanja ne presega časa, ki ga kot dopustnega predpisuje prvi odstavek 48. člena ZDZdr (v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr).

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 48

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.