Jedro

Spora ni, da tožnica v obravnavani zadevi le ponovi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje, glede na tisto, ki je obstajalo v času prvega odločanja, ostala nespremenjena. Tožnica ne zatrjuje, da bi se v času od sprejetja prve odločitve pa do vložitve nove prošnje okoliščine, ki so pomembne za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kakorkoli spremenile. Ne prereka dejstva, da je lastnica stanovanja v hiši na naslovu A., niti njegove vrednosti ali velikosti stanovanja. Prav tako ne prereka, da je lastnica drugega premoženja, ki se v skladu z zakonom upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca. Nespremenjena je tudi pravna podlaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opravilno številko V Ps 2474/2014. 2. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožničina prošnja za pravno svetovanje in zastopanje v postopku z opr. št. V Ps 2474/2014 že v celoti zavrnjena z odločbo št. Bpp 85/2016 z dne 18. 2. 2016, ki je postala pravnomočna 25. 5. 2016. V navedeni odločbi je bilo ugotovljeno, da je tožnica lastnica premoženja, katerega vrednost presega zakonsko določen cenzus 13 862,88 EUR. Gre za stanovanje v samostoječi stavbi na naslovu A. v k.o. ... . Uporabna površina stanovanja znaša 125,6 m2 in za 65,6 m2 presega uporabno površino primernega stanovanja za samsko osebo. Poleg tega se je kot premoženje tožnice upoštevala tudi parcela, na kateri stoji stanovanjska hiša, garaža, ki stoji na istem zemljišču in pozidano zemljišče s parc. št. 894/156 k.o. ... . Z vpogledom v podatke Geodetske uprave RS in zemljiške knjige je organ ugotovil, da je stanje tožničinega premoženja enako, kot je bilo na dan izdaje odločbe z dne 18. 2. 2016. Vrednost tega premoženja znaša 113 071,14 EUR in presega vrednost 14 042,88 EUR, kolikor od 1. 6. 2016 dalje znaša cenzus iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Iz navedenega izhaja, da se vrednost premoženja ni spremenila in da tožnica še vedno ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je bila njena prošnja zavržena na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da je trenutno brez vseh dohodkov. V hiši, na katero se sklicuje upravni organ, živijo tudi njeni otroci, ki jih ne more vreči na cesto. Meni, da ji kot invalidki pripadajo nadomestila, kot jih dobivajo drugi delavci podjetja B. Invalid je od leta 2002, pred invalidsko komisijo pa je bila že dvanajstkrat. Odvetniki v vseh teh letih niso uspeli zaključiti postopkov pred Delovnim in socialnim sodiščem. V dopolnitvi tožbe še navaja, da ima v hiši urejeno ločeno gospodinjstvo in da se je odpovedala varstvenemu dodatku, da bi hišo lahko obdržala.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge za svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen s predpisi, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Sodišče zato razlogov sklepa ne ponavlja, temveč se v skladu s pooblastilom iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje izrecno sklicuje.

7. Organ je svojo odločitev oprl na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na podlagi katere najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

8. V zadevi ni sporno, da je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v socialnem sporu opr. št. V Ps 2474/2014 že enkrat zavrnjena iz razloga, ker tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Spora torej ni, da tožnica v obravnavani zadevi le ponovi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi. Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove prošnje pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje, glede na tisto, ki je obstajalo v času prvega odločanja, ostala nespremenjena. Tožnica ne zatrjuje, da bi se v času od sprejetja prve odločitve pa do vložitve nove prošnje okoliščine, ki so pomembne za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kakorkoli spremenile. Ne prereka dejstva, da je lastnica stanovanja v hiši na naslovu A., niti njegove vrednosti ali velikosti stanovanja. Prav tako ne prereka, da je lastnica drugega premoženja, ki se v skladu z zakonom upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca. Nespremenjena je tudi pravna podlaga, na kateri temelji prvotna odločitev, to je 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v povezavi s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre, po katerem se brezplačna pravna pomoč ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. To pa pomeni, da je tožena stranka v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP imela pravno podlago za zavrženje tožničine prošnje.

9. Druge tožbene navedbe so splošne oziroma se na obravnavano zadevo ne nanašajo. Gre za ugovore, ki jih tožnica lahko uveljavlja v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem.

10. Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 11. Ker so dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

12. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnica podala v dopolnitvi tožbe, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača.