Jedro

Stroški zastopanja občinskega pravobranilstva se v postopkih pred sodišči obračunavajo po Odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Velenju P 94/2019 z dne 21. 11. 2019 na predlog upnika zoper dolžnika zaradi izterjave glavnice v znesku 244,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2020 dalje do plačila dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, v II. točki izreka je v preostalem delu predlog za izvršbo zavrnilo in v III. točki izreka zavrnilo predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, priglašenih s predlogom za izvršbo z dne 24. 2. 2020. 2. Zoper ta sklep se je upnik pravočasno pritožil po pooblaščenki. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je priznalo zakonske zamudne obresti od 1. 2. 2020, ker da je izvršilni naslov postal izvršljiv 1. 2. 2020, povsem izničilo pomen paricijskega roka in funkcijo zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo. Izpostavlja, da je imel dolžnik vso možnost, da izpolni svojo obveznost plačila pravdnih stroškov v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe, kar pomeni, da je rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov s strani dolžnika pričel teči naslednji dan od vročitve sodbe, in sicer 3. 12. 2019 in je imel čas za prostovoljno izpolnitev vse do 17. 12. 2019, 18. 12. 2019 pa je dolžnik prišel v zamudo. Zgrešeno je stališče, da je začetek teka zakonskih zamudnih obresti potrebno vezati na datum izvršljivosti, kot ta izhaja iz klavzule. Izvršljivost je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodbe sodišča prve stopnje, ki nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude. Dolžnikovi presoji je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil že ob zapadlosti, ali kasneje z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev (prim. sklep VSL III Ip 3755/2015). Sodišče prve stopnje je v tem delu zato napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja še, da je v predlogu za izvršbo navedel, da je zastopan po pooblaščenki po generalnem pooblastilu deponiranem pri Okrožnemu sodišču v Celju Su 2015/2016, kar bi sodišče prve stopnje ugotovilo, če bi preverilo obstoj generalnega pooblastila. Upnik je za zastopanje pooblastil občinsko odvetnico, ki skladno z drugim odstavkom 50c. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) zastopa občino pred sodišči in drugimi državnimi organi. Glede položaja in statusa občinskega odvetništva v sodnih, upravnih in drugih postopkih se skladno s petim odstavkom 50c. člena ZLS smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo državno odvetništvo, Zakon o državnem odvetništvu pa v 8. členu določa, da se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve (prim. sklep VSC Cp 285/2019 z dne 24. 10. 2019). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da upniku prizna zakonske zamudne obresti od 18. 12. 2019 dalje in priglašene izvršilne stroške upnika v predlogu za izvršbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je na upnikovo pritožbo izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem je odločitev zanj neugodna, to pa sta odločitvi v II. in III. točki izreka sklepa, saj le v teh delih lahko doseže izboljšanje svojega pravnega položaja. V I. točki izreka sklepa je namreč sodišče prve stopnje predlogu upnika za izvršbo ugodilo in je v tem delu odločitev upniku v korist, zato po izpodbijanju tega dela nima pravnega interesa.

5. Izvršilni naslov za izterjavo upnikove denarne terjatve predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Velenju P 94/2019 z dne 21. 11. 2019, ki v III. točki izreka določa, da je tožena stranka (v tem postopku dolžnik) dolžna tožeči stranki (v tej zadevi upniku) povrniti pravdne stroške 244,80 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. V predlogu za izvršbo je upnik, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, izterjeval zakonske zamudne obresti od glavnice od 18. 12. 2019 dalje, sodišče prve stopnje pa je predlog za izvršbo za zahtevane zakonske zamudne obresti od 18. 12. 2019 do 31. 1. 2020 zavrnilo, ker je presodilo, da te lahko tečejo (šele) od 1. 2. 2020, ko je sodba postala izvršljiva.

6. Utemeljeno upnik v pritožba izpostavlja, sklicevaje ob tem se na stališče sprejeto v sodni praksi,1 da je izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka)2potrebno ločiti od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve. Za zapadlost terjatve iz naslova stroškov in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da je bil dolžnik s svojo obveznostjo seznanjen že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je določen tudi izpolnitveni rok (313. člen ZPP). Tudi po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ, je pri tem po načelnem pravnem mnenju hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

7. Sodišče druge stopnje pa kljub napačni uporabi materialnega prava v izpodbijano odločitev pod II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje ni posegalo in je ni spreminjalo, saj bi z ugoditvijo predlogu za izvršbo in z dovolitvijo izvršbe na pritožbeni stopnji dolžnika prikrajšalo za pravno sredstvo (prim. drugi odstavek 9. člena ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog upnika za povrnitev stroškov predloga za izvršbo, katere je upnik priglasil na podlagi določb Odvetniške Tarife (OT). Presodilo je, da upniku stroški ne gredo iz razloga, ker predloga ni vložil po pooblaščencu, ki bi bil odvetnik. Utemeljeno pritožba izpostavlja, da skladno s drugim odstavkom 50c. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) občinsko odvetništvo zastopa občino pred sodišči in drugimi državnimi organi in da se po petem odstavku istega člena glede položaja in statusa občinskega odvetništva v sodnih, upravnih in drugih postopkih smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja državno odvetništvo (Zakon o državnem odvetništvu - ZDOdv). Ker peti odstavek 50c. člena ZLS torej nakazuje na uporabo določb ZDOdv, med njimi nakazuje tako tudi na uporabo 8. člena ZDOdv, po katerem se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve. Zato se tudi v primeru zastopanja po občinskih odvetnikih nagrada in stroški odmerijo po OT.3

9. Sodišče prve stopnje tako zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da so do povrnitve nagrade in stroškov po OT upravičeni zgolj pooblaščenci, ki so odvetniki, v izpodbijanem sklepu ni presojalo pravno odločilnega dejstva, ki ga v pritožbi zatrjuje upnik, da je predlog za izvršbo vložil po občinski odvetnici. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi upnika tudi v tem delu ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ), saj glede na okoliščine primera, ko še ni v celoti odločeno o predlogu za izvršbo, ne more odločati o priglašenih stroških upnika glede predloga za izvršbo.

10. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob zgoraj nakazani pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o predlogu za izvršbo v delu uveljavljanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice pravdnih stroškov od 18. 12. 2019 do 31. 1. 2020 in nato ponovno presoditi tudi, ali je upnik upravičen do povrnitve priglašenih stroškov predloga za izvršbo. Ob slednjem pa je na tem mestu dodati še, da držijo trditve upnika, da pooblastilno razmerje nastane tudi v primeru generalnega pooblastila in da je v predlogu za izvršbo obvestil sodišče prve stopnje o deponiranem generalnem pooblastilu, saj se je pooblaščenka upnika v predlogu za izvršbo sklicevala na generalno pooblastilo in tudi navedla številko, pod katero je deponirano na sodišču. 1 Primerjaj sklep VSL III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015. 2 Prim. prvi odstavek 19. člena ZIZ, ki določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. 3 Primerjaj npr. sklepa VSC Cp 285/2019 z dne 24. 10. 2019 in VSL I Ip 488/2018 z dne 26. 3. 2018.