Jedro

Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1585/2024 z dne 22. 5. 2024. S to odločbo je toženka ugodila tožnikovi prošnji, mu dodelila izredno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III Kpr 15513/2024 od 8. 5. 2024 dalje (I. točka izreka) in določila osebo, pooblaščeno za izvajanje te brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka).

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je bila tožniku z izpodbijano upravno odločbo dodeljena brezplačna pravna pomoč in da s tožbo, s katero zahteva njeno odpravo (torej odpravo zanj ugodne odločitve), svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Pravnega interesa za izpodbojno tožbo ne utemeljujejo niti tožbene navedbe, da toženka o delu prošnje ni odločila. Ker izpodbijana odločba nima negativne odločitve, tožnik s temi navedbami smiselno zatrjuje le, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne odločbe v smislu 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper ta sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi, ali pa naj vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Ne strinja se, da nima pravnega interesa. Prošnjo je vložil pravočasno in v njej zaprosil za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku preiskave III Kpr 15513/2024, v nadaljnjem kazenskem postopku in v pogajanjih o priznanju krivde. Toženka mu jo je dodelila le za postopek preiskave, o brezplačni pravni pomoči za pogajanja in za kazenski postopek III K 15513/2024, ki se je v času izdaje te upravne odločbe že začel, pa ni odločila. Ne strinja se niti, da bi lahko predlagal izdajo dopolnilne odločbe. Če namreč toženka te ne bi izdala, bi mu nastala nepopravljiva škoda, saj bi zamudil rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano upravno odločbo, njegov pooblaščenec pa bi ostal brez plačila za že opravljene storitve v postopku III K 15513/2024.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). To po drugi strani pomeni tudi, da sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. O upravnem aktu, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

6.To je z izpodbijanim sklepom storilo tudi Upravno sodišče, ki je presodilo, da ker izpodbijana upravna odločba ne vsebuje odločitve o zavrnitvi zahtevka ali njegovega dela, pritožnik za tožbo po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 na odpravo zanj ugodne odločitve o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nima pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja tudi v primeru ugoditve tožbi ne bi mogel izboljšati. Tudi v pritožbenem postopku namreč ostaja nesporno, da je pritožnik vložil izpodbojno tožbo in z njo zahteval odpravo upravne odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Pravnega interesa za takšen tožbeni predlog v postopku pred Upravnim sodiščem ni posebej utemeljil, v pritožbi pa je v tej zvezi navedel, da upravna zadeva ni bila rešena v celoti in da "se sprašuje", kaj bi se zgodilo, če toženka dopolnilne odločbe ne bi izdala. Meni, da bi mu v tem primeru nastala nepopravljiva škoda, saj bi rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano upravno odločbo potekel, njegov pooblaščenec pa bi ostal brez plačila za že opravljene storitve.

7.Navedeno ne drži. Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena ZUP ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Kot smiselno izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe). V zvezi s plačili za storitve pritožnikovega pooblaščenca, ki naj bi jih ta že opravil v okviru rednega kazenskega postopka, Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da obveznost plačila teh storitev za toženko niti ni sporna.

8.Dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve pritožnik Vrhovnemu sodišču ne uspe vzbuditi niti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je bila prošnja vložena pravočasno in da naj bi Upravno sodišče tudi ugodne odločitve o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v primeru napak "marsikdaj" odpravilo. Pravočasnost tožbe namreč ni bila sporna ne za toženko in ne za Upravno sodišče, predmet tega upravnega spora pa je vprašanje obstoja pritožnikovega pravnega interesa za konkretno izpodbojno tožbo in ne pravilnost postopanja Upravnega sodišča v "drugih zadevah". Glede na to, da pritožnik nobene izmed takšnih sodnih odločb ni priložil, niti ni navedel njihovih opravilnih številk, Vrhovno sodišče tudi sicer ne more preveriti, ali zatrjevano drži in ali je v teh drugih zadevah šlo za primerljive pravne položaje.

9.Ker pritožbene navedbe po obrazloženem torej niso utemeljene, Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da je v obravnavani zadevi glede na tožbeni predlog (izpodbojna tožba) podana situacija iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ko odsotnost pravovarstvene potrebe očitno izhaja že iz izpodbijanega upravnega akta. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

10.Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)O zakonitosti drugih aktov odloča samo, če tako določa zakon (glej npr. 5. in 17. člen ZUS-1).

Op. št. (2)Glej povzetek njenih navedb iz odgovora na tožbo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-6 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 220, 220/1, 220/4

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.