Jedro

Ker 19. člen ZPIZ-2 odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki, in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 25. 8. 2017 in 2. 6. 2017. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 471,21 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi sporno vprašanje, ali lahko tožena stranka v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca ugotovi drugo prednostno zavarovalno podlago tožnice, kljub pravnomočnima odločitvama centra za socialno delo. Ker je tožena stranka edina pristojna za izvajanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vztraja pri tem, da je odgovor na omenjeno vprašanje pritrdilen. Tožena stranka je ob izdaji izpodbijanih odločb ugotovila neskladje med statusom tožnice, kot izhaja iz poslovnega registra in obveznim zavarovanjem v matični evidenci. Iz matične evidence je namreč izhajalo, da je bila tožnica od 1. 10. 2016 dalje vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 za krajši zavarovalni čas 20 ur tedensko in hkrati vključena v zavarovanje na podlagi četrtega odstavka 19. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 20 ur tedensko. Tako zavarovanje pa je v nasprotju z materialnim pravom. Pravna podlaga za konkretni primer je podana v določbi 82. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ‑1)2. V konkretnem primeru glede na podatke Poslovnega registra Slovenija (iz katerega izhaja, da je tožnica vpisana kot Frizerski salon A.A. s. p. od 1. 6. 1997 dalje, pri čemer izbris ni razviden) in upoštevaje določbo drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2, prednostno zavarovalno podlago predstavlja obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti. Zavarovalna podlaga za samozaposlene osebe, ki je urejena v določbi 15. člena ZPIZ-2 je namreč navedena pred 19. členom ZPIZ-2. Določba tretjega odstavka 15. člena ZPIZ-2 določa, da se samozaposlene osebe zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. Ker zakon ne predvideva kombinacije obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samozaposlenih oseb za krajši zavarovalni čas od polnega in obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja družinskega pomočnika v preostalem obsegu do polnega zavarovalnega časa, je obvezno zavarovanje po prednostni zavarovalni podlagi iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko. Po določbi 18.b člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV)3 pa se status samostojnega podjetnika posameznika in družinskega pomočnika celo izključujeta. Sodišče se tako neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 13. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na načelo pravnomočnosti napačno upoštevalo status družinskega pomočnika tožnice kot dejstvo, oziroma je navedeni status neustrezno, mimo določb zakona presojalo kot podlago za obvezno zavarovanje v kombinaciji s samozaposleno osebo. Ker bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, je upoštevaje načelo uspeha v pravdi napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitev stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je interpretacija spornih določb, kot jo je podala tožena stranka, preozka. Drži sicer, da se morajo samozaposlene osebe zavarovati za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom določeno drugače, vendar tudi citirano določilo predvideva izjemo od generalne klavzule in sicer, kadar tako določa zakon. Pri tem tretji odstavek 15. člena ZPIZ-2 ne napotuje zgolj na izjeme v tem zakonu, temveč kateregakoli zakona. Sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarja, da je bil tožnici s pravnomočno odločbo CSD št. ... z dne 10. 10. 2016 na podlagi 18.b člena ZSV priznan status družinskega pomočnika, s čimer je podana druga podlaga zavarovanja. Pritrditi gre obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je CSD, katerega v izključni pristojnosti je odločanje o družinskem pomočniku, tožnici pravnomočno priznal status družinske pomočnice od 1. 10. 2016 dalje. S tem je odločil tudi o njeni zavarovalni podlagi v obsegu 20 ur na teden. Tožena stranka upoštevaje načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS ne more zanikati učinka pravnomočne odločbe. Interpretacija tožene stranke vodi v ustavno sporno neenako obravnavo oseb (staršev), ki želijo delo ali dejavnost opravljati v skrajšanem delovnem času, zaradi skrbi za invalidno osebo (svojega otroka). V kolikor namreč starš želi skrbeti za invalidno osebo mlajšo od 18 let ter hkrati opravljati delo v skrajšanem delovnem času, se bo lahko v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za krajši zavarovalni čas vključil na podlagi zaposlitve za krajši delovni čas ali na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti za krajši delovni čas, v preostanku pa bo vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova starševskega varstva. V kolikor pa želi starš skrbeti za invalidno osebo starejšo od 18 let ter hkrati opravljati delo v skrajšanem delovnem času, se lahko v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za krajši zavarovalni čas vključi le na podlagi zaposlitve (za krajši delovni čas), v preostanku pa iz naslova družinskega pomočnika. Takšne možnosti pa po naziranju tožene stranke nima, če želi tudi po dopolnjenem 18. letu starosti invalidnega otroka opravljati samostojno dejavnost v krajšem času, saj bi se v takem primeru moral zavarovati iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za polni delovni čas. Takšno stališče pa ne vzdrži presoje z vidika načela enakosti in posega v že izpostavljene ustavne pravice tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 25. 8. 2017, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 2. 6. 2017. Je pa drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da tožnici preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 20 ur tedensko s 1. 6. 2017. Tudi lastnost zavarovanca iz naslova družinskega pomočnika po četrtem odstavku 19. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 20 ur tedensko preneha s 1. 6. 2017. Tožnica ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko od 2. 6. 2017 dalje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica od 1. 10. 2016 dalje vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti za krajši zavarovalni čas 20 ur tedensko in iz naslova družinskega pomočnika, ki prejema delno plačilo za izgubljeni dohodek po predpisih, ki urejajo socialnovarstvene prejemke po četrtem odstavku 19. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 20 ur tedensko.

8. V zadevi je odprto vprašanje, ali je tožnica ustrezno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. ZMEPIZ-1 v 4. točki 80. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, če je, oziroma je bil zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. ZPIZ-2 v 15. členu določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se samozaposlene osebe zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom določeno drugače. 19. člen ZPIZ-2 pa govori o podlagah za zavarovanje v drugih predpisih. Tako je v četrtem odstavku 19. člena določeno, da se obvezno zavarujejo družinski pomočniki, upravičenci do delnega plačila za izgubljeni dohodek po predpisih, ki urejajo socialnovarstvene prejemke. Navedena določba odkazuje na uporabo ZSV. O družinskem pomočniku pa skladno s prej omenjenim predpisom odloča center za socialno delo. Iz odločbe št. ... z dne 10. 10. 2016 (priloga A/5) izhaja, da je bila invalidni osebi B.B. priznana pravica do izbire družinskega pomočnika. Pomoč, ki jo potrebuje pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ji bo kot družinski pomočnik nudila njena mati (tožnica). Družinskemu pomočniku je bila priznana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek v bruto znesku 367,08 EUR. Določeno je bilo tudi, kdo plačuje delno plačilo za izgubljeni dohodek in prispevek delodajalca, med drugim za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kasneje je bila izdana še nova odločba št. ... z dne 12. 5. 2017. Iz obeh pravnomočnih odločb izhaja, da gre za delno plačilo za izgubljeni dohodek v bruto znesku 367,08 EUR s plačilom davkov in prispevkov iz proračuna občine, kar pomeni, da gre za zavarovanje za 20 ur na teden.

10. Ker 19. člen odkazuje na druge predpise je v tem primeru tožena stranka dolžna upoštevati pravnomočno odločbo pristojnega CSD, ki je odločil, da bo tožnica kot družinski pomočnik nudila pomoč svoji hčerki in da bo zato dobila delno plačilo za izgubljeni dohodek, ter da bodo od tega delnega plačila tudi plačani davki in prispevki, med drugim tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v nasprotju s pravnomočno odločbo pristojnega organa sama spremenila podlago zavarovanja. Tudi če je bila odločba nepravilna, le-ta učinkuje, dokler ni na podlagi izrednih pravnih sredstev odpravljena ali spremenjena oziroma razveljavljena. Tožnica je bila tako pravilno (upoštevaje pravnomočno odločbo) vključena v obvezno zavarovanje za 20 ur tedensko kot družinska pomočnica ter na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za 20 ur tedensko kot samozaposlena oseba.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri navedenih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)5. Po tar. št. 15/4 je priznalo 375 točk za vložitev odgovora na pritožbo in po 11. členu OT 2 % za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 97/2014 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.