Jedro

Ker tožnik vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja ni predložil soglasja vse solastnikov nepremičnine, ki je predmet legalizacije, v smislu 53. člena ZUN ni izkazal pravice graditi, zato upravni organ ni mogel izdati lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.3.2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 21.7.2004. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prenove in rekonstrukcije poslovnega objekta na zemljišču parc. št... Tožena stranka je ugotovila, da je odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja pravilna, ker tožnik ni izkazal pravico graditi na navedenem zemljišču. Po podatkih zemljiške knjige je namreč knjižena solastnina na navedeni nepremičnini v korist M.M., S.Z. in J.Z., vsakega do idealnega deleža ene tretjine. Tožnik pa upravnemu organu ni predložil soglasja tretjega solastnika J.Z., zato pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja niso izpolnjeni.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da bi moral tožnik kot investitor v smislu določb 53. člena ZUN k vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti soglasje vseh solastnikov, ker je to vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja, pravice graditi, je upravni organ pravilno zavrnil njegovo zahtevo za izdajo navedenega dovoljenja.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da ko je njegova mati M.M. podpisala soglasje dne 16.12.1997, je na podlagi pooblastila upravljala tudi z bratovo eno tretjino na navedeni nepremičnini. Mati je bratovo pooblastilo štela kot soglasje. Sicer pa je na sodišče vložila tožbo za pridobitev soglasja od sina J., takoj ko je prvostopni upravni organ zavrnil legalizacijo že saniranega objekta. Posegom nasprotuje brat, ki živi v Združenih državah Amerike in ki se za hišo ni nikoli brigal. Tožnik je skupaj z materjo skrbel za hišo in je urejal vse upravne zadeve v zvezi s sto let staro hišo. Ko je želel sanirati stanje obstoječega objekta na dvorišču pa je nastalo vprašanje obsega pooblastila, ki ga je dal njegov brat materi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Eden od pogojev po 53. členu ZUN, ki se v skladu z določbo 196. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04 - ZGO-1) še vedno uporablja za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani, je tudi ta, da mora investitor predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor. Iz izpodbijane sodbe, kakor tudi iz navedb v sami pritožbi je razvidno, da tožnik vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja ni priložil soglasja J.Z., solastnika do idealnega deleža ene tretjine nepremičnine stoječe na parc. št..., ki je predmet legalizacije. Ker soglasje navedenega solastnika k prenovi in rekonstrukciji objekta ni bilo dano, tožnik ni izkazal pravice graditi in zato, glede na določbo 53. člena ZUN upravni organ ni mogel izdati lokacijskega dovoljenja.

Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da naj bi nekoč, ko med solastniki še ni bilo spora, soglasje obstajalo. Soglasje h gradnji mora obstajati v času izdaje odločbe in ne prej, saj ga je mogoče tudi preklicati. Tožniku pa je bilo tudi že v upravnem postopku pravilno pojasnjeno, da pooblastilo, ki ga je dal J.Z. svoji materi M.M., ne pomeni soglasja h gradnji sami, ampak le pooblastilo za upravljanje njegovega deleža na predmetni nepremičnini. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za odločitev, ki presega redno upravljanje in je zato potrebno v skladu z 67. členom Stvarno pravnega zakonika soglasje vseh solastnikov, ki mora biti izkazano v času odločanja upravnega organa prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.