Jedro

Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan (in zato stranka dokazila ne more predložiti), je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote O, št. 123 z dne ..., s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA in ZZ za denacionalizacijo premoženja v k.o.H, ker prejšnji lastnik BB ni upravičenec do denacionalizacije. V obrazložitvi je navedla, da so neutemeljeni ugovori o nezakonitosti prvostopne odločbe, zaradi kršitve Ustave RS in Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic. Slovenija je v skladu s 3. a členom Ustave Republike Slovenije sklenila sporazum o članstvu v Evropski uniji, ki ga je sprejela z Zakonom o ratifikaciji. Z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1. 5. 2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije za področja, pri katerih je Republika Slovenija suverenost prenesla na Evropsko skupnost. Ta področja so določena v 2. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES). Med področja, za katera je Republika Slovenija prenesla svojo suverenost na Evropsko skupnost, ne spada denacionalizacija. ZDen namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem. Zato se na področje vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov Evropske skupnosti. ZDen kot temeljni pogoj za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije določa v 1. in 2. odstavku 9. člena jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. Ker prejšnji lastnik BB, ki mu je bilo premoženje podržavljeno, ni izpolnjeval tega pogoja, ni upravičen do denacionalizacije. Do denacionalizacije na podlagi 12. člena ZDen nista upravičena niti njegova otroka AA in ZZ, ker tudi ne izpolnjujeta pogoja iz 9. člena ZDen. Glede ugovorov, ki se nanašajo na določbe ZDen in 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu, pa tožena stranka odgovarja, da ni stvar presoje v denacionalizacijskem postopku, da naj bi določbe diskriminirale po narodnostni pripadnosti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da čeprav določa 9. člen ZDen v 1. odstavku, da so upravičenci le fizične osebe, ki so v času podržavljenja jugoslovanski državljani, je v 2. odstavku določil krog oseb, ki niso upravičenci, kot izjemo. V konkretnem primeru je izkazano, da BB izpolnjuje določbe te z zakonom določene izjeme. Navedeno izhaja iz izjav VV, CC, TT, DD in MM ter je tudi dokazano z izkaznico št. 10 za bivše politične zapornike, da je bil bivši lastnik interniran oziroma celo v zaporu kot politični zapornik. Nedvomno so se on in njegova žena ter sorodstvo borili na strani protifašistične koalicije s tem, da so podpirali partizane in pomagali pri begu angleških vojnih ujetnikov - zaveznikov. Napadena odločba tožene stranke nima o tem nobenih razlogov in je zato pomanjkljiva v smislu ZUP. Določilo 2. odstavka 9. člena ZDen je nedvoumno in se je izvajalo na območju Občine R v zadevi NN. Ni nobenega določila, na podlagi katerega se omenjeni predpis ne bi mogel izvajati tudi v primeru BB. Obrazložitev izpodbijane odločbe je razen tega tudi protispisna. Navaja, da v pritožbi zoper prvostopno odločbo ni očitka, da bi odločba temeljila na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, niti se ne sklicuje na napačno uporabljene procesne določbe in določbe materialnega prava. Vendar pa to ni točno. Nezakonito je to, da v obrazložitvi ni nobenih razlogov, zakaj ni upoštevana navedba in dokazi, da je bil bivši lastnik interniran in da sta oba z ženo delovala v protifašistični koaliciji s tem, da sta podpirala partizane in pomagala angleškim ujetnikom. Tudi iz dnevnika nacističnega funkcionarja na Š SA Oberführerja FF izhaja, da je imel razgovor z vodjem urada Gestapa o ukrepih proti BB. Pritožba je vsebovala razloge, ki zadevajo formalno pravno in tudi materialno pravno stran napadene prvostopne odločbe oziroma njeno nepravilnost in zakonitost. Drugostopna odločba pa je zelo pavšalna. Nepravilno je tudi navedeno, da ZDen ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem. ZDen ureja promet s podržavljenim premoženjem. Netočna je tudi interpretacija 2. člena PES, iz katerega naj bi izhajalo, da med našteta prenesena področja ne spada denacionalizacija. Določba 2. člena PES je tako splošna, da resen pravni strokovnjak ne more trditi, da denacionalizacije ta določba ne ureja. Ta določba ureja konvergenco gospodarskih storitev, kar pomeni zmanjševanje razlik, ki delijo kaj enotnega oziroma zbliževanje. To pa prej vključuje kot izključuje področje denacionalizacije. V tem smislu je tolmačiti tudi 3. člen točko k, ki določa jačanje gospodarskega in socialnega sodelovanja. Nikakor torej ni možno razumeti določb PES, da izključuje denacionalizacijo. Pritožba je opozarjala tudi na okoliščino, da so s prevzemom Evropskega pravnega reda organi RS dolžni upoštevati načelo nediskriminatornosti, tako da določila 9. člena ZDen ni mogoče uporabljati od 1. 5. 2004 dalje. Tudi navedba, da do denacionalizacije na podlagi 12. člena ZDen nista upravičena njegova otroka, ker ne izpolnjujeta pogoja iz 9. člena ZDen, je pavšalno protispisna. Tožnica namreč zatrjuje, da izpolnjujeta pogoja iz 2. odstavka 9. člena ZDen. Državljanstvo in narodnost ne moreta vplivati na pravico do vračanja, saj to izhaja tudi iz odločb mednarodnega sodišča v Strasbourgu, ki je sicer le v obrazložitvi odločbe, izdane v zvezi s trajanjem postopka preko razumnega roka, določno izpostavilo načelo nediskriminatornosti. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno državljanstvo pokojnega BB v času podržavljenja nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacijske zahteve.

Državljanstvo upravičenca se v postopku denacionalizacije dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu (točka b 1. odstavek 62. člena ZDen). Če upravičenec v evidenco o državljanstvu ni vpisan (in zato stranka dokazila ne more predložiti), je dolžan upravni organ postopek denacionalizacije po uradni dolžnosti prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja - do izdaje dokončne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca. V obravnavanem primeru je prvostopni organ denacionalizacijski postopek prekinil, vendar pa kasneje z dopisom 16. 3. 2004 umaknil zahtevo za ugotovitev državljanstva, zato je organ iz 1. odstavka 63. člena ZDen s sklepom z dne 19. 3. 2004 postopek ugotovitve ustavil. Vlagatelja zahteve za denacionalizacijo sta z zahtevo za denacionalizacijo predložila potrdilo, da je imel bivši lastnik avstrijsko državljanstvo, ves čas pa so se v postopku zatrjevale okoliščine in pravna podlaga za upravičenost do denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 9. člena ZDen. Navedene okoliščine in dejansko stanje iz 2. odstavka 9. člena ZDen zatrjuje tožnica (pravna naslednica vlagateljev) tudi v tožbi. Ob taki dejanski trditveni podlagi in procesni situaciji, ko upravičenec ni bil vpisan v državljansko knjigo, je prvostopni organ kršil določbe postopka urejenega ZDen, ko ni ravnal po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen, ki določa, da na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena tega zakona izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V obravnavani zadevi je torej bistveno, da je bil organ dolžan sprožiti po uradni dolžnosti postopek, v zvezi s katerim bi zahteval od pristojnega občinskega upravnega organa ugotovitveno odločbo o državljanstvu (enako je v zadevi s podobnim dejanskim stanjem odločilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 587/2002 z dne 20. 4. 2005). V tem postopku pa bi imela tožnica možnost, da slovensko in jugoslovansko državljanstvo pokojnega BB dokaže. Sodišče zato stališču tožene stranke in prvostopnega organa, ne da bi bilo vprašanje slovenskega in jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja nesporno razčiščeno, po v ZDen predvidenem postopku, ne more pritrditi. V ponovnem postopku bo zato potrebno sprožiti ugotovitveni postopek glede državljanstva BB, v katerem bo imela tožnica vse možnosti, da ga dokaže, zato se sodišče v tej fazi postopka ne spušča v ugovore, ki jih glede te okoliščine v tožbi navaja. Že Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-23/93 razlogovalo, da 2. odstavka 9. člena ZDen ni mogoče razlagati mimo razlage 63. člena ZDen. Po 2. odstavku 9. člena ZDen se namreč osebe, ki zaradi razlogov 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v času podržavljenja niso bile vpisane v državljansko knjigo, vseeno štejejo za upravičence, če so bile internirane ali so se borile na strani protifašistične koalicije. Posameznik, ki dokaže, da je bil zaradi verskih in drugih razlogov interniran, ali ki dokaže, da se je boril na strani protifašistične koalicije, je s tem uspel dokazati tudi lojalno ravnanje za potrebe ugotavljanja državljanstva kot pogoja za upravičenje do denacionalizacije. Enako bi veljalo tudi za pravne naslednike bivšega lastnika, glede na določbo 12. člena ZDen.

Zgoraj navedeni obveznosti o sprožitvi posebnega ugotovitvenega postopka glede državljanstva upravičenca BB bi se upravni organ lahko izognil le, v kolikor bi ugotovil dejanski stan, urejen v določbi 2. odstavka 10. člena ZDen. Torej v kolikor bi se ugotovilo, da je bil pokojni BB avstrijski državljan že na dan 13. 3. 1938 (anschluss) in na dan 28. 4. 1945 (dan vzpostavitve Avstrije), ne more biti denacionalizacijski upravičenec iz razloga po 2. odstavku 10. člena ZDen. Namreč tudi če je bil takrat tudi jugoslovanski državljan, kar je po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/2002 z dne 8. 10. 2003 tudi bilo možno, ne glede na to, da sta Zakona o državljanstvu FLRJ določala, da državljanstvo FLRJ izključuje državljanstvo vsake druge države, je po načelu efektivnosti državljanstva taka oseba na podlagi 2. odstavka 27. člena avstrijske državne pogodbe imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. V kolikor pa bo torej ugotovljeno, da je BB imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Avstrije, pa po določbah ZDen ne more biti upravičenec. Torej zgolj v kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je bil pokojni BB avstrijski državljan že na dan 13. 3. 1938 in na dan 28. 4. 1945 ter bo zavrnitev denacionalizacijske zahteve temeljila na določbi 2. odstavka 10. člena ZDen, bo upravni organ lahko opustil posebni ugotovitveni postopek, določen v 3. odstavku 63. člena ZDen. V primeru, da je ugotovljen razlog za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen, je ta razlog absoluten in pravni nasledniki po 12. členu ZDen niso nadomestni upravičenci ter bi zato zanju tudi odpadla obveznost organa, da sproži posebni ugotovitveni postopek glede državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen. V ponovnem postopku reševanja pritožbe naj tožena stranka upošteva stališče sodišča in o zadevi ponovno odloči. Sodišče pa se v celoti pridružuje mnenju tožene stranke, da med področja, za katera je Republika Slovenija prenesla svojo suverenost na Evropsko skupnost, ne spada denacionalizacija. ZDen namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, prav tako pa ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, ampak ureja pod določenimi pogoji, predpisanimi v ZDen, poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina. Zato se na področje vračanja premoženja po ZDen ne nanašajo določbe PES in drugih predpisov Evropske skupnosti (sodba Vrhovnega sodišča I Up 821/2004 z dne 16. 2. 2005 in I Up 482/2002 z dne 21. 4. 2005).

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.