Jedro

Ker se sporno pravno razmerje ne nanaša na vrnitev lastninske pravice na razlaščenem zemljišču, ampak na zavrnitev predloga, da se izreče za nično odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za odpravo razlastitvene odločbe, ni mogoče uspeti z začasno odredbo, s katero je predlagano, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ne bi smelo razpolagati s predmetno nepremičnino. Sporno pravno razmerje mora biti namreč neposredno povezano z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1547/2001-13 z dne 10.4.2002.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 3.8.2001, s katero je tožena stranka na tožničino pritožbo odpravila sklep Upravne enote K. z dne 22.6.2001 in zavrnila njen predlog, da se izreče za nično odločba Sekretariata za občo upravo občine K. z dne 18.5.1983. S to odločbo je bila na podlagi 2. odstavka 26. člena takrat veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini zavrnjena tožničina zahteva za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi z dne 26.8.1980. Upravno sodišče je s sodbo (1. točka izreka) tožbo zavrnilo, z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka) pa zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere S.T., d.o.o., K., do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, ne bi smela razpolagati z nepremičnino parc. št. 425/1 k.o. S., ki "je predmet postopka za vračilo razlaščencu v naravi pred Upravno enoto K." Po mnenju sodišča prve stopnje pa spornega pravnega razmerja v tem primeru niti ni mogoče začasno urediti z zahtevano začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), saj se sporno pravno razmerje ne nanaša na vrnitev lastninske pravice na razlaščenem zemljišču, ampak na zavrnitev predloga, da se izreče za nično odločba o zavrnitvi tožničine zahteve za odpravo razlastitvene odločbe. Tudi če bi bilo tožbi ugodeno, bi razlaščeno zemljišče ostalo v lasti drugega, kar pomeni, da vrnitev lastninske pravice, posestno varstvo in enotno dovoljenje za gradnjo, niso sporna razmerja, o katerih se odloča v tem upravnem sporu.

V pritožbi, ki jo vlaga zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov, tožnica navaja, da ima razlaščeno zemljišče parc. št. 425/1 k.o. S. še vedno v posesti in ga obdeluje. Razlastitveni upravičenec S.d.d. K. je zemljišče prodal S.T., d.o.o. K., ki mu je upravna enota K. izdala enotno dovoljenje za gradnjo z dne 27.12.2001, njeno pritožbo pa je ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo z dne 8.4.2002. Če bo na tem zemljišču zgrajen objekt, bo kljub morebitni ugodni odločitvi sodišča nastala zanjo nenadomestljiva škoda, saj vrnitev spornega zemljišča v naravi ne bo več možna. Meni, da je bila zavrnilna odločba za odpravo razlastitvene odločbe izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti, zato je razlastitev in vrnitev zemljišča vsekakor del spornega pravnega razmerja in predmet tega upravnega spora. Z odpravo odločbe tožene stranke bi namreč imela možnost sprožiti nov postopek za odpravo razlastitvene odločbe in vrnitev lastninske pravice. Sklicuje se na ustavni pravici do sodnega varstva in do zasebne lastnine ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in začasno odredbo izda, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik sicer lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, vendar mora verjetno izkazati, da je taka ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Sporno pravno razmerje mora biti seveda neposredno povezano z aktom, ki je izpodbijan v upravnem sporu. Glede tega se tožnica moti, ko meni, da se sporno pravno razmerje v tem primeru razteza na odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi. Predmet tega upravnega spora je le uveljavljana ničnost upravne odločbe, izdane v letu 1983, po tožničinem mnenju v stvari iz sodne pristojnosti. Zatrjevane hujše škodljive posledice naj bi po tožničinih navedbah nastale zaradi gradnje po dokončnem dovoljenju za gradnjo. Teh pa, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, niti ni mogoče odvrniti z zahtevano začasno odredbo, kar vse kaže na to, da v tem upravnem sporu ni bila verjetno izkazana potreba, da se začasno uredi stanje z začasno odredbo, kakršna je bila zahtevana. Na odločitev o stvari pa ne more vplivati sklicevanje na pravici iz 23. in 33. člena ustave, ki s tem upravnim sporom nimata neposredne zveze.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.