Jedro

Ker je tožena stranka bila v zamudi s plačilom dolga, je dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonite zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, z dne 25.4.1994, opr. št. II I 637/94 v 1. točki izreka delno v veljavi, in sicer za glavnico 20.321,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1994, ki jih je toženec dolžan plačati v 8 dneh tožeči stranki. Toženi stranki je bilo tudi naloženo, da mora plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 15.362,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje do plačila v 15 dneh.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil toženec. Navaja, da je tožba nerealna. Dopušča možnost, da so v letu 1992 kupovali, vendar on hrani doma vse račune maksimalno pet let, tako da svojih računov nima več. Ugovarja tudi višini terjatve, ki jo je dolžan plačati po sodbi.

Če je res dolžan po računih 3.671,00 SIT in 1.800,00 SIT, ne more plačati kar 20.321,00 SIT in še stroške v višini 15.362,50 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je z listinskimi dokazi nedvomno izkazala obstoj svoje terjatve zoper toženo stranko. Ker ta ni z ničemer izkazala, da je terjatev poplačala, jo tožeča stranka utemeljeno terja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tako po temelju kot tudi po višini, saj je dolg toženca izkazan in tudi njegova višina. Tožeča stranka je zaradi zamude tožene stranke upravičena tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti na podlagi 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jih je do 31.3.1994 tudi že obračunala. Od 19.4.1994, ko je vložila predlog za izvršbo, pa ji pripadajo tudi nadaljnje zamudne (procesne) obresti od dolgovanega zneska, vse do plačila. Za takšno odločitev je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago v določbi 279. čl. ZOR.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZOR, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo, ki tudi ni obremenjena z bistvenimi procesnimi kršitvami po drugem odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP.

Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bilo pravilno odločeno tudi o pravdnih stroških, ki jih mora povrniti toženec, ker v pravdi pač ni bil uspešen. Pravna podlaga za to odločitev je v določbah 154. in 155. čl. ZPP.