Jedro

Odmera višine nepremoženjske škode.

Toženka je nesporni del odškodnine plačala tožniku šele po tožbi. Z izplačilom ni poravnala celotne škode, saj odvetniški stroški, ki jih je bila pripravljena prišteti, ne predstavljajo odškodnine. Pravda torej ni bila nepotrebna, kljub delnemu umiku in zavrnitvi pretežnega dela prvotnega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 370,56 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2004 do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Sklenilo je še, da pravdni stranki sami nosita svoje pravdne stroške.

Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, toženka pa odločitev o stroških postopka. Oba predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tožnik tako, da mu prisodi še 1.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2004 do plačila, toženka pa tako, da tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka z obrestmi vred.

Tožnik poudarja, da je bil ob nezgodi star 13 let, torej še otrok, zato se je na nezgodo burnejše odzval. Takoj po nezgodi je bruhal in nato še večkrat, pri njem se je pojavila driska, ponoči se je zbujal, ni mogel spati, zaskrbljen pa je bil tudi zaradi bolečin. Njegov strah je bil srednje hud in je trajal dva meseca, kar je potrdil izvedenec. Tožnik je utrpel dve telesni poškodbi, zvin vratne hrbtenice in udarnine prsnega koša. Nositi je moral imobilizacijo, redno hoditi na zdravniške preglede in fizikalno terapijo, kar je bistveno težje prenašal kot odrasli. Tudi ionizirajoče sevanje je bilo zanj nevarnejše. Odškodnina, ki jo je zahteval, je bila zato pravična in skladna s sodno prakso.

Toženka meni, da je bila pravda nepotrebna, saj je bila tožniku že pred tožbo pripravljena izplačati več, kot je dobil s sodbo. Tožnik je dolžan sam nositi stroške, ki so nastali zato, ker je zahteval preveč, saj ga zastopa odvetnik. Očitno previsok odškodninski zahtevek je povzročil, da so bili tudi toženkini stroški višji. Toženki ni znana sodna praksa, na katero se pavšalno sklicuje sodišče prve stopnje. Sicer pa je odločitev o stroških preuranjena, ker o predlagani oprostitvi plačila sodne takse za sodbo doslej še ni bilo odločeno.

Tožnik je v svoji pritožbi odgovoril tudi na toženkino pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Toženka namreč oškodovancem v poravnavo ponuja za 20 do 30 % manj kot ostale zavarovalnice, zato je bil prisiljen v tožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo iz naslova telesnih bolečin ovrednotilo z zneskom 1.500,00 EUR, tožnikovo škodo iz naslova strahu pa z zneskom 550,00 EUR. Pri tem je v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 - UPB1) pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje prestanih bolečin ter strahu in tudi vse ostale ugotovljene okoliščine primera, zlasti naravo in težo tožnikove poškodbe, potek in trajanje njegovega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti. Posebej je upoštevalo tudi tožnikovo starost ob poškodbi. Ni dvoma, da oškodovanci takšne starosti, kot je bila tožnikova, drugače doživljajo poškodbo in njene posledice kot odrasli oškodovanci, vendar se je to dejstvo že ustrezno odrazilo v višini prisojene odškodnine. Tožnik niti ne oporeka dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izpovedi tožnikove matere in na mnenju izvedenca medicinske stroke. Tožnik zato z njihovim ponavljanjem v pritožbi ne more doseči drugačne odločitve o odškodnini. Katerega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi ga moralo, pritožba ne pove. Tako pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po presoji pritožbenega sodišča ni podan. Tudi materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je v pritožbi ostal neobrazložen, medtem ko uradoma upoštevanih kršitev te vrste v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V skladu z 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3) lahko sodišče glede na doseženi uspeh strank v pravdi odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov. Toženkino sklicevanje na znesek, ki ga je bila pripravljena pred tožbo izplačati tožniku, ni umestno. Predvsem je toženka nesporni del odškodnine plačala tožniku šele po tožbi. Z izplačilom ni poravnala celotne škode, saj odvetniški stroški, ki jih je bila pripravljena prišteti, ne predstavljajo odškodnine. Pravda torej ni bila nepotrebna, kljub delnemu umiku in zavrnitvi pretežnega dela prvotnega tožbenega zahtevka. Res se tudi toženkini stroški ravnajo po vrednosti spornega predmeta, vendar se razmerje med zahtevanim in prisojenim zneskom upošteva pri oceni uspeha v pravdi. Ob tem toženka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov uspeh 22 %, toženkin pa 78 %, niti ne oporeka.

Pač pa primerjava odmerjenih stroškov z Odvetniško in Taksno tarifo pokaže, da je njihov izračun v izpodbijani sodbi deloma napačen. Tako tožnik ni upravičen do povračila stroškov za sestavo druge in tretje pripravljalne vloge, ker v njih ni navedel ničesar takega, česar ne bi mogel pojasniti ustno na naroku, zato ti stroški niso bili potrebni. Seštevek stroškov odvetniških storitev za tožnika znaša 2.045 točk, kar skupaj z 20 % DDV, 2 % materialnimi stroški in takso za tožbo predstavlja skupaj 1.230,06 EUR. Glede na doseženi uspeh bi mu torej toženka morala povrniti 270,61 EUR. Deloma napačen je tudi izračun toženkinih stroškov. Toženka ni upravičena do stroškov poštnine, ker jih ni izkazala, in tudi ne do stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge, saj v njej ni navedla nič bistvenega. Tako stroški odvetniških storitev za toženko znašajo 670 točk, kar skupaj z 20 % DDV, 2 % materialnimi stroškov in sodno takso za odgovor na tožbo predstavlja 417,63 EUR. Glede na doseženi uspeh bi bil torej tožnik dolžan toženki povrniti 325,75 EUR, po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank pa 55,14 EUR in ne 566,68 EUR, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker znesek 55,14 EUR predstavlja manj kot 19 % s sodbo prisojene odškodnine, se pokaže, da toženkino vztrajanje pri povrnitvi sorazmernega dela pravdnih stroškov ali celo vseh njenih stroškov vendarle ne bi bilo smotrno in tudi ne pravično.

Zmotno je tudi toženkino stališče, da je odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi preuranjena. Četudi bi sodišče tožnika pozneje oprostilo plačila sodne takse za sodbo, ta okoliščina ne more vplivati na odmero stroškov. Tožnik povračila stroškov za takso za sodbo niti ni zahteval, toženka pa, ki bo, če bo tožnik plačila oproščen, morala plačati sorazmeren del takse, tega svojega plačila tudi ne more uspešno prevaliti na tožnika, saj za to ni pravne podlage.

Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom istega zakona. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov.