Jedro

Tožena stranka je ob upokojevanju tožnika upoštevala razpoložljive podatke, vendar pa v matični evidenci oziroma v podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili zaobseženi vsi potrebni podatki (podatki o dohodkih za delo preko polnega delovnega časa). Tožnik je šele naknadno pridobil podatke o nadurnem delu. Le v primeru, če bi bili ti podatki upoštevani v postopku upokojitve, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zaradi neupoštevanja teh podatkov pa gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da so na novo pridobljeni podatki, ki so sicer obstajali že v času odločanja o sami pravici, za katere pa niti tožena stranka ni vedela, niti tožnik ni bil opozorjen, da jih lahko uveljavlja, upoštevajo v novem postopku, v okviru katerega se lahko poseže v pravnomočno odločbo (se jo razveljavi ali spremeni po določbi 183. člena ZPIZ-2). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter toženi stranki naložilo, da z novo odločbo, s katero bo spremenila prej izdano dokončno odločbo, tožniku ponovno odmeri pokojnino z upoštevanjem dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2014 in št. ... z dne 10. 1. 2014. Ugodilo je predlogu tožnika za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2006. Toženi stranki je naložilo, da bo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 9. 2013 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa in sicer za obdobje od leta 1974 do leta 1985, s tem da je določilo tudi konkretne zneske za posamezna leta. Tožena stranka bo tožniku razliko med že izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino izplačala skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da v primeru tožnika ni mogoče uporabiti 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1). Dejstvo je, da je bil tožnik upokojen z odločbo št. ... z dne 8. 6. 2006 in da mu je bila starostna pokojnina, v skladu z določbo 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(2) , ki je veljala v času tožnikove upokojitve, pravilno odmerjena na podlagi podatkov o plačah, ki jih je delodajalec sporočil toženi stranki skladno s takrat veljavnimi predpisi. Zavezanci za dajanje podatkov so namreč dolžni toženi stranki enkrat letno posredovati potrdilo o obračunanih in plačanih prispevkih. Podatke o plačah za zaposlene delavce so torej delodajalci dolžni sporočati tekoče, vsako leto za preteklo leto in to skladno s predpisi, veljavnimi v času sporočanja podatkov. Ob uveljavitvi pravice do pokojnine pa je bila tožena stranka na podlagi zakonske določbe tako sporočene podatke dolžna upoštevati pri priznanju pravice do pokojnine in pri njeni odmeri. Tožena stranka je ravnala skladno s tedaj veljavnim 203. členom ZPIZ-1 ter upoštevala podatke, kot jih je v matično evidenco sporočil tožnikov delodajalec. Dejansko stanje ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni bilo napačno ugotovljeno in s tem posledično tožena stranka v ničemer ni kršila materialnega prava. Tudi očitek sodišča, da je tožena stranka kršila določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(3) je nepravilen in ni obrazložen. Tožena stranka je bila šele na podlagi vložene zahteve tožnika z dne 21. 8. 2013 seznanjena, da je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa. S tem v zvezi je predložil tudi potrdilo delodajalca z dne 27. 3. 2013. Tega dejstva tožena stranka ob priznanju pravice do starostne pokojnine ni mogla vedeti. Glede na tedanje določbe se vsako nadurno delo ni upoštevalo za izračun pokojninske osnove, temveč je bilo potrebno takšno nadurno delo uveljaviti in dokazati v smislu posebnega delovnega pogoja. Ker tožene stranke o opravljanju nadurnega dela ni seznanil niti tožnik niti delodajalec, je tako ravnala pravilno in v skladu z veljavno zakonodajo tožniku starostno pokojnino odmerila na podlagi podatkov o plačah, kot so bili sporočeni z obrazcem M-4 s strani tožnikovih delodajalcev. Upoštevanje podatkov oziroma dejstev sporočenih skladno s predpisi nikakor ne more pomeniti kršitve materialnega predpisa. Delodajalec je šele v letu 2013 izdal potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, na podlagi katerega je tožnik dne 21. 8. 2013 tudi vložil zahtevo za upoštevanje nadurnega dela. To pa pomeni, da gre za naknadno sporočeno dejstvo, ki dokazuje, da ob uveljavitvi tožnikove pravice do starostne pokojnine v letu 2006 dejansko stanje ni bilo očitno napačno ugotovljeno v škodo tožnika, niti ni bila kršena nobena materialna določba, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za postopanje po 183. členu ZPIZ-2. Po mnenju tožene stranke sodišče sploh ne bi smelo vsebinsko odločati o tožnikovi zahtevi z dne 20. 8. 2013. Podredno pa tožena stranka še navaja, da je nepravilna tudi materialnopravna odločitev o priznanju zakonskih zamudnih obresti po določbi 197. člena ZPIZ-2. Razen tega tožena stranka tudi ne more biti v zamudi v zvezi z izplačilom ponovno odmerjene pokojnine. Odločba tožene stranke bo namreč postala izvršljiva šele ko bo izdana odločba o ponovni odmeri pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(4) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 1. 2014. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe št. ... z dne 8. 6. 2006 po 183. členu ZPIZ-2. 6. Glede na pritožbe navedbe je v zadevi sporno, ali so izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2006. Z navedeno odločbo je bila tožniku od 1. 1. 2006 dalje priznana pravica do starostne pokojnine.

7. ZPIZ-2 v 183. členu ureja t.i. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

8. V sporni zadevi je tožena stranka z odločbo z dne 8. 6. 2006 tožniku odmerila pokojnino po podatkih iz matične evidence zavarovancev. Je pa tožnik kasneje, ko je izvedel, da pri odmeri niso bili upoštevani podatki o dohodkih za delo preko polnega delovnega časa (iz izpovedbe izhaja, da mu je njegov sodelavec povedal, da je sam uspel v postopku na podlagi potrdila delodajalca), od delodajalca 27. 3. 2013 pridobil potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa (priloga A/3) in 19. 8. 2013 pri toženi stranki vložil zahtevo za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po 183. členu ZPIZ-2, tako, da se mu pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi dohodki prejeti za delo preko polnega delovnega časa, ki jih je prejel v obdobju od leta 1974 pa do leta 1985. 9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ravno določba 183. člena ZPIZ-2 omogoča, da se v takih primerih lahko pravnomočna odločba z izrednim pravnim sredstvom (t.i. nepravo obnovo postopka) razveljavi oziroma spremeni in se od datuma, kot je določen v tretjem odstavku 183. člena prizna pravica oziroma odmeri dajatev v drugačnem znesku, kot pa je bil priznan s pravnomočno odločbo.

10. Kot to poudarja že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi(5) je v zakonodajnem gradivu (Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012) pri obrazložitvi predloga 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka) pojasnjeno, da naj bi predlagano posebno izredno pravno sredstvo, ki ga ZUP ne pozna, omogočalo odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic, saj so napake lahko velike in imajo velik vpliv na višino priznane pravice. Podobno izredno pravno sredstvo je poznal že ZPIZ/92, ne pa tudi ZPIZ-1. 11. V predmetni zadevi je tožena stranka ob upokojevanju tožnika upoštevala razpoložljive podatke, vendar pa v matični evidenci oziroma v podatkih kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili zaobseženi vsi potrebni podatki (gre za podatke o dohodkih za delo preko polnega delovnega časa). Tožnik je šele naknadno pridobil podatke o nadurnem delu. Le v primeru, če bi bili ti podatki upoštevani v postopku upokojitve, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zaradi neupoštevanja teh podatkov pa gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da so na novo pridobljeni podatki, ki so sicer obstajali že v času odločanja o sami pravici, za katere pa niti tožena stranka ni vedela, niti tožnik ni bil opozorjen, da jih lahko uveljavlja, upoštevajo v novem postopku v okviru katerega se lahko poseže v pravnomočno odločbo (se jo razveljavi ali spremeni po določbi 183. člena ZPIZ-2). Za podobno stanje gre tudi v primeru neupoštevanja vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo. Ustavno sodišče RS je v odločbi(6) toženi stranki naložilo, da določenim zavarovancem (ki jim pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane delnice za notranji odkup) izda nove odločbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče pri tem obrazlaga, da ker je razlog za uporabo tega izrednega pravnega sredstva opredeljen zelo široko, ni mogoče pritrditi stališču Državnega zbora in Vlade RS, da v primeru (torej ko je šlo za upoštevanje delnic za notranji odkup pri odmeri pokojnine), na njegovi podlagi ponovna odmera pokojnine ne bi bila mogoča. Ker gre tako pri neupoštevanju vrednostih papirjev kot tudi pri neupoštevanju dohodkov prejetih za delo preko polnega delovnega časa za podobno situacijo, je v tem primeru potrebna tudi enakopravna obravnava zavarovancev, pri katerih je prišlo do napačne odmere pokojnine zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter toženi stranki naložilo, da z novo odločbo, s katero bo spremenila prej izdano dokončno odločbo z dne 8. 6. 2006, tožniku ponovno odmeri pokojnino z upoštevanjem dohodkov izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1985. Da je bilo dejansko stanje glede opravljanja tega dela ustrezno razčiščeno in pravilno uporabljeno materialno pravo, pa očitno glede na pritožbene navedbe ni sporno, saj tožena stranka v pritožbi izključno uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo 183. člena ZPIZ-2. 13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi(7) , je s tem, ko je sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ji naložilo novo odmero starostne pokojnine ter izplačilo razlike za nazaj, toženi stranki utemeljeno naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti sicer ni v 297. členu ZPIZ-2, temveč v prvem odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(8) , na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, v zvezi z 299. členom OZ.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(5) Glej sodba VIII Ips 153/2015 z dne 22. 9. 2015. (6) Glej U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. (7) Glej Psp 167/2016 z dne 25. 8. 2016. (8) Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami.