Jedro

Če bi tožeča stranka lahko uveljavljala pravico v civilnem pravdnem postopku, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po določbah ZTPDR in ZDR imajo pravne učinke pri delodajalcu le dokončne in delavcu vročene odločbe. V postopku v organizacijah in pri delodajalcih se uporabljajo določbe ZPP (103. člen ZDR). V drugem odstavku 334. člena ZPP je določeno, da ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Ker tožnici odločba o razporeditvi in določitvi osebnega dohodka ni bila vročena, ima v času izrabe letnega dopusta pravico do nadomestila osebnega dohodka v višini, ki bi jo prejela, če bi še opravljala funkcijo vršilke dolžnosti direktorice.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici iz naslova razlike plače za delo vršilke dolžnosti direktorice za mesec marec 1993, ko je bila na letnem dopustu, znesek 120.643,00 SIT z obrestmi. Ugotovilo je, da ima tožnica, ki je bila 3.3.1993 razrešena z delovnega mesta kot vršilka dolžnosti direktorice, delovno razmerje pa ji je prenehalo 31.3.1993, pravico do plačila razlike med izplačanim zneskom plače za marec v znesku 68.265,00 SIT in zneskom 3.000 DEM, preračunanim v SIT. Odločitev je oprlo na 36. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG) in na 67. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91, v nadaljevanju: KPČBML), ki določata, da je osnova za izračun nadomestila osebnega dohodka osebni dohodek delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas. Sprejelo je stališče, da je navedeni normi pri odločitvi treba uporabiti zato, ker Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke (v nadaljevanju: PKP) v 154. členu določa, da ima delavec pravico do nadomestila osebnega dohodka v višini urnega povprečja za tekoči mesec, kar je drugače kot v SKPG in KPČBML.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, vendar zaradi drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je v obrazložitvi odločbe navedlo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sprejelo stališče, da je pri obračunu nadomestila osebnega dohodka v času letnega dopusta treba uporabiti določbo 154. člena PKP. To določbo je treba uporabiti ne zato, ker je za tožnico ugodnejša, temveč zato, ker se po določbi 1. člena PKP ta pogodba uporablja tudi za direktorja družbe in za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. V SKPG in KPČBML pa je določeno, da se njuna določila o plačah in nadomestilih plače ne uporabljajo za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.

Tožnica sklepa o razporeditvi na delovno mesto svetovalke ni nikoli prejela. Razporeditev zato ni bila zakonito izvedena, zakonito pa ni bilo odločeno tudi o nadomestilu plače. Zato ima tožnica za mesec marec 1993 pravico do nadomestila plače za čas izrabe letnega dopusta upoštevajoč osnovo 3.000 DEM, ki je bila določena s sklepom Upravnega odbora dne 28.7.1992. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s 395. členom ZPP. Predlagala je, da revizijsko sodišče tožbo zavrže oziroma izpodbijano odločbo spremeni ali jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženo stranko, ker ni sklenila pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje torej glede na določbe 8. in 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in 3. člena SKPG, ni nastalo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo pristojno za odločanje, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Odločba sodišča druge stopnje je nerazumljiva in je sama s seboj v nasprotju, ker so navedbe v odločbi v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov.

Sodišče druge stopnje je o pravnem temelju za odločitev sprejelo drugačne zaključke, kot sodišče prve stopnje.

Ugotovilo je, da je pravni temelj za odločanje PKP, ne pa splošna in branžna kolektivna pogodba. V utemeljitvi odločbe je navedlo, da bi morala biti tožnica razporejena na drugo delovno mesto, vendar sklepa o razporeditvi ni prejela. Sodišče druge stopnje je prekoračilo meje preizkusa odločbe sodišča prve stopnje, ker bi moralo v primeru, če je ugotovilo kršitev določb materialnega prava, pritožbi ugoditi in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da iz listinskih dokazov in 12. člena ZDR izhaja, da je bila v delovnem razmerju.

Sklep o razporeditvi ji ni bil nikoli vročen. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb prevdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Tudi v reviziji uveljavljeni bistveni kršitvi določb postopka iz 3. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP nista podani. Po 3. točki drugega odstavka navedenega člena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Tudi če bi imela revizija prav, da tožnica ni bila v delovnem razmerju, za kar pa ni dokazne opore, in da prvostopno delovno sodišče ni pristojno za odločanje, to še ne pomeni, da v zadevi, ki je predmet te revizije, ni podana sodna pristojnost. Če tožnica ne bi bila v delovnem razmerju, bi svoje pravice lahko uveljavljala v civilnem pravdnem postopku, kar pomeni, da ugovor, da je podana kršitev 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni utemeljen.

Ureditev instituta revizije v ZPP, ki je izredno in glede na pritožbo znatno omejeno pravno sredstvo, zahteva od revidenta, da uveljavljene revizijske razloge tudi utemelji, torej jih mora tudi konkretizirati in navesti njihovo bistvo. V zvezi z revizijskim razlogom iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizija le deloma povzema vsebino te točke, ne navaja pa, v čem bi naj sodišče druge stopnje kršilo to določbo, ker se vsebina revizije, ki je navedena za tem ugovorom, nanaša na zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče zato revizije v tem delu ni preizkusilo.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe o pravnih normah, ki so podlaga za odločanje v tem sporu. Osnova za višino tožničinega osebnega dohodka je določena v 154. členu PKP, ki določa povprečje za tekoči mesec, torej za marec 1993. Trditev v reviziji, da bi moralo sodišče druge stopnje, če je sprejelo drugačne pravne zaključke, kot sodišče prve stopnje, prvostopno odločbo razveljaviti, je zmotna. Materialno pravo je bilo po mnenju sodišča druge stopnje v prvostopni odločbi sicer zmotno uporabljeno, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče druge stopnje je zato, če je ugotovilo, da zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost prvostopne odločitve, na podlagi 368. člena ZPP pritožbo utemeljeno zavrnilo.

Tožnica ima pravico do izplačila razlike med izplačanim zneskom in tolarsko protivrednostjo 3.000 DEM tudi zato, ker odločitev o njeni razporeditvi na delovno mesto svetovalke nima pravnih učinkov. V 83. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in 105. členu zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) je sprejeto načelo dokončnosti, ki pomeni, da imajo lahko pravne učinke pri delodajalcu šele dokončne in delavcu vročene odločbe. Vročitev odločbe je eden od bistvenih pogojev za njeno dokončnost. V postopku odločanja o varstvu pravic delavca pri delodajalcu se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči (103. člen ZDR). Zaradi vsebine določbe drugega odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84, v nadaljevanju: ZSZD), ki je veljal do 13. maja 1994, so se pred sodišči združenega dela smiselno uporabljale določbe ZPP od prvega do petindvajsetega poglavja. V drugem odstavku 334. člena ZPP je določeno, da ima nasproti strankam sodba učinek šele od dneva, ko jim je vročena. To v tem sporu pomeni, da bi tožena stranka tožnici utemeljeno izplačala osebni dohodek za delovno mesto svetovalke (vrednoteno z 31. razredom), če bi ji bila pravilno vročena odločba o razporeditvi na delovno mesto svetovalke in če bi ta odločba postala dokončna. Vročena pa bi ji morala biti tudi odločba o osebnem dohodku.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

O stroških odgovora na revizijo je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP.

Stroški, ki so nastali v zvezi z odgovorom na revizijo, niso bili potrebni, ker odgovor ne navaja okoliščin, ki bi prispevale k odločitvi na revizijski stopnji.

Določbe ZPP, ZTPDR in ZSZD je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).