Jedro

Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev direktorja (uprave d.d.) ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti ugotovljeni že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrditi šele naknadno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik dne 21.10.1997 razrešen s funkcije direktorja tožene stranke brez utemeljenih razlogov in mu je zato tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 24-ih plač v znesku 7.108.216,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka v znesku 394.510,00 SIT.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem graja ravnanje prvostopnega sodišča (domnevno prekoračitev zahtevka), ker ni sledilo tožnikovemu predlogu, da najprej z delno (pravilno vmesno) sodbo odloči le o zakonitosti tožnikove razrešitve in šele potem odloča o zahtevku za plačilo odpravnine. Hkrati očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede tožnikove preprečitve inventure z dne 21.10.1997 in nespoštovanja sklepa nadzornega sveta. Poleg tega pa se je sodišče v bistvu izognilo preverjanju drugih utemeljenih razlogov za tožnikovo razrešitev, ki so jih potrdili rezultati inventure.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da tožnik, kot takratni direktor tožene stranke, dne 21.10.1997 ni blokiral dela inventurne komisije, ki bi morala pričeti z delom na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke iz prejšnjega dne, ob upoštevanju logične presoje izvedenih dokazov ni utemeljen. Dejansko gre za očitno nasprotje med izvedenimi dokazi in takšnim zaključkom, tako da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev postopka v smislu 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Že zaradi tega je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Iz vsebine tožnikove tožbe izhaja, da uveljavlja tožnik plačilo odpravnine na podlagi določb takratnega 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 in 29/94). To je mogoč pravni temelj za tak zahtevek ne glede na nekoliko drugače opredeljene pogoje za izplačilo odpravnine v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi na delih direktorja tožene stranke. Ko se bo v ponovljenem postopku prvostopno sodišče opredeljevalo do razlogov za tožnikovo predčasno razrešitev s funkcije direktorja oz. uprave tožene stranke z dne 21.10.1997, bo moralo izhajati iz opredelitve položaja, pristojnosti in odgovornosti uprave d.d. na eni strani in opredelitve položaja nadzornega sveta d.d. na drugi, kot položaj teh organov ureja ZGD. Glede na opredelitev pristojnosti in odgovornosti uprave d.d. v 246. členu ZGD med tema organoma ne gre za tipično razmerje podrejenosti in nadrejenosti, temveč v prvi vrsti za suverenost posameznega organa na svojem področju delovanja, torej za razmerje prirejenosti, razen glede imenovanja in razrešitve uprave. Če je bil tožnik v svojstvu uprave odgovoren za vodenje tožene stranke, mu na podlagi sklepa nadzornega sveta tožena stranka ne bi smela onemogočiti vstop v pisarno (odgovornost za vodenje mu je nadzorni svet lahko odvzel le z razrešitvijo) in je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zahteval, da se lahko inventura opravlja le v njegovi navzočnosti oz. navzočnosti njegovega pooblaščenca. Če je tožnik prepovedal delo inventurne komisije zgolj iz tega razloga, potem je vprašljivo, ali ni šlo v osnovi za legitimno ravnanje v okviru njegovih pristojnosti. Kolikor pa ga je nadzorni svet potem razrešil, ker so se njegovi dvomi v delo tožnika le še poglobili in so se naknadno ti dvomi potrdili tudi z ugotovitvami nezakonitega oz. neustreznega poslovanja, so seveda tudi te ugotovitve pomembne za presojo, ali je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja iz utemeljenih razlogov. Za presojo utemeljenosti razlogov za razrešitev namreč ni pomembno, ali so bili ti razlogi v celoti znani že ob sami razrešitvi, ali pa so se sumi takšnih razlogov potrdili šele naknadno. Glede na to tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da so za utemeljenost tožnikove razrešitve lahko pomembni tudi rezultati takratnega inventurnega popisa in v zvezi z njimi ugotovitve o poslovanju tožene stranke v času, ko jo je vodil tožnik.

Po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh bo lahko prvostopno sodišče v zadevi pravilno odločilo. Ob zaključku postopka bo ponovno odločalo tudi o stroških, vključno s stroški, ki jih je v zvezi z obravnavano pritožbo priglasila tožena stranka.