Jedro

Bistvo toženčeve obveznosti je, da se tožeči stranki omogoči prost dostop skozi vhodna vrata in po stopnišču, motilno pa je glede na zapis v sklepu vsako ravnanje, ki bo tak dostop preprečevalo.

Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. V obravnavani zadevi ne gre za neznaten poseg oz. spremembo, ampak za preprečitev dostopa, zato je ekonomski interes (in posledično tudi pravni interes) tožeče stranke za posestno varstvo izkazan.

Pritožba pravilno opozarja, da je kaznovanje zaradi zlorabe pravic po drugem odstavku 11. člena ZPP skrajno sredstvo. Sodišče je po prvem odstavku 11. člena ZPP res dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a vendar v ta namen nima na razpolago samo kaznovanja.

Povzeti določbi 286. in 286.a člena ZPP kažeta, da razlog za to, da sodišče prve stopnje ni zaključilo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ni bil v ravnanju pooblaščenke tožene stranke. Tudi če bi narok sodišče zaključilo, bi namreč lahko tožeča stranka na navedbe tožene stranke (na katere brez svoje krivde ni mogla odgovoriti pred tem) odgovorila tudi še kasneje. Poleg tega pa bi sodišče lahko strankama tudi določilo rok v katerem lahko odgovorita na navedbe druga druge. S takšnim postopanjem bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča lahko zagotovilo ustrezno procesno disciplino in posledično toženi stranki ne bi bilo potrebno izrekati denarne kazni. Če sodišče prve stopnje svojih pooblastil iz 286.a člena ZPP pri vodenju postopka ni uporabilo, je glede na posledice ravnanja pooblaščenca tožene stranke izrek denarne kazni nesorazmeren ukrep.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 12. 7. 2021 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 12. 10. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 7. 2021 (I.) toženi stranki naložilo, da v 8 dneh vzpostavi stanje pred odvzemom mirne posesti uporabe vhodnih vrat in stopnišča, ki poteka od vhodnih vrat v objektu ID št. 100, k. o. X, stoječem na parceli ID znak 000 1586/9, na naslovu Ulica 4, do kletnih prostorov, ki se nahajajo v objektu ID št. 101, k. o. X, stoječem na parceli ID znak 000 1586/2, tako da odstrani vse predmete in druge ovire na stopnišču, ki tožeči stranki onemogočajo ali ovirajo dostop, ter opusti postavljanje predmetov in drugih ovir na tem dostopu in tožeči stranki omogočita posest nemotenega dostopa skozi vhodna vrata z dvorišča in po stopnišču objekta ID št. 100, k. o. X, do kletnih prostorov in skladišča v kleti poslovne stavbe ID št. 101, k. o. X, in mu omogočiti dostop za priklop centralne kurjave na isti lokaciji. Nato je (II.) toženi stranki prepovedalo v bodoče posegati v posest opisanega dostopa z zagraditvijo ali postavljanjem drugih ovir in predmetov in vsakršnimi dejanji oziroma ravnanji, s katerimi bi tožeči stranki motila ali odvzela dostop do vhoda stavbe ID št. 100, k. o. X do njene kleti in skladišča v kleti poslovne stavbe ID št. 101, k. o. X, (III.) v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in (IV). Odločilo, da krije tožeča stranka 20 %, tožena pa 80 % pravdnih stroškov.

2. S sklepom z dne 12. 10. 2021 pa je (I.) sodišče prve stopnje pooblaščenko tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo 400 EUR in ji (II.) naložilo, da jo v 15 dneh plača na račun sodišča. O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 12. 7. 2021

3. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih pa naj naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori nanje.

4. Tožnik pritožbi nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V 36. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti sodišče omeji na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in da je pri tem izključeno odločanje o pravici do posesti in dobrovernosti in dobrovernosti (prim. 426. člen Zakona o pravdnem postopku1 in prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika2). Zato je treba že na tem mestu zavrniti navedbe iz I. točke pritožbe, kjer je opozorjeno na neurejeno zemljiško stanje na naslovu Ulica 4, zaradi česar si posamezni lastniki pogosto prisvajajo več pravic, kot jim jih pripada, in tudi v tem primeru naj bi si (po mnenju tožene stranke) tožeča stranka prisvajala več pravic. Ker pravica do posesti ne more biti predmet odločanja v posestnem sporu, je takšna pritožbena navedba neutemeljena.

7. Pritožba opozarja, da je zahtevek nekonkretiziran in nedoločen ter zato nesposoben za obravnavo, saj ne vsebuje jasne opredelitve obveznosti tožene stranke. Po prepričanju pritožbenega sodišča so dovolj jasno opredeljene obveznosti tožene stranke, ki jih nalaga izpodbijani sklep. Toženi stranki je naloženo, da odstrani vse predmete in druge ovire na stopnišču, ki tožeči stranki onemogočajo ali ovirajo dostop, ter opusti postavljanje predmetov in drugih ovir na tem dostopu in tožeči stranki omogočita posest nemotenega dostopa skozi vhodna vrata z dvorišča in po stopnišču objekta ID št. 100, k. o. X, do kletnih prostorov in skladišča v kleti poslovne stavbe ID št. 101, k. o. X, in mu omogočiti dostop za priklop centralne kurjave na isti lokaciji. Bistvo te obveznosti je torej, da se tožeči stranki omogoči prost dostop skozi vhodna vrata in po stopnišču, motilno pa je glede na zapis v sklepu vsako ravnanje, ki bo tak dostop preprečevalo. Tudi z morebitno izvršbo takšnega sklepa zato ne bi bilo težav. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozorilo, da bo sedaj tožeča stranka lahko vedno vložila predlog za izvršbo, ne glede na vsebino domnevnega motilnega ravnanja. To seveda ni res – izvršbo bo tožeča stranka lahko predlagala, če bo tožena stranka ponavljala dejanja s katerimi bo onemogočala ali ovirala dostop po opisani trasi. Ali je bil dostop res oviran oz. onemogočen, pa se bo seveda ugotavljalo ob vsakokratnem zatrjevanem ponovnem motenju.

8. Kar se tiče pritožbenih zatrjevanj o nesklepčnosti tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljena. Dostop do kleti povsem logično pomeni tudi dostop v klet, vsakršna drugačna razlaga je lahko samo besedna igra, ki pa ne odraža nekih splošnih izkustvenih predstav povprečnega odraslega človeka.

9. Pritožba izpostavlja tudi vprašanje pravnega in ekonomskega interesa tožeče stranke za posestno varstvo in nato navaja več sodnih odločb. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.3 Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.4 V obravnavani zadevi ne gre za neznaten poseg oz. spremembo, ampak za preprečitev dostopa, zato je ekonomski interes (in posledično tudi pravni interes) tožeče stranke za posestno varstvo izkazan.

10. Pritožba nadalje zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanja, da se prvotožena stranka ukvarja z gostinsko dejavnostjo in da podest že več kot 20 let uporablja kot začasno skladišče. Že sama pritožba v zvezi s tem pojasni, da gre za zatrjevanja, ki so bila podana med zaslišanjem A. A., kar pomeni, da ne gre za dejanske trditve, ampak le za izpovedbo, torej dokaz, ki naj bi potrjeval neko drugo (prej zatrjevano) dejstvo. Ker tožena stranka ni podala ustreznih trditev o dejstvih, se sodišču do te izpovedbe ni bilo treba opredeljevati. Kljub temu pa je v 79. točki obrazložitve pojasnilo, da šteje izpoved toženca, da so se predmeti na način, da močno ovirajo skozi sporni prehod nalagali že 20 let, nato pa je navedlo tudi razloge zaradi katerih meni, da je izpoved neresnična. Vse to ovrže pritožbeno trditev, da se sodišče ni opredelilo do navedenega zatrjevanja. Zgolj v pojasnilo velja dodati, da sklep o motenju nalaga toženi stranki, da ne onemogoča oz. ovira dostopa tožeči stranki, kar pa seveda ne pomeni, da ne sme uporabljati podesta. Uporablja ga lahko, a na način, da tožeči stranki ne onemogoča oz. ovira spornega dostopa do kleti.

11. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo tožeče stranke se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje zaključku sodišča prve stopnje. Za prenos lastninske pravice ne zadošča zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice. Prav tako je sodišče prepričljivo zaključilo, da samo dejstvo, da je prišel nekdo k tožencu in mu povedal, da je »to vse njegovo« še ne zadošča za zaključek, da tožeča stranka ne bi bila več aktivno legitimirana.5

12. Nadalje pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je imela tožeča stranka posest dostopa do svojih kletnih prostorov v poslovni stavbi št. 101, k. o. X. Kar se tiče zatrjevanj, da bi moralo sodišče obravnavati tožbo v obsegu, da tožeča stranka zatrjuje le dostop do stene med stavbama št. 101 in 100, je že bilo pojasnjeno, da je takšno razumevanje tožbe nesmiselno. Sodišče je glede obstoja posesti tožeče stranke napravilo obširno analizo izpovedb zaslišanih strank in prič ter na tej podlagi prepričljivo ugotovilo, da je tožeča stranka posest vsekakor imela. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema te dejanske zaključke in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju na te ugotovitve sodišča prve stopnje v celoti sklicuje. Pomembno je zlasti, da se je ugotovilo, da tožeča stranka nima drugega dostopa do kleti kot preko spornega prehoda in da dostop do kleti tožeče stranke skozi trgovino Z.6 ni mogoč. Sodišče je glede tega povzelo izpovedbo tožnika, da je včasih obstajal dostop preko navedene trgovine, ki pa ga on in njegovi najemniki niso nikoli uporabljali. Pod trgovino je klet te trgovine in ker je bil za lastnika trgovine dostop po spornem prehodu daljši, so si uredili dostop tako, da so iz trgovine v svojo klet naredili stopnice, vrata, ki so vodila do njihove kleti po spornem prehodu pa so zazidali. To izpovedbo je potrdilo več prič, ki so izpovedale tudi, da opisanega prehoda ni že več kot 10 let. Da tega prehoda že dolgo ni več, je sodišče sklepalo tudi iz izpovedbe toženca, ki je izpovedal, da je pravnemu predniku tožeče stranke pred 15 ali 20 leti dovolil, da prehod do kleti naredi pri njem, ker preko trgovine ni mogel dostopati. Vse to tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje pravilnost zaključka, da je tožeča stranka posestnik spornega prehoda.

13. Glede neizvedbe dokaza s posnetki videonadzornih kamer je vse pojasnilo sodišče prve stopnje. V 53. točki obrazložitve je pojasnjeno, da je toženec izpovedal, da ne ve, koliko posnetkov so dali sodišču, da pa na tistih, ki so jih dali, ni bilo opaziti tožnika. To potrjuje zaključek, da je tožena stranka dala v spis le posnetke, na katerih ni tožnika (prim. 55. točka obrazložitve), saj bi tožnik na posnetkih vsekakor moral biti, saj sta dve priči videli vstopiti tožnika v stavbo, kar seveda pomeni, da bi moral biti tudi na posnetku. Poleg tega tudi dejstvo, da sta toženca na naroku 17. 6. 2020 navedla, da tožnik v stavbo št. 100 še vedno vstopa, kaže, da bi tožnik na posnetkih moral biti in da so očitno v spis predloženi samo tisti posnetki, na katerih tožnika ni. Takšnemu zaključku pritožba ne nasprotuje. Neizvedba dokaz z vpogledom v predložene posnetke zato ne pomeni procesne kršitve, saj očitno v spis niso predloženi vsi posnetki in bi vpogled posnetkov lahko dokazoval samo, da tožnik ni dostopal po spornem prehodu v času, na katerega se nanaša posnetek, ne bi pa ničesar dokazoval za čas, ki ga posamezen posnetek ne pokriva. Da očitno res niso bili predloženi vsi posnetki, pa potrjuje izpovedba tožene stranke, da ne ve, koliko posnetkov so predložili.

14. Pritožba opozarja, da je sodišče glede sporne zazidave ugotovilo, da je izkazana pasivna legitimacija tožencev, ker se nista ogradili do dejanja zazidave. Tožena stranka navaja, da nobena od prič (B. B., C. C., D. D., E. E.) ni izpovedala, da bi videla drugotoženca (ki je tudi zakoniti zastopnik prvotožene stranke) zazidati sporno steno, vse priče so govorile le o tistem, kar so slišale od drugih. Zato je to neprimeren dokaz. Tožnik pa je celo izpovedal, da je steno zazidal F. F. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči), pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali če je dejanje opravljeno v njegovo korist. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se toženca nista ogradila do zazidave, od katere pa sta imela tudi korist. Zato je podana njuna pasivna legitimacija ne glede na to, kdo je fizično opravil sporno zazidavo.

15. Glede trditev, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo izpoved prič, je takšen zapis povsem pavšalen, saj niti ni jasno katero izmed prič ima pritožba v mislih, prav tako ne kateri del izpovedbe. Sodišče prve stopnje je glede vsake posamezne izpovedbe pojasnilo zakaj jo šteje za prepričljivo ali ne, zato ne drži, da bi kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Tožena stranka izrecno omenja pričo B. B., katere izpovedba naj ne bi bila konsistentna. V zvezi s tem opozarja, da je najprej izpovedala, da naj ne bi bila v sporih s tožečima strankama (najbrž pritožba misli na toženi stranki), v nadaljevanju pa pove, da ji je A. A. prepovedal parkiranje, nato pritožba navede še, da se je priča ves čas »skrivala« za pojmi »govori se«, »meni je bilo rečeno«. Kar se spora tiče, samo dejstvo, da ji je toženec A. A. prepovedal parkiranje, še ne pomeni, da je z njim v sporu. Kar pa se tiče nadaljnjih pritožbenih trditev v zvezi s to pričo, pa pritožbeno sodišče v njeni izpovedbi ne vidi ničesar takega, kar bi ovrglo dokazno oceno. Logični in življenjski zaključki sodišča namreč temeljijo na izpovedbah več prič in strank, ne samo na izpovedbi navedene priče. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v sprejeto dokazno oceno.

16. Pritožba končno oporeka tudi odločitvi, ki se nanaša na priklop na centralno kurjavo. Glede tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo delavcem 13. 11. s strani tožene stranke preprečeno, da bi šli v klet in opravili priklop na gretje. Ne gre torej le za vprašanje, ali je sporni prehod zazidan ali ne (kar izpostavlja pritožba), ampak za vprašanje, ali je tožena stranka dovolila prihod delavcev po spornem prehodu v klet, da bi opravili priklop na ogrevanje. In glede tega je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka delavcem preprečila priklop, zaradi česar je utemeljen tožbeni zahtevek tudi v delu, ko tožeča stranka zahteva od tožene, da ji omogoči dostop za priklop centralne kurjave. Pritožba izpostavlja še na splošno vprašanje pasivne legitimacije drugotoženca, ki naj bi bil tožen le zato, ker je sodišče ugotovilo, da je lastnik pravne osebe (prvotožene stranke). Iz 76. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je drugotoženec lastnik spornih prostorov, kjer je prišlo do motenja, zaradi česar je podana njegova pasivna legitimacija. Končno je A. A. (poleg tega, da je edini družbenik) tudi direktor (poslovodja) prvotožene stranke, kar pomeni, da oblikuje njeno poslovno voljo in jo zastopa. Vse to potrjuje, da je podana njegova pasivna legitimacija.

17. Končno je pravilna tudi odločitev glede porazdelitve pravdnih stroškov, da jih 20 % krije tožeča stranka, 80 % pa tožena stranka. Tožeča stranka ni uspela samo v delu, ko je uveljavljala motenje posesti z namestitvijo sporne nalepke na vhodna vrata, glede vsega ostalega zahtevanega pa je uspela. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče uspeha tožene stranke ovrednotiti na več kot 20 %, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep z dne 12. 7. 2021 potrdilo (2. točka 366. člena ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo zoper sklep z dne 12. 10. 2021 ni uspela, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa sama pa trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP).

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 12. 10. 2020

20. Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče pooblaščenke tožene stranke ni nikoli opozorilo, da bo njena procesna dejanja štelo za usmerjena v poskus preložitve naroka oz. zlorabo procesnih pravic. Prav tako sodišče ni uporabilo določbe 286.a člena ZPP, s čimer bi lahko strankama določilo rok za odgovor na posamezna vprašanja, izjave o navedbah nasprotne stranke, podajo pravnih naziranj. Kaznovanje po 11. člena ZPP je skrajno sredstvo za vzpostavitev nujne procesne discipline, zato izpodijani sklep za pooblaščenko predstavlja presenečenje. Toženi stranki sta skladno z določbami ZPP na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo (17. 6. 2020 in 8. 10. 2020)7 navajali dejstva in predlagali dokaze, kar se ne more šteti za zlorabo pravic. Po mnenju pritožbe ne drži, da je sodišče prve stopnje moralo preložiti pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo zgolj zaradi pooblaščenke tožene stranke. Kot rečeno, bi lahko sodišče prve stopnje v skladu s pooblastili, ki mu jih daje 286.a člen ZPP tožeči stranki zgolj dodelilo rok za odgovor na navedbe in dokazne predloge, narok bi pa lahko kljub temu dokončalo. Poleg tega pa sodišče tožene stranke vse do naroka ni obvestilo, da je drugotožeča stranka8 preklicala pooblastilo za zastopanje svoji pooblaščenki, da je drugotožena stranka prodala svoje nepremičnine na Ulici 4, in da želi kupec vstopiti v pravdo. Ker toženi stranki ta dejstva niso bila poznana, bi v vsakem primeru sodišče moralo pripravljeni narok in narok za glavno obravnavo preložiti ter toženi stranki omogočiti, da se izjasnita o tem ali podata soglasje za vstop kupca v pravdo.

21. Pritožba je utemeljena.

22. Pritožba pravilno opozarja, da je kaznovanje zaradi zlorabe pravic po drugem odstavku 11. člena ZPP skrajno sredstvo. Sodišče je po prvem odstavku 11. člena ZPP res dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a vendar v ta namen nima na razpolago samo kaznovanja.

23. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil 17. 6. 2020 razpisan pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo. Na naroku (ki je trajal slabo uro) je navedbe podajala skoraj izključno pooblaščenke tožene stranke, ker pa je pooblaščenka tožeče stranke zaradi obširnih navedb, podanih na naroku, potrebovala rok za odgovor, sodišče naroka ni zaključilo, ampak ga je preložilo na 30. 7. 2020. Nato je na navedbe tožene stranke z vlogo z dne 1. 7. 2020 odgovorila tožeča stranka, na predlog tožene stranke, ki je za odgovor na vlogo potrebovala več časa, pa je nato sodišče narok preložilo na 8. 10. 2020. 22. 9. 2020 je pooblaščenka tožene stranke ponovno predlagala preložitev naroka in sicer iz istega razloga kot prejšnjič. Predlog je utemeljila s tem, da je pavšalno in neizkazano navedla daljšo bolniško odsotnost tožencev, sodišče pa temu predlogu ni sledilo in naroka ni preklicalo. Na naroku 8. 10. 2020 je ponovno podajala navedbe skoraj izključno pooblaščenka tožene stranke, zato tudi tega naroka sodišče ni zaključilo, saj je pooblaščenka (prvo)tožnika utemeljeno potrebovala rok za odgovor na navedbe in dokazne predloge podane na naroku. Sodišče je zato zaključilo, da je bil namen pooblaščenke tožene stranke preložiti narok oz. zavlačevati postopek, kar je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, kar pa predstavlja zlorabo pravice.

24. Sodišče prve stopnje bi ne glede na podane navedbe in dokazne predloge na naroku 17. 6. 2020 lahko zaključilo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. To namreč v ničemer ne bi vplivalo na pravico tožeče stranke, da odgovori na navedbe tožene stranke. Stranke namreč lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Sodišče pa lahko strankam tudi po pripravljalnim naroku ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo (prvi odstavek 286.a člena ZPP).

25. Povzeti določbi kažeta, da razlog za to, da sodišče prve stopnje ni zaključilo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ni bil v ravnanju pooblaščenke tožene stranke. Tudi če bi narok sodišče zaključilo, bi namreč lahko tožeča stranka na navedbe tožene stranke (na katere brez svoje krivde ni mogla odgovoriti pred tem) odgovorila tudi še kasneje. Poleg tega pa bi sodišče lahko strankama tudi določilo rok v katerem lahko odgovorita na navedbe druga druge. S takšnim postopanjem bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča lahko zagotovilo ustrezno procesno disciplino in posledično toženi stranki ne bi bilo potrebno izrekati denarne kazni. Če sodišče prve stopnje svojih pooblastil iz 286.a člena ZPP pri vodenju postopka ni uporabilo, je glede na posledice ravnanja pooblaščenca tožene stranke izrek denarne kazni nesorazmeren ukrep. Pritožba je zato utemeljena, posledično pa je pritožbeno sodišče sklep o denarni kazni razveljavilo (tretja točka 365. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami, v nadaljevanju: SPZ. 3 VSL sklep II Cp 3123/2012. 4 VSL Sklep I Cp 1366/2018. 5 Velja pa še dodati, da bi lahko v primeru spremembe na aktivni strani lahko uporabili tudi določbo prvega odstavka 190. člena ZPP in postopek nadaljevali s prvotno tožečo stranko. 6 Gre za drug dostop do iste kleti. 7 Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni zaključilo pripravljenega naroka 17. 6. 2020, zaradi česar sta stranki lahko še vedno podajali svoje navedbe in dokazne predloge. 8 Tožbo z dne 5. 12. 2019 je poleg F. F. vložila kot drugotožeča stranka tudi družba H., d. o. o. - v stečaju, a je bil zaradi umika tožbe postopek po tožbi drugotožeče stranke ustavljen s sklepom z dne 27. 11. 2020.