Jedro

Tožnikova tožba je bila v delu glede proizvodnih naprav s skupno nazivno močjo nad 10 MW vložena prezgodaj, saj pogoji za njeno vložitev še niso izpolnjeni, ker toženka ob njeni vložitvi še ni izdala upravnega akta, s katerim bi zavrnila tožnikov projekt v opisanem obsegu. To pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila: da se potrdi projekt tožnika kot promotorja za proizvodno napravo "Skupina projektov A. - strešne sončne elektrarne", ki se uvršča med proizvodne naprave s fotovoltaiko - na stavbah, nazivne električne moči 10 MW in z letno proizvodnjo elektrike 11730 MWh (tč. 1); da je za projekt določena cena električne energije proizvodne naprave v višini 128,42EUR/MWh, pri čemer znaša nespremenljivi del 128,42EUR/MWh, spremenljivega dela pa pri navedeni tehnologiji ni in bo investitor pred izdajo odločbe o dodelitvi podpore dol
7En upravičiti to ceno z izkazanimi dejanskimi stroški investicije (tč. 2); da je tožnik kot promotor dol
7En v 30 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa v korist toženke predložiti zavarovanje za izvedbo potrjenega projekta v višini 109.250 EUR, in sicer bančno garancijo, kavcijsko zavarovanje, ustrezen ček, delovno menico, denarni depozit oziroma kombinacijo navedenih zavarovanj, kar mora biti veljavno ob predložitvi in še vsaj pet let in trideset dni od vročitve izpodbijanega sklepa tožniku (tč. 3); da je investitor, katerega projekt proizvodne naprave se po predpisih o graditvi objektov uvršča med zahtevne objekte, dol
7En pridobiti deklaracijo za proizvodno napravo v roku pet let od vročitve tega sklepa tožniku, investitor, projekt katerega pa se ne uvršča med zahtevne objekte, pa je dol
7En pridobiti deklaracijo za proizvodno napravo v roku treh let od vročitve izpodbijanega sklepa tožniku, sicer investitor ne bo upravičen do podpore za potrjeni projekt (tč. 4 in 5); v primeru zamude roka za pridobitev deklaracije se predloženo zavarovanje unovči v korist Centra za podpore, in sicer v znesku, ki je sorazmeren z deležem nazivne moči proizvodne naprave iz potrjenega projekta tožnika, za katerega ni bila izdana deklaracija, pri čemer stroške, nastale v postopku izdaje in unovčitve zavarovanja, nosi tožnik (tč. 6); izpodbijani sklep je veljaven pod odložnim pogojem pravočasne predložitve ustreznega zavarovanja (tč. 7), z njegovo izdajo pa posebni stroški niso nastali (tč. 8).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka na podlagi Zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (v nadaljevanju ZSROVE) in Uredbe o podporah električni energiji, proizvedenim iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju Uredba), objavila Javni poziv k prijavi projektov proizvodnih naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom za vstop v podporno shemo (v nadaljevanju Javni poziv). Tožnik je prijavil projekt nove proizvodne naprave skupina projektov A., nazivne električne moči 20MW in z letno proizvodnjo električne energije 23.460MWh. Toženka je naknadno tožnika seznanila, da prijavljena nazivna moč projekta presega dovoljeno nazivno moč 10MW, nakar je prijavitelj z vlogo podal spremembo prijave s postavitvijo treh ločenih zahtevkov oziroma vlog na podlagi tretjega odstavka 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) oziroma podredno s postavitvijo zahtevka z znižanjem moči na 10MW. Vsled navedenega je toženka seznanila tožnika, da bo upoštevala njegovo spremenjeno prijavo z znižano nazivno močjo na 10MW, letno proizvodnjo električne energije 11.730Mwh in nespremenjeno ponujeno ceno v višini 128,42EUR/MWh. Tožnik se na to seznanitev več ni odzval. Po nadaljnjih preveritvah je bil tožnikov projekt izbran.

3.Tožnik vlaga tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, posledično pa predlaga še prilagoditev 3. točke njegovega izreka, pri čemer poudarja, da ne predlaga odprave izpodbijanega sklepa, saj bi to poslabšalo njegov pravni položaj in poseglo v že pridobljene pravice. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni, in sicer tako, da odloči: da se 1. točka izreka spremeni, tako da se bo nanašala na nazivno moč 20MW z letno proizvodnjo elektrike 23.460 MWh, ter da se 3. točka izreka spremeni, tako da bo naložena obveznost predložitve zavarovanja v višini 210.850EUR. Podredno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v 1. točki spremeni tako, da se potrdi skupina projektov za prve strešne sončne elektrarne nazivne moči 10MW in z letno proizvodnjo elektrike 11.730MWh, ter še druge strešne sončne elektrarne enake nazivne moči in z enako letno proizvodnjo; spremeni pa naj se tudi 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, tako da se naloži predložitev zavarovanja za prve in druge strešne sončne elektrarne, vsakokrat v višini 109.250EUR. V vsakem primeru tožnik tudi zahteva povrnitev stroškov upravnega spora, ki jih priglaša. V tožbi poda obširne argumente, pri katerih vztraja tudi v naknadno podani pripravljalni vlogi.

4.Toženka se tožbi protivi in sodišču predlaga naj jo zavrže oz. zavrne, kar obširno obrazloži.

5.Tožba ni dopustna.

6.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni korist posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mora tudi posegati v tožnikovo pravico oz. pravno korist, tako da si tožnik lahko s tožbo izboljša pravni položaj, sicer pravnega interesa za vložitev tožbe nima (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7.Tožnik s tožbo ne predlaga odprave izpodbijanega sklepa toženke št. 317-153/2024/6 z dne 26. 9. 2024, saj mu je toženka kot promotorju s tem sklepom potrdila projekt za proizvodno napravo "Skupina projektov A. - strešne sončne elektrarne", ki se uvršča med proizvodne naprave s fotovoltaiko - na stavbah, nazivne električne moči 10 MW in z letno proizvodnjo elektrike 11730 MWh. To je razumljivo, saj za to, kot predhodno obrazloženo, nima pravnega interesa.

8.Tožnik od sodišča primarno zahteva, naj spremeni 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, tako da se bo nanašala na nazivno moč 20MW z letno proizvodnjo elektrike 23.460 MWh, ter 3. točko izreka, tako da bo naložena obveznost predložitve zavarovanja v višini 210.850EUR. Tožnik od sodišča torej pričakuje odločanje v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa tožba v sporu polne jurisdikcije, ki pomeni po 4. alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 tožbo, s katero se zahteva sprememba upravnega akta, praviloma predpostavlja, da naj sodišče spremeni že izdani upravni akt. Ta pa v tožnikovem primeru manjka, saj z izpodbijanim sklepom še ni bilo odločeno o tožnikovih priglašenih projektih v delu, ki se nanaša na proizvodne naprave, ki presegajo nazivno moč 10 MW. V tem delu toženka še ni izdala upravnega akta niti ni denimo v izpodbijanem sklepu odločila, da se presežni del tožnikovega zahtevka zavrne. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da toženka meni, da lahko priglašeni projekt oziroma skupina projektov obsega le proizvodno napravo s skupno nazivno močjo 10 MW, v presežku pa bi tožnik po naziranju toženke lahko vložil več ločenih zahtevkov.

9.Tožnikova tožba je bila torej v delu glede proizvodnih naprav s skupno nazivno močjo nad 10 MW vložena prezgodaj, saj pogoji za njeno vložitev še niso izpolnjeni, ker toženka ob njeni vložitvi še ni izdala upravnega akta, s katerim bi zavrnila tožnikov projekt v opisanem obsegu. To pomeni, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni obstajal upravni akt, ki bi ga bilo mogoče v upravnem sporu izpodbijati oz. predlagati njegovo spremembo.

10.Je pa tožnik sodišču naknadno sporočil, da je kasneje vložil še tožbo zaradi molka organa, ker toženka s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, ni odločila o vseh njegovih zahtevkih (zadeva se vodi pod I U 173/2025), ter da je toženka naknadno tudi odločala o tožnikovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa k izpodbijanemu sklepu, kar je prav tako predmet kasnejšega upravnega spora I U 173/2025. Navedeno po presoji sodišča kaže, da je tudi tožnikovo razumevanje takšno, da ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu o tožnikovem projektu še ni bilo v celoti odločeno (tj. ni še bilo odločeno prav v delu, ki je za tožnika sporen). To pa bo ravno predmet upravnega spora v zadevi IU173/2025, v katerem bo lahko tudi presojeno toženkino stališče o razlikovanju v primeru vložitve prijave na le enem obrazcu v primerjavi z vložitvijo prijave na več obrazcih.

11.Glede na navedeno je sodišče tožbo kot prezgodnjo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

12.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 243.