Jedro

Skladno z 80. členom ZPIZ-2 je tožena stranka dolžna odločiti o nadomestilu za čas poklicne rehabilitacije. Ni pa dolžna izdati posebne upravne odločbe glede oblike in načina poklicne rehabilitacije. Glede omenjenega je potrebno skleniti posebno tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s posebnim upravnim aktom določi pogoje za poklicno rehabilitacijo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna odločiti o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (ko bodo za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji). O pogojih za poklicno rehabilitacijo pa je potrebno skleniti posebno pogodbo o poklicni rehabilitaciji, kot je opredeljena v 77. členu ZPIZ-2.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna izdati upravni akt o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. O pogojih poklicne rehabilitacije se sklene ustrezna pogodba.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 10. 2014 in št. ... z dne 21. 5. 2014. Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 23. 5. 2014 dalje zaradi posledic bolezni (80 %) in poškodbe izven dela (20 %) ter mu priznalo pravico do poklicne rehabilitacije od 23. 5. 2014 dalje (I. in II. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati upravni akt o pogojih za poklicno rehabilitacijo ter o pravici, izvrševanju in odmeri nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ji sodišče nalaga, da o pogojih poklicne rehabilitacije v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda posebno odločbo. Takšen izrek pa nima podlage v materialnem pravu, to je v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(1) , ki pravico do poklicne rehabilitacije ureja v določbah od 70. do 80. člena. Sodišče je s takšno odločitvijo tudi kršilo določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(2). V zvezi z vprašanjem pogodbe o poklicni rehabilitaciji je potrebno uporabiti 77. člen ZPIZ-2. Navedeni zakon torej razen odločbe o sami pravici do poklicne rehabilitacije, ki pa jo v konkretnem primeru nadomešča sodba sodišča, ne predvideva posebne odločbe tožene stranke, temveč sklenitev ustrezne tripartitne pogodbe o poklicni rehabilitaciji. ZPIZ-2 določa tudi obvezne sestavine pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Obvezna sestavina pogodbe je tudi ureditev medsebojnih pravic in obveznosti strank. Stranke pogodbe pa so tožena stranka, zavarovanec in v odvisnosti od statusa zavarovanca, delodajalec oziroma Zavod za zaposlovanje, ki v primeru brezposelnosti zavarovanca nadomešča delodajalca. Navedena pogodba se sklene, ko postane odločba o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije izvršljiva, to je z dokončnostjo odločbe, izdane v upravnem postopku oziroma v konkretnem primeru s pravnomočnostjo sodne odločbe o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije. Ker gre za sodelovanje treh pogodbenih strank in ne za upravno odločanje tožene stranke, je sodišče tudi nepravilno določilo 30 dnevni rok. Tožena stranka bo namreč morala pred sklenitvijo pogodbe o poklicni rehabilitaciji pridobiti mnenje strokovne institucije s področja medicine dela oziroma poklicne rehabilitacije. Potrebno bo raziskati dejanske možnosti poklicne rehabilitacije (najti konkretno izobraževalno institucijo), vse to pa je odvisno tudi od sodelovanja tožnika in njegovega delodajalca. Dolžnost tožene stranke skleniti tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji pa izhaja neposredno iz samega zakona. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano III. točko izreka spremeni tako, da bo ob pogojih poklicne rehabilitacije po pravnomočnosti sodbe sklenjena ustrezna pogodba o poklicni rehabilitaciji.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v izpodbijanem delu sodbe (III. točka izreka) zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 5. 2014. Z omenjeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lahko fizično delo, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez dela nad globino, brez dela na terenu, le v ugodnih mikroklimatskih razmerah, s polnim delovnim časom od 19. 5. 2014 dalje. Odločeno je bilo tudi, da kontrolni pregled ni potreben ter da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec A. d. o. o. dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 % in sicer zaradi posledic bolezni (80 %) in poškodbe izven dela (20 %). Tožnika je zato razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 23. 5. 2014 dalje ter mu na podlagi 72. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do poklicne rehabilitacije od 23. 5. 2014 dalje. Vse omenjeno med strankama tudi ni sporno. Sporna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo, da izda upravni akt o pogojih za poklicno rehabilitacijo.

7. Skladno z 80. členom ZPIZ-2 je tožena stranka dolžna odločiti o nadomestilu za čas poklicne rehabilitacije. Ni pa dolžna izdati posebne upravne odločbe glede oblike in načina poklicne rehabilitacije. Glede omenjenega je potrebno skleniti posebno tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji. V prvem odstavku 77. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da oblika in način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji, se določijo v pogodbi, ki jo sklenejo zavod, delodajalec ali zavod za zaposlovanje ter zavarovanec. Pogodba se sklene, ko postane odločba o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije dokončna. S to pogodbo se določijo tudi medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank (drugi in tretji odstavek 77. člena ZPIZ-2).

8. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s posebnim upravnim aktom določi pogoje za poklicno rehabilitacijo, je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna odločiti o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (ko bodo za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji). O pogojih za poklicno rehabilitacijo pa je potrebno skleniti posebno pogodbo o poklicni rehabilitaciji, kot je le-ta opredeljena v že citiranem 77. členu ZPIZ-2. (1) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 2/2004. (3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.