Jedro

Tožnik je opravljal svoje obveznosti v skladu z navodili in pooblastili, ki jih je imel in ni storil očitani kršitvi delovnih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik ni bil odgovoren za napako glede prekoračitve limita, ki je veljal za nove kupce, prav tako ni - kljub blokadi v sistemu - posloval v nasprotju s pravili družbe in ni bil odgovoren za nerealiziran znesek v poslovanju). V tem sporu zato tožena stranka ni uspela dokazati, da je z očitanimi kršitvami tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2011 in jo razveljavilo (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati delovno razmerje od 7. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter tožnika pozvati nazaj na delo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati mesečno plačo od 7. 4. 2011 dalje v mesečnem bruto znesku 2.764,10 EUR, povečanem za 10 %, za april 2011 le v sorazmernem delu (od 7. 4. 2011 do 30. 4. 2011), od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa nakazati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa višji zahtevek za obračun in izplačilo plače s pp za čas od 1. 4. 2011 do 6. 4. 2011 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 10. do 18. dne v mesecu, za plačo preteklega meseca (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.199,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko svoje stroške postopka tožena stranka sama krije (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti spremeni in odloči tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče kljub spornemu dejstvu obstoja ali ne obstoja blokade za družbo S. Sh.p.k., v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik znatno prekoračil limit za prodajo na odprto ter bi za prodajo preko limita bilo potrebno pridobiti bančno garancijo. Takšno ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, zato je odločitev sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem nejasna in nerazumljiva. Sodišče svojo odločitev skoraj povsem opira na izpoved prič, ki jih je v predmetnem postopku predlagal tožnik (A.A. in A.B.). Iz izpovedi A.A. je jasno, da je njeno pričanje prilagojeno predmetni pravdi oziroma koristim tožnika v pravdi, saj je priča v celoti prevzela krivdno nase, kljub temu, da je iz same tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno razvidno, da so naloge, katere izpostavlja omenjena priča kot svoje, pravzaprav tožnikove naloge, zato je izpoved te priče nerelevantna in neupoštevna za predmetni postopek in je sodišče ne bi smelo uporabiti. Opozarja na dejstvo, da so priče, ki jih je predlagala tožena stranka, izpovedale popolnoma drugače kot navedeni priči tožnika. Direktor tožene stranke je navedel, da je bil tožnik dolga leta eden od dveh direktorjev, nenazadnje je bil koordinator za vsa hčerinska podjetja, kar pomeni alfa in omega pri odločitvah v hčerinskih podjetjih in dela z njimi. Bil je tudi odgovoren za spremljanje, nadziranje in spoštovanje limita tudi za konkretni primer povezanih podjetij. Iz tega jasno izhaja, da je bila tožnikova dolžnost skrb, da se limita ne preseže oziroma da se ob preseganju limita plačilo blaga ustrezno zavaruje, česar pa tožnik v primeru kupca S. Sh.p.k. ni upošteval. Ugotovitev sodišča, da za napako glede prekoračitve limita tožnik ni odgovoren je torej nepravilna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tudi iz elektronske korespodence, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je tožnik sodeloval pri sklepanju poslov in da je skrbel za spoštovanje postavljenega limita, saj je v elektronskih sporočilih večkrat spraševal nadrejene o možnosti prekoračitve limita, zato je njegova opustitev, storjena iz hude malomarnosti. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je v odpovedi navedeno, da znaša stanje nezavarovanih odprtih terjatev na dan 7. 4. 2011 še 50.387,27 EUR, kar po mnenju sodišča ne kaže na nikakršno nezakonitost v zvezi s poslovanjem s S. Sh.p.k., saj je takšno stanje v skladu z dogovorom o poslovanju na odprto v višini cca. 50.000,00 EUR. Izključno posredovanje direktorja A.C. je bil dne 4. 4. 2011 izplačan znesek 22.985,00 EUR, tako da je znašalo stanje nezavarovanih terjatev na dan 7. 4. 2011 še 50.387,27 EUR. Glede druge kršitve delovnih obveznosti tožnika, to je dogovarjanje za toženo stranko škodljivih komercialnih pogojev pri kupcu S. Sh.p.k. se sodišče pri svoji odločitvi opira zgolj na izpovedbe tožnika ter priče A.A. in A.D., ki sta izpovedala, da je tožnik cene dobil in se jih je moral držati. Glede priče A.D. tožena stranka opozarja, da je verjetnost njene izpovedbe vprašljiva, saj se njena pisna izjava v nekaterih točkah pomembno razlikuje od izpovedbe podane na naroku. Sodišče tudi popolnoma prezre izjavo direktorja, ki je pojasnil, da je tožnik tisti, ki je določil oceno izdelkom in maržo in ki se je dogovarjal za konkretne komercialne pogoje posameznih prodaj. Sodišče tudi ni upoštevalo opisa delovnega mesta tožnika, ki dokazuje, da je bila cenovna politika v domeni tožnika, čeprav tožnik morda ni sodeloval v komunikaciji s stranko glede sklenitve vsakega posameznega posla, pa je jasno, da je imel pregled in nadzor nad sklepanjem poslov s strankami. Tožnik je bil kot dolgoletni vodstveni delavec pri toženi stranki seznanjen in je dobro poznal prodajno politiko ter sprejemljive prodajne pogoje, tako ga sklenitev očitanih poslov z izredno slabimi komercialnimi pogoji za tožečo stranko nedvomno ravnanje iz hude malomarnosti. To pa jasno kaže, da je izkazana tudi druga od v izredni odpovedi zatrjevanih kršitev in da je izredna odpoved podana zakonito. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 96/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tudi z navedbo, da je sodišče nepravilno presodilo izvedene dokaze in sprejelo napačno dokazno oceno, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Po tej določbi je razpravljajoče sodišče tisto, ki po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se je tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Neutemeljen je očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Hkrati ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu, zato pritožbeni očitek v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Če pa se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja: Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 29. 6. 1991, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2009 na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev – s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno (A1). Tožena stranka je tožniku dne 7. 4. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji): - ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, po katerih je poslovanje z novim kupcem dopustno le na podlagi predhodno plačanega predračuna ali z ustrezno bančno garancijo in je v času od 8. 10. 2010 do 29. 3. 2011 kljub postavljeni blokadi za kupca S. Sh.p.k. z navedenim kupcem sodeloval in mu odpremljal blago brez zahtevanega plačila predračuna ali zahtevanja predložitve ustrezne bančne garancije; v tem času je bilo stanje neplačanih terjatev s strani kupca skupno za 73.372,27 EUR, po posredovanju direktorja trženja pa je bil 4. 4. 2011 izplačan znesek 22.985,00 EUR tako, da je znašalo stanje nezavarovanih terjatev na dan 7. 4. 2011 še 50.387,27 EUR; - da je tožnik iz poslovanja z navedenim kupcem od skupaj v letu 2011 realiziranega 108.863,00 EUR prometa realiziral skupaj le za 7.616,00 EUR razlike v ceni – RVC (marža 7,52 %), saj naj bi tožnik naj bi vse komercialne pogoje s kupcem dogovarjal sam in je po pokritju vseh stroškov financiranja za toženo stranko ostalo skupaj 92,23 EUR – za kritje ostalih stroškov in za zaslužek tožene stranke. Tožnik naj bi tako z realiziranimi posli v letu 2011 povzročil toženi stranki veliko premoženjsko škodo, saj je realiziran znesek ustvarjene razlike v ceni in donos neznaten, posli, ki so bili sklenjeni, pa nedvomno za družbo škodljivi, nepotrebni in v nasprotju s poslovnimi interesi delodajalca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, posledično pa ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožnik opravljal svoje obveznosti v skladu z navodili in pooblastili, ki jih je imel in ni storil očitani kršitvi delovnih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da za napako glede prekoračitve limita tožnik ni odgovoren. Iz pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 20. 10. 2009 izhaja, da je bil tožnik zadolžen za vodenje in organiziranje dela pri prodaji ključnim kupcem na tujih trgih – hčerinskim podjetjem; za celostno skrb za ključnega kupca na tujih trgih; za oblikovanje prodajnih ponudb; cenovne politike in komercialnih pogodb s ključnimi kupci v skladu z navodili direktorja tržnega področja; planiranje, razvoj in oblikovanje planov prodaje in zalog za ključne kupce itd. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila naloga tožnika komuniciranje s kupci in opravljanje veznega člena med kupci in skrbniki posameznih blagovnih skupin pri toženi stranki, in sicer je dobil cenike in plačilne pogoje, nato pa je komuniciral s kupci, da so naročili določeno blago. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očita, da je za družbo S. Sh.p.k. z dne 25. 3. 2010 postavljena blokada, na podlagi katere je bilo dopustno poslovanje le po predhodno plačanem predračunu kupca ali z odložnim plačilom pod pogojem, da kupec za posamezno naročilo zagotovi ustrezno bančno garancijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ta očitek neutemeljen, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo z navedeno družbo ustno dogovorjeno, da tožena stranka z družbo S. Sh.p.k. posluje na odprto v višini limita cca. 50.000,00 EUR, kar pomeni, da se blago do navedene višine izdaja brez garancije in da se kupcu do tega limita lahko prosto zaupa, tako ni bil dogovorjen fiksen znesek in dopuščeno pa je bilo tudi manjše odstopanje. Na sestanku, na katerem so bili dogovorjeni ti pogoji poslovanja, je bil prisoten direktor tožene stranke (A.D.), direktor trženja (A.C.), tožnik in direktor S. Sh.p.k.. Tožnik je o vsebini tega dogovora dne 10. 2. 2010 napisal e-mail (A13), ki ga je poslal direktorju tožene stranke, direktorju trženja in B.A. (predhodnici A.B.). V 4. točki tega povzetka dogovora tako piše, da glede zavarovanja plačila velja, da ima lahko kupec cca. 50.000,00 EUR odprtih nezavarovanih obveznosti do S. d.o.o. (tako imenovani limit odprtih postavk), vse nadaljnje dobave pa morajo biti zavarovane z bančno garancijo, temu primerno pa se odblokira kupca v računalniškem sistemu.

Neutemeljeno pritožbo tudi uveljavlja, da je tožnik od 8. 10. 2010 do 29. 3. 2011 kljub blokadi v sistemu S. Sh.p.k. posloval v nasprotju s pravili družbe. Pravila družbe so bila poslovanje na odprto v višini 50.000,00 EUR, torej do tega limita brez vsake garancije. Res je, da je v tem obdobju prišlo do prekoračitve tega limita, za kar je bila, glede na dogovor z dne 4. 2. 2010, potrebna ustrezna garancija, vendar za sporni posel s čebulčki, pri katerem je tožena stranka v nasprotju z dogovorom poslovala preko limita, tožnik ni bil odgovoren. S kupcem se je namreč dogovarjala in sklenila posel vodje blagovne skupine A.A., formalne zadeve pa je uredila in izpeljala A.B., medtem ko je fakturo za kupca podpisal direktor trženja (A23 in A24). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se tožnik ni dogovoril za ta posel, ga ni sklenil, prav tako pa ni imel kontrole nad računi, pa tudi pristojen ni bil, da bi odrejal ali nadzoroval delo A.A. ali A.B.. A.B. je za blokado vedela, vendar jo je spregledala, ker se je z zadevo mudilo (kakor je sama izpovedala), v računalniku pa ni bilo varovala, ki bi preprečil izvedbo posla. Svojo krivdo je priznala tudi direktorju trženja (A.C.) in mu povedala, da je pozabila na limit. Po zaključku sodišča prve stopnje tožnik za prvo očitano kršitev ni odgovoren, pritožbeno sodišče pa se z navedenimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje strinja.

Tudi glede druge očitane kršitve, da je skupaj v letu 2011 realiziranega 108.863,00 EUR prometa realiziral skupaj le za 7.616,00 EUR razlike v ceni, v čemer posebej izstopata zadnja dva računa (7.300,00 EUR in 13.020,00 EUR), ki sta tranzitna, pri čemer naj bi tožnik dogovoril vse komercialne pogoje s kupcem sam in ne v dogovoru s svojim nadrejenim, kot bi bil to dolžan skladno s pogodbo o zaposlitvi in tako z realiziranimi posli v letu 2011 povzročil delodajalcu veliko škodo, saj je realiziran znesek ustvarjene razlike v ceni in donos neznaten (skupaj 92,23 EUR), posli kot so bili sklenjeni pa nedvomno za družbo škodljivi, nepotrebni v nasprotju s poslovnimi interesi delodajalca“, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik zanjo ni odgovoren. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik tisti, ki je določal ceno izdelkom in maržo, se dogovarjal za komercialne pogoje posameznih prodaj, kar naj bi izpovedal direktor tožene stranke. Tožnik ni oblikoval ne nabavne, ne prodajne cene in tudi na maržo ni imel vpliva. Maržo je določala A.A. skupaj z direktorjem trženja (A.C.), saj sta oba dogovarjala komercialne pogoje. A.A. je namreč nabavljala blago, poznala je nabavne cene, delala prodajno kalkulacijo in oblikovala prodajne cene, pri tem pa oblikovala maržo za razliko med nabavno in prodajno ceno. Tožnik na maržo ni imel vpliva, temveč je cenik dobil in po njem poskušal pridobiti čimveč naročil. Cene so bile že podane in vnesene v računalnik, kar so potrdile tudi priče (A.A., A.D.). Ker tožnik ni bil odgovoren za realizacijo ustvarjene razlike v ceni in donosu, ni oblikoval ne prodajne ne nabavne cene in ni imel vplivov na maržo, je sodišče prve stopnje ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati navedene kršitve.

V tem sporu tožena stranka ni uspela dokazati, da je z očitanimi kršitvami tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2011 nezakonita in jo razveljavilo ter posledično ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi tako niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).