Jedro

Prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen se nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Statusna sprememba zavezanca, s katero bi postal mešano podjetje, bi poslabšala položaj upravičenca, ki je zahteval vrnitev premoženja v naravi. Upravičenec namreč ne more več zahtevati vrnitve v last, temveč delež na podjetju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1969/97-10 z dne 16.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.1997. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 20.12.1996. Z njo je bilo med drugim odločeno, da se na nacionaliziranem poslovnem prostoru v stavbi na T.6 v L., ki je vpisan kot družbena lastnina v uporabi E. M., TOZD, C., pri z.k. vl. št. 220 k.o. A., parc. št. 145 vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenke E.Š., roj. Č., roj. 10.9.1904, umrli 22.11.1969. Tudi sodišče prve stopnje zavrača ugovor tožnika, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določbami 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ne obstajajo zadržki za vrnitev premoženja v last po 4. odstavku 16. člena ZDen, ker je tožeča stranka podjetje v mešani lastnini in se tako njeno premoženje lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine družbenega premoženja. Pritrjuje toženi stranki, da se v postopku denacionalizacije upošteva stanje statusne organiziranosti podjetja - zavezanca na dan 7.12.1991 (uveljavitev ZDen). Pri razlagi določbe 4. odstavka 16. člena ZDen je treba izhajati iz namena, ki ga zasleduje ZDen kot celota in iz namena, ki ga je zakonodajalec želel doseči s posameznimi določbami. Namen ZDen je poprava krivic, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose, in privatizacija tistega dela družbene lastnine, ki je nastal s krivičnim podržavljenjem.

Določba 2. člena ZDen omogoča vračanje podržavljenega premožanja praviloma v naravi, če pa taka vrnitev ni možna, pa z denarjem (odškodnina), nadomestnim premoženjem ali vrednostnimi papirji (deleži). Ker je oblika vrnitve podržavljenega premoženja pomembna za upravičenca in zavezanca, je zakon te oblike podrobneje razdelal. V 88. členu je posebej določil, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Ta določba pomeni prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Ne drži, da statusnih sprememb podjetja - zavezanca denacionalizacije, ni mogoče enačiti z nedopustnim razpolaganjem s premoženjem po 88. členu. Med takšna razpolaganja sodijo tudi lastninska preoblikovanja družbeno - pravnih oseb, ki imajo v svojih sredstvih nepremičnine oziroma premoženje, ki se vrača. Njihova statusna sprememba bi poslabšala položaj upravičencev oziroma omogočila prenos obveznosti, ki jih imajo podjetja kot zavezanci, na državo. Relevantno je tisto stanje, ko je bil uveljavljen ZDen, torej 7.12.1991, in ne čas vložitve zahteve za denacionalizacijo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Napačno in neutemeljeno je stališče, da je potrebno upoštevati stanje na dan 7.12.1991. Gre za preširoko razlago 88. člena ZDen. Statusnih sprememb, v katerih ni prišlo do odsvojitve ali obremenitve premoženja, ni mogoče enačiti z razpolaganjem po navedeni določbi ZDen. Zakonodajalec med nedovoljena razpolaganja ni štel lastninskega preoblikovanja družbeno - pravnih oseb ali drugih statusnih sprememb. Sicer pa so bile spremembe, na podlagi katerih je tožeča stranka postala podjetje v mešani lastnini, izvedene še pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Zaradi zavarovanja pravic denacionalizacijskih upravičencev, posredno pa tudi zavezancev, zlasti države je zakonodajalec v 88. členu ZDen določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Uvedena prepoved se nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Statusna sprememba zavezanca, s katero bi ta postal mešano podjetje, bi poslabšala položaj denacionalizacijskega upravičenca, ki je zahteval vrnitev premoženja v naravi. Če se zavezanec preoblikuje v mešano podjetje (4. odstavek 16. člena ZDen), upravičenec ne more več zahtevati vrnitve v last, temveč delež na podjetju. Prav v tem pa je poslabšanje upravičenčevega položaja. Prepoved iz 88. člena ZDen se torej nanaša tudi na statusne spremembe zavezancev. V konkretnem primeru torej na tožnika.

Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi zavrnilo tožbo tudi v tistem delu, ko se je postavilo na stališče, da je glede stanja statusne organiziranosti podjetja - zavezanca za denacionalizacijo - pomemben dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji in ne dan vložitve zahteve za denacionalizacijo. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije.