Jedro

Če je bila prejšnjemu lastniku pravica uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču odvzeta in tudi odškodnina izplačana na podlagi predpisa, ki ni naštet v 3. in 4. členu ZDen, potem ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 435/99-12 z dne 8.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.2.1999 ter zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki. Z njo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Oddelka za okolje in prostor Upravne enote J. z dne 5.5.1998, in sicer je odpravila 2. in 3. točko njenega izreka ter odločila, da je tožeča stranka dolžna izplačati za zemljišči, ki ju ni mogoče vrniti v naravi, odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 60.031,51 DEM, ki jih je potrebno izročiti v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere v roku treh mesecev od njene pravnomočnosti; v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila, ker je prejšnja lastnica, ki sta ji bili zemjišči podržavljeni in odvzeti iz posesti, po njeni presoji, upravičena do denacionalizacije. Z navedeno prvostopno odločbo je upravni organ ugodil zahtevi M.K., pravnega naslednika po pok. M.K. za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1274/1 in 1275, obe k.o. D. Predmetni zemljišči sta bili podržavljeni M.K. z ugotovitveno odločbo Oddelka za finance ObLO J. z dne 24.2.1960 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ). V letu 1977 pa sta ji bili navedeni zemljišči zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega akta tudi odvzeti iz posesti z odločbo Oddelka za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve Skupščine občine J. z dne 27.7.1977, ki temelji na Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76, v nadaljevanju ZPLPP), ter izplačana odškodnina v skladu z Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72). Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni pravilno uporabila zakona, saj ni pravilno njeno stališče, da je prejšnja lastnica upravičenka do denacionalizacije, saj njej pravica uporabe na navedenih zemljiščih ni prenehala na podlagi predpisa, naštetega v 3. oziroma 4. členu ZDen.

Prizadeta stranka M.K., pravni naslednik M.K., vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega zakona. Ne strinja se z navedenim stališčem sodišča prve stopnje. Navaja, da je v zadevi relevantno le, da sta bili zemljišči njegovi pravni prednici podržavljeni po določbah ZNNZGZ. Ne drži, da bi imela pravica uporabe, ki jo je prejšnja lastnica obdržala, atribute lastninske pravice. Nepremičnin namreč sploh ni bilo mogoče prodati, razen občini za "pravično odškodnino". Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je bila lastninska pravica na stavbnem zemljišču odvzeta M.K. na podlagi določb ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Toda za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sam način in izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958, po katerem je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi, in sicer zazidana stavbna zemljišča, s pravico uživanja oziroma pozneje uporabe, dokler na njih stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe pa do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Toda če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69) določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami, zlasti pa določila, da se tudi za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po ZNNZGZ, določi pravična odškodnina.

V obravnavani zadevi so bila prejšnji lastnici nacionalizirana nezazidana stavbna zemljišča odvzeta iz posesti z odločbo, izdano na podlagi ZPLPP, torej v času, ko je bila z zakonom že opredeljena možnost za odškodovanje. Odškodnina se je v konkretnem primeru določila v skladu z določbama 58. in 59. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe na podlagi sporazuma med dotedanjo imetnico pravice uporabe in novim uporabnikom. Če sporazum ne bi bil dosežen, pa bi odškodnino določilo sodišče v nepravdnem postopku. Ker je bila v obravnavanem primeru prejšnji lastnici pravica uporabe odvzeta leta 1977 v času veljavnosti ZPLPP, odškodnina pa izplačana po določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, ki nista predpisa iz 3. in iz 4. člena ZDen, potem, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu.