Jedro

Po SRS 2 je mogoče kot neopredmetena dolgoročna sredstva šteti le tista neopredmetena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke dolgoročnih časovnih razmejitev. V skladu z opredelitvami SRS 2 so to naložbe v pridobitev materialnih pravic ali dolgoročno vračunljivi stroški in izdatki, ki se pojavijo v zvezi s poslovanjem podjetja. Kodeks računovodskih načel v 53. načelu neopredmetena dolgoročna sredstva opredeljuje kot dolgoročne aktivne časovne razmejitve, kot so med drugim tudi drugi dolgoročno odloženi stroški, ki jih je mogoče obravnavati kot sredstva le ob domnevi, da bodo pri nadaljevanju poslovnega procesa zajeta v prodajno vrednost poslovnih učinkov. Navedeno pomeni, da mora biti povezanost naložbe s poslovanjem podjetja izkazana že v času izvajanja investicije. Tožnik pa te povezanosti (vlaganj z njegovim poslovanjem) v inšpiciranem obdobju (torej v letih 1995 do 1997) ni z ničemer izkazal, kar je pri pregledu poslovnih knjig in dokumentacije ugotovila inšpekcija (zapisnik z dne 20. 6. 2000), te ugotovitve pa je pri svoji odločitvi upoštevala tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. z dne 7. 8. 2000 in odločbo v točkah I. 1. in II. 1. odpravila ter zadevo v tem delu vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

V postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov pri tožeči stranki je prvostopni organ z odločbo z dne 7. 8. 2000 tožeči stranki naložil, da mora: pod točko I. 1. plačati davek od osebnih prejemkov za leta 1995, 1996 in 1997 v znesku 28.395.395,76 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; pod točko II. 1.: -plačati davek od osebnih prejemkov v letih 1995, 1996 in 1997 v znesku 4.181.207,74 SIT s pripadajočimi obrestmi; v točkah II. 2.-6.: - plačati posebni davek od določenih prejemkov, prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen, prispevek za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, vse za leta 1995, 1996 in 1997, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od v teh točkah navedenih zneskov; pod točko II. 7.: - plačati davek od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev po stopnji 5 % v višini 929.157,28 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ob preizkusu zakonitosti in pravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ugotovila, da je organ prve stopnje nepravilno uporabil določbo 119. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, dalje ZDavP), po kateri davčni organ naloži plačilo davčnih obveznosti pravni osebi, saj ta določba velja šele od 1. 1. 1997, zato za leti 1995 in 1996 ni pravne podlage za naložitev plačila dolgovanega zneska - akontacije dohodnine tožniku, namesto fizični osebi, ki je plačilo prejela. Za leti 1995 in 1996 bi organ prve stopnje lahko naložil tožniku le plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti posamezne obveznosti do konca koledarskega leta. Tožena stranka vlaganj tožnika v tujo nepremičnino - gradnjo prizidka pri hiši v B. ni priznala kot neopredmetena dolgoročna sredstva, opredeljena v Slovenskih računovodskih standardih (SRS) v standardu 2, enako ni priznala stroškov investicijskega vzdrževanja tožnika iste tuje nepremičnine. Kot neopredmetena dolgoročna sredstva po SRS 2.16 je mogoče šteti le tista neopredmetena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke dolgoročnih časovnih razmejitev. Zato lahko denarne izdatke tožnika štejemo kot druge prejemke lastnikov navedene nepremičnine, od katerih je treba plačati pripadajoči davek, kar je pravilno ugotovila že prva stopnja. Potrdila je odločitev prvostopnega organa glede kratkoročnih finančnih naložb (posojil zaposlenim delavcem), ki so bila knjižena v poslovne knjige na podlagi virmanskih nalogov, kateri ne morejo nadomestiti verodostojne listine (posojilne pogodbe) za evidentiranje nastanka terjatve, ki bi izkazovala posojilo, v posledici česar je prvostopni organ pravilno štel z virmanskimi nalogi dodeljena sredstva kot druge prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik tudi ni izkazal, da je sklepal pogodbe o trgovskem zastopanju, na podlagi katerih je osebam, ki so opravljale občasna komercialna dela - zbiranje naročil in raziskava trga, plačal le dnevnice in kilometrine. Tožnik je navedena izplačila izvedel na podlagi blagajniških izdatkov oziroma virmanskih nalogov, katerim so bili priloženi obračuni potnih stroškov, organ prve stopnje pa je navedena izplačila utemeljeno štel kot prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, in obračunal od njih predpisane davke in prispevke.

Tožeča stranka je dne 15. 5. 2001 vložila tožbo zaradi molka tožene stranke na podlagi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), po vročitvi izpodbijane odločbe pa je z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 22. 10. 2001, tožbo zoper točke I 1 in II 1 prvostopne odločbe umaknila, izrecno pa izpodbijala razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi ter tožbo zaradi molka razširila tudi na odločbo tožene stranke z dne 20. 8. 2001. V tožbi navaja, da je tožena stranka izrecno odpravila prvostopno odločbo glede plačila obveznosti davka od osebnih prejemkov, zato ni podlage za obračun in plačilo zamudnih obresti. V zvezi z vlaganji v tuja osnovna sredstva - stanovanjsko hišo v B., last fizičnih oseb, poudarja, da lastništvo na osnovnih sredstvih ni pogoj za uveljavljanje neopredmetenih dolgoročnih sredstev po SRS 2, ki eksemplarično in ne taksativno našteva neopredmetena dolgoročna sredstva. Kot taka priznava tudi pravice, vendar pod pogojem, da je iz uporabe teh pravic mogoče upravičeno pričakovati večletne koristne učinke, zneski za pridobitev teh pravic so plačani naenkrat za več let in so razmeroma veliki in jih ob njihovem nastanku ni mogoče obravnavati kot odhodke. Neopredmetena dolgoročna sredstva morajo biti tudi povezana s prihodki, ki bodo soustvarjeni v prihodnjih letih, kar pomeni, da je potrebno pričakovati s takimi sredstvi gospodarsko korist. Iz tega je moč ugotoviti, da je z vlaganji in dograditvijo poslovnega prostora, ležečega na nepremičnini - zemljišču v lasti fizičnih oseb, tožeča stranka pridobila nepremičnino, ki jo uporablja, in s katero dosega poslovne učinke. Tožnik v zgrajen prizidku k stanovanjski hiši v B. opravlja dejavnost - skladiščenje za lastne potrebe, kar gotovo soustvarja poslovne zmogljivosti. Tožena stranka ni navedla dokazov, na katere opira dejansko stanje, ni navedla razlogov o odločilnih dejstvih za presojo posameznih dokazov kot tudi ne predpisov, na katere opira odločbo, kar pomeni, da je odločba neobrazložena in je ni moč preveriti. Kršila je določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sicer člene 8 (ugotovitev resničnega stanja stvari), 164 (dejstva se ugotavljajo z dokazi), 199 (na zahtevo tožnika bi morala opraviti ogled), 214 (pomanjkljivo obrazložena odločba). Vsebina vlaganj tožnika je povsem jasna in nesporna, to je pridobiti poslovni prostor za potrebe opravljanja dejavnosti tožnika in ga po dokončanju prenesti v last tožnika, kar je s pogodbo o priznanju lastninske pravice tudi storjeno. V smislu 4. člena Zakona o gospodarskih družbah lahko družba opravlja tudi druge posle, ki so potrebni za njen obstoj in za opravljanje dejavnosti, ne pomenijo pa neposrednega opravljanja dejavnosti. Skladiščenje blaga pa pomeni prav to. Lokacija poslovnega prostora v B. se tudi ne vpisuje v sodni register kot podružnica. Navedba tožene stranke, da tožnik ni imel sklenjene najemne pogodbe s fizičnima oseba, ki sta lastnika stanovanjske hiše je nevzdržna, saj se s sredstvi tožnika ni vzdrževala nepremičnina, last fizičnih oseb, temveč se je s sredstvi gradil prizidek, kar pomeni, da tožnik ni mogel skleniti najemne pogodbe za objekt, ki ga v naravi ni bilo. Po dokončanju prizidka pa so tožnik in fizični osebi sklenili v skladu z ustno dogovorjeno pogodbo, pisno pogodbo o priznanju lastninske pravice.

Odločitev glede kratkoročnih finančnih naložb - posojil fizičnim osebam, ki jih tožnik ni izkazal z verodostojnimi knjigovodskimi listinami (posojilnimi pogodbami), zaradi česar jih je tožena stranka opredelila kot druge osebne prejemke po Zakonu o dohodnini, ne vzdrži pravne presoje. Tožena stranka bi morala upoštevati načelo prednosti vsebine pred obliko, navedeno v uvodu SRS. Posojila, ki jih je tožnik sklepal s fizičnimi osebami so opredeljena v členih 557 - 566 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri čemer je potrebno upoštevati tudi določbo 67. člena ZOR, po kateri se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen, če zakon izrecno tako ne zahteva. Za posojilno pogodbo pismena oblika ni predpisana. Tožena stranka tudi izplačil po pogodbah o trgovskem zastopanju ni pravilno presodila. Vse pogodbe so bile res sklenjene na tipskih obrazcih, ki se imenujejo pogodbe o delu, vendar pa so fizične osebe opravile delo trgovskega zastopanja, pri čemer so prejele le povrnitev stroškov in ne provizije. Tožena stranka je samovoljno prekvalificirala izplačila po pogodbah o trgovskem zastopanju in ni upoštevala temeljne računovodske predpostavke prednosti vsebine pred obliko, saj je iz vsebine tipske pogodbe o delu moč povsem jasno razpoznati, da gre za pogodbo o trgovskem zastopanju. Povsem neobrazložena pa je odločba v delu, ki se nanaša na vlaganja v hišo A.A., ki je bil zaposlen pri tožniku. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi ta vlaganja predstavljala prejemke direktorja tožnika, saj so bila plačila izvršena za potrebe zaposlenega delavca. Tožena stranka bi morala glede teh vlaganj ugotoviti resnično dejansko stanje in ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva, ki bi jih med drugim lahko ugotovila z zaslišanjem A.A. in gradbenih delavcev, česar pa ni storila. Poleg vsega navedenega pa tožena stranka v "točki II. 6. tožniku nalaga plačilo pripadajočih zamudnih obresti od prispevkov od pogodbenega dela, v točki 7. - plačilo zamudnih obresti od davka od prometa storitev po tarifni številki 1". V smislu 2. odstavka 213. člena ZUP ni obrazložen tisti del izreka odločbe, s katerim je bilo odločeno o obveznosti plačila obresti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem postopku z vlogo z dne 12. 7. 2001. Tožba ni utemeljena.

Ker se tožeča stranka z razlogi drugostopne odločbe izrecno ne strinja, je sodišče pravilnost in zakonitost drugostopne odločbe preizkusilo tudi v uspelem, glede na izrek ugodenem delu. Po SRS 2 je mogoče kot neopredmetena dolgoročna sredstva šteti le tista neopredmetena dolgoročna sredstva, ki soustvarjajo poslovne zmogljivosti in niso zgolj postavke dolgoročnih časovnih razmejitev. V skladu z opredelitvami SRS 2 so to naložbe v pridobitev materialnih pravic ali dolgoročno vračunljivi stroški in izdatki, ki se pojavijo v zvezi s poslovanjem podjetja. Kodeks računovodskih načel v 53. načelu neopredmetena dolgoročna sredstva opredeljuje kot dolgoročne aktivne časovne razmejitve, kot so med drugim tudi drugi dolgoročno odloženi stroški, ki jih je mogoče obravnavati kot sredstva le ob domnevi, da bodo pri nadaljevanju poslovnega procesa zajeta v prodajno vrednost poslovnih učinkov. Navedeno pomeni, da mora biti povezanost naložbe s poslovanjem podjetja izkazana že v času izvajanja investicije. Tožnik pa te povezanosti (vlaganj z njegovim poslovanjem) v inšpiciranem obdobju (torej v letih 1995 do 1997) ni z ničemer izkazal, kar je pri pregledu poslovnih knjig in dokumentacije ugotovila inšpekcija (zapisnik z dne 20. 6. 2000), te ugotovitve pa je pri svoji odločitvi upoštevala tožena stranka. Sodišče zato ne more pritrditi tožeči stranki, da je tožena stranka oprla svojo odločitev o nepriznanju vlaganj v neopredmetena dolgoročna sredstva na okoliščino, da poslovni prostor ni vpisan v sodni register in da zanj ni bila sklenjena najemna pogodba. Tožena stranka je v postopku inšpiciranja le iskala okoliščine, ki bi izkazovale kakršnokoli poslovno povezanost tožnika z vlaganji v nepremičnino ob času teh vlaganj. Neutemeljena je trditev tožbe, da dejansko stanje glede vlaganj ni bilo popolno ugotovljeno, pri čemer tožnik svojo trditev opira na dejstvo, da inšpekcija kljub njegovi zahtevi ni opravila ogleda predmetne nepremičnine. V letu 2000, ko je inšpekcijski pregled potekal, inšpektor ob ogledu itak ne bi mogel ugotoviti, kaj se je z gradnjo prizidka dogajalo leta 1995 do 1997, in samo to je za priznanje vlaganj v neopredmetena dolgoročna sredstva pravno pomembna okoliščina. Ugotovil bi lahko le stanje ob času ogleda (leta 2000), ki pa za priznanje vlaganj v letih 1995 do 1997 ni pravno relevantno dejstvo. Prav tako na odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnika na pogodbo o priznanju lastninske pravice z dne 28. 6. 2000. Sklenjena je bila po opravljenem inšpekcijskem pregledu in izkazuje stanje, kakršno je ob njeni sklenitvi, ne more pa predstavljati poslovnega dogodka iz let 1995 do 1997. V času vlaganj tožnika v prizidek v njegovi poslovni dokumentaciji ni nobenega listinskega dokaza, iz katerega bi nedvomno izhajalo, da bodo vlaganja namenjena za poslovno dejavnost tožnika, temu dejstvu tožnik tudi ne oporeka. Odsotnost kakršnegakoli listinskega dokaza o namenu vlaganj skuša nadomestiti s kasneje izdanimi listinami, kar pa za izkazovanje stanja ob času vlaganj ne zadostuje. Na odločitev tudi ne vpliva s strani tožnika zatrjevana "ustno sklenjena pogodba" ob času vlaganj, saj ne more nadomestiti pisne listine, ki po določbah ZDDPO in SRS predstavlja edino podlago za knjiženja. Namena vlaganj v preteklih obdobjih tudi ne dokazuje plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od leta 2001 dalje, kar tožnik uveljavlja v tožbi. Na podlagi povedanega je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik neutemeljeno uveljavlja vlaganja v neopredmetena dolgoročna sredstva, glede na vsebino teh vlaganj pa gre tudi po presoji sodišča za druge osebne prejemke obeh lastnikov nepremičnine, kar je pravilno ugotovila tožena stranka. Za stroške investicijskega vzdrževanja hiše A.A., zaposlenega pri tožniku, je tožena stranka ugotovila, da iz poslovne dokumentacije tožnika ni razvidna povezanost med poslovnimi dogodki in nepremičnino navedene fizične osebe. Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da so bili ti stroški knjiženi kot investicijsko vzdrževanje hiše pri tožniku zaposlenega delavca, medtem ko je direktor tožnika izjavil, da je v tem primeru možno govoriti o posojilu, ki je bilo dano temu delavcu. Tožena stranka je iz listinske dokumentacije ugotovila, da stroški niso povezani z nepremičnino A.A., istočasno pa tudi ni razvidno, da bi nastali v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožnika, zato jih je glede na njihovo vsebino obravnavala kot druge osebne prejemke lastnika in direktorja tožnika. Tožnik ni za svoje trditve oziroma za prikazovanje teh stroškov v svojih poslovnih knjigah z ničemer izkazal, da so izdatki v zvezi z investicijskim vzdrževanjem hiše pri tožniku zaposlenega delavca tudi dejansko predstavljali vzdrževanje njegove hiše, niti, da je bilo delavcu dano posojilo.

Po mnenju sodišča pa odsotnost verodostojne listine za prikazovanje navedenih stroškov v poslovnih knjigah tožnika, ne more nadomestiti zaslišanje prizadetega delavca, saj bi tožnik za svoja knjiženja moral imeti verodostojne listine oziroma bi moral za svoje trditve sam predložiti dokaze (15. člen ZDavP), česar pa ni storil. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da v primerih nakazil tožnika zaposlenim delavcem, in jih v svojih poslovnih knjigah prikazoval kot kratkoročne finančne naložbe, ne gre za kratkoročne finančne naložbe, kot jih opredeljuje SRS. Skladno s SRS 6.18 so kratkoročne finančne naložbe namreč naložbe sredstev v druga podjetja z vnaprej določenim pogodbenim rokom vračila, ki ne sme biti daljši od 12 mesecev, namenjene pa so doseganju prihodkov od financiranja oziroma ohranjanju in večanju vloženih sredstev in doseganju drugih namenov, ki niso nujno povezani z dobičkom. V obravnavanem primeru pa je med strankama nesporno, da gre za nakazila denarja fizičnim osebam, zaposlenih pri tožniku, torej ne gre za naložbe. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da predstavljajo izvršena nakazila druge neto prejemke teh oseb in ne danih posojil. Tožnik je navedena nakazila knjižil le na podlagi virmanskih nalogov, brez ustrezne listine, ki bi izpričevala zatrjevani poslovni dogodek - posojilo. Virmanski nalog predstavlja le nalog za izvajanje, ne more pa nadomestiti pogodbene volje strank, ki bi morala biti izražena v posojilni pogodbi. Glede danih posojil tako ni nikakršne listine, za katero pa tožnik zatrjuje, da po ZOR ni obvezna. To je sicer res, vendar pa, če tožnik želi dana posojila uveljavljati tako, kot jih prikazuje v svojih poslovnih knjigah, bi moral za vknjižbe ponuditi listine, ki pa jih v obravnavanem primeru ni. Zato je tožbena trditev, da bi morala tožena stranka upoštevati načelo prednosti vsebine pred obliko popolnoma brezpredmetna, saj v teh primerih posojilnih pogodb sploh ni bilo, torej vsebina sploh ni izkazana. Enako velja za pogodbe o trgovskem zastopanju, pri čemer pa tako iz inšpekcijskega zapisnika kot tudi iz prvostopne in drugostopne odločbe izhaja, da za leta 1995, 1996 in 1997 za opravljanje tržnih raziskav ni bila sklenjena nobena pogodba, tudi pogodba o delu ne. Iz zapisnika in obeh odločb je razvidno, da je tožnik knjižil izdatke za plačilo potnih stroškov fizičnim osebam, za katere zatrjuje, da so zanj opravljale posle trgovskega zastopanja, le na podlagi blagajniških izdatkov oziroma virmanskih nakazil, katerim so bili pripeti zbiri potnih stroškov - kilometrin. Zato je neutemeljena trditev tožbe, da so bile pogodbe o delu sklenjene na tipskih obrazcih in bi morala tožena stranka po njihovi vsebini presoditi, da ne gre za pogodbe o delu, temveč za pogodbe o trgovskem zastopanju.

Tožbena navedba, da odločba (prvostopnega organa v točki II. 6 in 7, ki se nanašata na plačilo zamudnih obresti) ni obrazložena v smislu določb ZUP, je protispisna. Iz obrazložitve prvostopne odločbe jasno izhaja, da je organ prve stopnje, njegovo odločitev je potrdila tožena stranka, jasno navedel, da temeljijo obresti na Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95) in Sklepu o temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 61/96, 3/97, 23/97 in 81/97) ter na določbah ZDavP, navedeni pa so tudi predpisi, ki določajo plačilo prispevkov na podlagi pogodb o delu (Sklep o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja in Zakon o posebnem davku na določene prejemke). Ker se določba 119. člena ZDavP uporablja šele od 1. 1. 1997 dalje, pomeni, da lahko tožena stranka obračuna izplačevalcu osebnega prejemka (tožniku) neobračunan davek z zamudnimi obrestmi za leto 1997. Za leti 1995 in 1996 pa v Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97 in 87/97), ki se je takrat uporabljal, za prevalitev obveznosti zavezanca (prejemnika) na izplačevalca (tožnika) ni pravne podlage, zato lahko davčni organ obračuna samo obresti od neplačanih davkov in sicer od zapadlosti posameznega davka do konca koledarskega leta, v katerem je bil prejemek izplačan, kar je tožeči stranki pravilno obrazložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Zato tožeča stranka nima prav, ko meni, da pravne podlage za naložitev plačila obresti od neplačanih davkov ni, glede na to, da je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo v točki I 1 in II 1, saj jo je odpravila prav iz razloga, ker za leti 1995 in 1996 ni bilo pravne podlage za prevalitev obveznosti plačila davka na tožnika. Glede tožbenih trditev, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče opozarja na SRS 28.18, po katerem je dejansko stanje tisto stanje, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojno dokumentacijo. Iz upravnih spisov pa izhaja, da tožnik za svoje vknjižbe v tem sporu spornih poslovnih dogodkov, verodostojnih knjigovodskih listin ni predložil, in je dejansko stanje pač tako, kot izhaja iz poslovne dokumentacije. Tožnik pa tudi ni izkazal, da bi bilo drugačno, kot izhaja iz njegove dokumentacije. Po določbi 15. člena ZDavP mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, tega pa tožnik ni storil. S tem v zvezi sodišče zavrača vse tožbene navedbe glede kršitve določb upravnega postopka, saj tožnik svoje obveznosti izkazovanja poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami, ki morajo biti izdane ob nastanku poslovnega dogodka, ne more prenesti na ugotavljanje s strani inšpektorja, ker nastanka in vsebine poslovnih dogodkov za pretekla časovna obdobja, ob odsotnosti verodostojnih listin, sploh ni mogoče z davčnega vidika relevantno ugotavljati.

Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.