Jedro

Ker dedinja ni podala celovite trditvene podlage, ki bi utemeljevala njeno trditev, da je ona resnični kupec in da ni prejela stanovanja od zapustnice kot darilo, je njena pravica manj verjetna. Dedinja mora zato dokazati, da stanovanja od zapustnice ni prejela kot darilo in je zato treba njo napotiti na pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se II. in III. točka izpodbijanega sklepa spremenita tako, da se glasita: "II. Dedinjo A. A. se napoti na pravdo z zahtevkom, da od zapustnice po darilni pogodbi z dne 11. 6. 2014 ni prejela kot darilo stanovanje št. 38 v 6. etaži na naslovu ...

III. Dedinja A. A. je dolžna vložiti tožbo v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek, ne glede na zahtevek, zaradi katerega je bila napotena na pravdo.

Dedinja je o vloženi tožbi dolžna obvestiti zapuščinsko sodišče."

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča B. B. napotilo na pravdo z zahtevkom, da je dedinja A. A. prejela stanovanje na naslovu ..., od zapustnice neodplačno, kot darilo na podlagi darilne pogodbe z dne 11. 6. 2014. Dediču je še naložilo, da mora tožbo vložiti v roku 15 dni po pravnomočnosti napotitvenega sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič B. B. (v nadaljevanju: dedič), zaradi "napačne uporabe zakona" in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da dedinjo A. A. napoti na pravdo, da stanovanja ni prejela kot darilo od svoje matere. Nesporno je, da je dedinja prejela od svoje matere stanovanje na ... po darilni pogodbi. Stranki pogodbe nista predložili notarki nobenih listin, ki bi bile lahko v drugačni pravni povezavi, kot je bil predlagani posel v notarskem zapisu darilne pogodbe. Notarski zapis predstavlja najvišjo obličnost v pravnih poslih. Zmotno je stališče, da je trditev dedinje A. A., da je kupila stanovanje z lastnimi sredstvi, bolj verjetna. Dvigi z računa ne povedo, za kaj je bil denar porabljen. V oporoki je oporočiteljica jasno navedla, da je stanovanje njena last in ni navedla, da bi dedinja stanovanje plačala. Trditve dedinje A. A. so manj verjetne.

3. Dedinja A. A. (v nadaljevanju: dedinja) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na pomanjkljive trditve dedinje in njena dosedanja procesna dejanja v postopku je res šteti njeno pravico za manj verjetno. Dedinja na zapuščinskih obravnavah 4. 3. 2015 in 8. 4. 2015 ni podala nobenih trditev o tem, da ji zapustnica ni podarila stanovanja na ... ter da je bila kupec stanovanja ona, ne pa zapustnica, čeprav je dedič že na prvi zapuščinski obravnavi smiselno navedel, da zahteva vračunanje tega stanovanja kot darilo v dedni delež dedinje. Na zapuščinski obravnavi 16. 12. 2015 je dedič ponovil svojo zahtevo glede vračunanja darila po 46. členu ZD, na kar sta se z dedinjo strinjala, da se v ta namen opravi cenitev tega stanovanja. Dedinja je celo izjavila, da priznava dediču "nujni delež na darilu, ki ga je prejela" (to stališče je bilo sicer materialnopravno zgrešeno, saj dedič ni uveljavljal vrnitve darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, temveč je zahteval vračunanje darila v dedni delež dedinje), ne glede na to pa je izjava dedinje pomenila, da je takrat priznavala obstoj spornega darila.

6. V vlogi z dne 17. 2. 2016 je dedinja prvič navedla, da je bilo stanovanje na ... kupljeno z njenimi prihranki (pri čemer pa ni podala nobenih drugih relevantnih trditev), še vedno pa je želela, da se opravi cenitev stanovanja, kot je bilo dogovorjeno z dedičem. V pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2016 (po opravljeni cenitvi) je dedinja navedla, da dediču "ne priznava (več) nujnega deleža na stanovanju, ker ga je kupila izključno s svojimi prihranki in pokojna mati ni k nakupu prispevala niti eura". Pojasnila je, zakaj je bila kot kupec stanovanja navedena zapustnica (da mož dedinje, s katerim sta bila tedaj v razveznem postopku, ne bi uveljavljal deleža na skupnem premoženju na stanovanju na ..., s katerim si je reševala stanovanjski problem), da je zapustnica priznavala (tudi pred dedičem), da je stanovanje kupila dedinja, da je zapustnica to priznavala tudi v svojih dnevnikih (ter da je stanovanje od dedinje), da sta bili z zapustnico pri notarki, ki jima je svetovala sklenitev izročilne pogodbe, ki bi jo podpisal tudi dedič, da je po njegovi odklonitvi sodelovanja pri izročilni pogodbi zapustnica prenesla lastništvo na stanovanju nanjo z darilno pogodbo in da je za nakup stanovanja dvignila 27. 9. 2002 svoje prihranke v znesku 19.950 ATS (očitno gre za pomoto, saj je Avstrija uvedla EUR kot svojo valuto 1. 1. 1999) ter kupnino za stanovanje osebno izročila prodajalki ob podpisu kupoprodajne pogodbe v oktobru 2002. Dedinja je predložila poleg omenjenih zapustničinih dnevnikov še zapustničino oporoko z dne 28. 3. 2007 (v kateri zapustnica ni pojasnila okoliščin nakupa stanovanja; stanovanje je zapustila dedinji, pri čemer je še navedla, da bo o drugem njenem premoženju odločila kasneje), potrdilo zapustnice z dne 17. 4. 2013 (da je kupnino za stanovanje plačala dedinja) in darilno pogodbo z dne 11. 6. 2014 (tudi v njej zapustnica, glede na zatrjevano predhodno nasprotovanje dediča, da bi sodeloval pri sklenitvi izročilne pogodbe za to stanovanje, ni pojasnila zatrjevanih okoliščin glede nakupa stanovanja).

7. Navedene trditve dedinje ne zajemajo vseh potrebnih pravotvornih dejstev, da bi bilo mogoče šteti njeno pravico za bolj verjetno. Dedinja ni pojasnila, kakšen je bil položaj prodajalke stanovanja (ali je vedela ali ne, kdo je bil resnični kupec stanovanja ter kakšna je bila prodajalkina prava volja, s kom kot kupcem je sklenila prodajno pogodbo). Dedinja tudi ni podala nobenih trditev o tem, da bi bil ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za stanovanje med njima (med zapustnico kot navideznim ali pa kot "slamnatim" kupcem in dedinjo kot resničnim kupcem) sklenjen tudi dogovor, s katerim bi se zapustnica zavezala prenesti na dedinjo oziroma v njeno last vse koristi iz kupoprodajne pogodbe za stanovanje oziroma to stanovanje samo; da ob sklenitvi darilne pogodbe ni bilo nobenega darilnega namena zapustnice; da bi darilna pogodba predstavljala le način izvedbe morebitnega dogovora med navideznim oziroma slamnatim kupcem (zapustnico) ter resničnim kupcem (dedinjo) o prenosu lastninske pravice na stanovanju na dedinjo. Načeloma gre lahko v takšnih primerih (če so podane ustrezne okoliščine) za dva povezana pravna posla, združena v enoten pojem: prodajna pogodba prodajalca s slamnatim kupcem in dogovor o prenosu lastninske pravice na prodani stvari na resničnega kupca. Bistvena je vsebina dogovora med navideznim kupcem in resničnim kupcem (kdo je resnični kupec in lastnik stvari, ki je predmet prodaje, ne pa, kdo je plačal kupnino in iz čigavega denarja je bila plačana). Prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem je lahko veljavna (med prodajalcem in navideznim kupcem) ali pa navidezna (če prodajalec ve za dogovor med navideznim kupcem in resničnim kupcem in je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec). V slednjem primeru je prodajna pogodba navidezna in tedaj lahko obstaja vzporedna prodajna pogodba, ki je prikrita (prodajna pogodba med prodajalcem in resničnim kupcem, z voljo prodajalca, da kot kupec nastopa resnični kupec). Ker dedinja ni podala celovite trditvene podlage, ki bi utemeljevala njeno trditev, da je ona resnični kupec in da ni prejela stanovanja od zapustnice kot darilo, je njena pravica manj verjetna. Dedinja mora zato dokazati, da stanovanja od zapustnice ni prejela kot darilo in je zato treba njo napotiti na pravdo. Natančnejša opredelitev tožbenega zahtevka dedinje bo odvisna od tega, kakšno celovito trditveno podlago bo navedla v pravdi zoper dediča. 8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (peta alineja 358. člena in 3. točka 365. člena ZPP).