Jedro

Kupec, ki se sklicuje na to, da je bila prodajalcu napaka znana, pa jo je zamolčal, mora tako krivdno ravnanje prodajalca dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožnikoma plačati 1.390,00 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi kot za vpogledne hranilne vloge v DEM od 31.3.1992 dalje do plačila ter jima povrniti 57.947,60 SIT pravdnih stroškov. Prisojeni znesek predstavlja del še ne plačane kupnine za opremo stanovanja, ki jo je toženec odkupil od tožnikov. Odločitev pa temelji na oceni, da toženec ne more uveljavljati znižanja kupnine, ker zatrjevanih skritih napak ni pravočasno reklamiral. Toženec se proti sodbi pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se spremeni oz. razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi potrdile, kakšne napake so bile, oz. v kakšnem stanju je bilo pohištvo ob nakupu. Ta dejstva bi bilo vsekakor potrebno raziskati, prav tako pa tudi, ali je tožnik kot prodajalec za napake vedel. Glede na stanje pohištva je toženec prepričan, da tožniku napake niso bile neznane, pa jih je zamolčal. V skladu z določilom 485. člena ZOR torej ni izgubil pravice sklicevati se na napake zaradi zamude in ker jih ni reklamiral v pisni obliki. Pritožba ni utemeljena. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 485. členu res določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Bistvo tega predpisa je nedvomno v tem, da kupca zaščiti pred prodajalčevim krivdnim ravnanjem z namernim prikrivanjem napak prodane stvari. Zaradi samega dejstva, da je bilo pohištvo že ob nakupu v slabem stanju, pa prodajalcu (tožnikoma) takega ravnanja še ni mogoče očitati. Iz izpovedi samega toženca jasno sledi, da je pohištvo oz. opremo ob prevzemu pregledal, zavedal pa se je tudi, da gre za rabljene stvari. O kakšnih konkretnih pomanjkljivostih, ki bi kazale na zavestno prikrivanje s strani tožnikov, toženec niti v postopku na prvi stopnji, niti sedaj v pritožbi ničesar ne pojasni. Zgolj v pritožbi zatrjevano slabo stanje pohištva pa v že ugotovljenih navedenih okoliščinah ob nakupu prav tako ne dokazuje krivdnega ravnanja prodajalcev. Zaslišanje prič torej ne bi moglo privesti do drugačnega rezultata. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je torej prvo sodišče pravilno in v zadostni meri ugotovilo, ustrezno pa je uporabilo tudi materialno pravo ter na taki podlagi sprejeto odločitev jasno in logično obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato poleg povedanega v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki jo je kot pravilno in zakonito potrdilo, ko tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 368 ZPP/77).