Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka doseže sprostitev blaga oz. konec njegovega zadržanja s pologom varščine, oziroma, ali so bili za to izpolnjeni pogoji po členu 14 Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003. Določbo je treba razumeti tako, da se blago (s položitvijo določene varščine) sprosti oz. dosežejo zainteresirane stranke konec njegovega zadržanja, kolikor so izpolnjeni ti pogoji (kamor sodijo tudi roki, ki jih določa navedena norma), ter ne gre za diskrecijsko pravico tožene stranke. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za podaljšanje roka po členu 13 zgoraj omenjene Uredbe, za kar je navedla utemeljene razloge. Kolikor za podaljšanje roka ne obstaja formalni sklep, to po mnenju sodišča ne more vplivati na neobstoj podaljšanja roka, ki je v odločbi o glavni stvari tudi obrazložen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila zahtevi tožnika za določitev varščine in prepustitev začasno zadržanega blaga z dne 25. 4. 2005. V obrazložitvi navaja, da je Carinski urad A, Izpostava C, dne 14. 4. 2005 izdal odločbo o začasnem zadržanju blaga zaradi suma, da so kršene pravice intelektualne lastnine, in sicer patent nosilca podjetja BBB, ki je bila vročena tožniku ter imetniku pravice dne 6. 4. 2005. Tožeča stranka je v skladu s 1. odstavkom 71. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, dalje ZICPES) 13. 4. 2005 podala izjavo, da ne krši zadevnega patenta, in z istim dopisom zahtevala prepustitev blaga in določitev varščine. Tožena stranka je 15. 4. 2005 o vloženi zahtevi obvestila imetnika pravice in ga pozvala, da poda mnenje o višini varščine. Tožena stranka je dne 19. 4. 2005 prejela obvestilo o vloženi tožbi v skladu s členom 13 Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (Uradni list EU l 196/7, dalje temeljna uredba) in predlog za zavarovanje dokazov. Tožena stranka se sklicuje na 14. člen temeljne uredbe, ki določa pogoje, pod katerimi lahko deklarant, lastnik, uvoznik, imetnik ali prejemnik blaga doseže sprostitev blaga s pologom varščine in sicer: a) če je imetnik pravice pravočasno obvestil GCU o vloženi tožbi; b) če sodišče ni dovolilo previdnostnih ukrepov v rokih iz člena 13 temeljne uredbe; c) če so bile izpolnjene vse carinske formalnosti. Tožena stranka ugotavlja, da pogoji za polog varščine in sprostitev blaga niso izpolnjeni ter se zato prepustitev blaga ne more dovoliti in tudi ne odločati o višini varščine. K izpolnjevanju pogojev pod točko a) tožena stranka navaja, da je imetnik pravice pravočasno obvestil toženo stranko o vložitvi tožbe. Odločbo o začasnem zadržanju blaga je prejel 6. 4. 2005, tožena stranka pa je bila o vloženi tožbi obveščena 19. 4. 2005. V nadaljevanju tožena stranka pojasni, da točka 1b člena 14 temeljne uredbe določa, da prepustitev blaga ni možna, če sodišče dovoli previdnostne ukrepa, in sicer v rokih iz člena 13(1) temeljne uredbe. 13. člen temeljne uredbe določa rok 10 delovnih dni, ki je iztekel 20. 4. 2005. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določbo člena 13 temeljne uredbe, po kateri se to obdobje lahko podaljša, kadar je to primerno, za največ 10 delovnih dni. Tožena stranka meni, da je podaljšanje roka primerno, saj je bila obveščena o vloženem predlogu za zavarovanje dokazov s strani imetnika pravice, pa tudi od sodišča, pri katerem je bil tak predlog vložen. Glede na navedeno in ker za izdajo sklepa sodišča ni potrebno podaljšati roka s posebnim pravnim aktom, je rok za izdajo začasne odredbe potekel 6. 5. 2005. Okrožno sodišče v A je izdalo sklep opr. št. Pg ... z dne 5. 5. 2005, o izdaji je bila tožena stranka obveščena naslednji dan 6. 6. 2005, kar je znotraj roka, določenega v členu 13 temeljne uredbe.

V obravnavani zadevi je bila najprej vložena tožba zaradi molka upravnega organa po 26. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, 50/97 in 70/00, dalje ZUS). Med sodnim postopkom je upravni organ izdal upravni akt ter je tožeča stranka razširila tožbo tudi nanj, izpodbija ga zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih pomanjkljivosti odločbe. Okrožno sodišče v A po mnenju tožene stranke ni v roku, predvidenem v členu 13 temeljne uredbe, torej v roku 10 delovnih dni po tem, ko je imetnik patenta prejel uradno obvestilo o zadržanju blaga (kar je do 20. 4. 2005), odločilo o kakršnihkoli previdnostnih ukrepih. Podaljšanje roka iz člena 13/1 navedene uredbe nadaljnjih deset delovnih dni pa je tožena stranka obrazložila kot primerno, ker je bila obveščena o vloženem predlogu za zavarovanje dokazov, ter je s tem grobo kršila pravila postopka, ki veljajo za podaljševanje s predpisom določenih rokov. 3. odstavek 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP) določa, da se lahko s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje, in da zoper sklep o podaljšanju ni pritožbe (4. odstavek 99. člena ZUP). Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni imela pravne podlage za odločitev o podaljšanju roka po uradni dolžnosti. Imetnik patenta bi moral že pred iztekom roka iz člena 13/1a temeljne uredbe vložiti prošnjo za podaljšanje roka, tega pa ni storil in zato procesne predpostavke za odločanje o podaljšanju roka niso bile podane ter je odločitev o podaljšanju roka nična, poleg tega pa je tudi samovoljna in arbitrarna; grobo kršitev določb upravnega postopka pa predstavlja tudi dejstvo, da je tožena stranka rok skušala podaljšati brez izdaje posebnega upravnega akta. Tožena stranka bi morala izdati sklep, kar izhaja iz 99/4 člena ZUP. Tudi sicer bi tožena stranka lahko rok podaljšala le pred iztekom predpisanega roka 10 delovnih dni, to je najkasneje do 20. 4. 2005, saj je podaljšati mogoče le rok, ki še ni potekel, tožena stranka pa je šele z izpodbijano odločbo z dne 26. 5. 2005 povsem arbitrarno in za nazaj ugotovila, da je rok primerno podaljšati, ker je bila pred potekom roka obveščena o vloženem predlogu za zavarovanje dokazov. Takšno podaljševanje roka za nazaj je v nasprotju s členom 93/3 ZUP. V posledici navedenih kršitev je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Izpolnjen je bil pogoj za sprostitev blaga s pologom varščine iz člena 14/1 b temeljne uredbe, saj Okrožno sodišče v A ni v roku, predvidenem v členu 13/1 navedene uredbe (do 20. 4. 2005), odločilo o kakršnihkoli previdnostnih ukrepih ter je zmotna navedba tožene stranke, da se je rok iztekel 6. 5. 2005. Zato izpodbijana odločba krši določbe temeljne uredbe, ki določajo pogoje in roke za sprostitev blaga ali konec njihovega zadrževanja ter za določitev primerne varščine in s tem pravice tožeče stranke kot državljana EU ter ustavne pravice tožeče stranke, ki ji s protipravnim zadrževanjem blaga grozi nepopravljiva nepremoženjska in premoženjska škoda. Pri tem se tožeča stranka sklicuje tudi na navedbe iz tožbe zaradi molka tožene stranke in tam predlagane dokaze. Izpodbijana odločba pa ima tudi takšne pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče preizkusiti, ali je zakonita ali ne. Pri tem se sklicuje na 35. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), po kateri sme sodišče tako odločbo s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor toženi stranki. Tožeča stranka predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči oz. podrejeno, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da v skladu z določbami Pravilnika o načinu predložitve varščine, kriterijih za določitev njene varščine in načinov sprostitve oz. vnovčitve varščine v primerih uporabe carinskih ukrepov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 70/2004) v najkrajšem možnem času določi primerno varščino kot podlago za prepustitev blaga XXXX YYYY, ocenjenega na vrednost 34.511.653,00 SIT proti tej varščini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka po urgenci tožeče stranke dne 26. 4. 2005 o zahtevi ni odločila, ker do tega trenutka še ni bilo mogoče ugotoviti, ali so podani vsi pogoji člena 14 temeljne uredbe, ker še ni potekel rok iz točke b) navedenega člena. V nadaljevanju pojasni razloge iz točke a) in b) 14 člena temeljne uredbe ter razloge za podaljšanje roka iz 13. člena temeljne uredbe kot primerne. Glede na navedeno je rok za izdajo začasne odredbe potekel dne 6. 5. 2005, Okrožno sodišče v A pa je izdalo sklep dne 5. 5. 2005, o čemer je bila tožena stranka obveščena naslednji dan 6. 5. 2005, kar je znotraj roka, določenega v členu 13 temeljne uredbe. Tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih za izdajo odločbe. Pojasni, da je o zahtevi za določitev višine varščine odločala takoj, ko je bilo možno presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa člen 14 temeljne uredbe. Izpodbijana odločba je bila izdana 26. 5. 2005, rok iz 13/1 člena temeljne uredbe za izdajo odločbe sodišča pa je potekel 6. 5. 2005, kar pomeni, da pred tem datumom tožena stranka o zahtevi tožeče stranke sploh ni mogla odločiti. Glede navedb o premoženjski škodi tožena stranka navaja, da se je zaradi ukrepa začasnega zadržanja blaga le-to zadrževalo v skladu s členom 9. temeljne uredbe 10 delovnih dni, ker pa je imetnik pravice zoper tožečo stranko vložil tožbo, je blago v skladu s 74. členom ZICPES zaseženo do pravnomočne odločitve sodišča, ter je v tem trenutku pravna podlaga za zadržanje blaga sklep Okrožnega sodišča v A opr. št. Pg ... z dne 5. 5. 2005, ki toženi stranki prepoveduje prepustiti blago tožeči stranki ali komurkoli tretjemu. Vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da se tožba tožeče stranke v celoti zavrne.

Zainteresirana stranka BBB iz E, država F, ki jo zastopa odvetnik mag. GG, navaja, da je tožba neutemeljena, in predlaga sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne, v kolikor je ne bo zavrglo kot nedopustno. V zvezi z molkom organa glede izdaje odločbe o prepustitvi blaga proti varščini po mnenju zainteresirane stranke niso izpolnjene procesne predpostavke iz 26. člena ZUS. Trditve tožeče stranke, da naj bi se dne 21. 4. 2005 iztekel rok predprocesne predpostavke točk a) in b) 14/1 člena temeljne uredbe, ne držijo. Po mnenju zainteresirane stranke trenutek, ko naj bi se iztekel rok iz 13/1 člena navedene uredbe, ni rok, do katerega je bil carinski organ dolžan izdati odločbo iz 14/1 člena, saj z iztekom roka iz 13/1 člena predpostavke za izdajo odločbe iz 14/1 člena šele nastanejo. Iztek roka iz 13/1 člena je materialnopravna predpostavka za odločbo iz 14/1 člena navedene uredbe in se z njegovim iztekom rok za izdajo odločbe iz 2. odstavka 26. člena ZUS šele začne. V nadaljevanju navaja, da je tožba neutemeljena, ker rok iz 13/1 člena ni iztekel 21. 4. 2005, temveč dne 6. 5. 2005, saj je tožena stranka upoštevala možnost podaljšanja roka za nadaljnjih 10 delovnih dni iz 2. stavka 13/1 člena temeljne uredbe, kar jasno sledi iz dopisa, ki ga je tožena stranka poslala 28. 4. 2005 Okrožnemu sodišču v A. Okoliščine danega primera pa so po mnenju zainteresirane stranke zanesljivo takšne, da bi bilo podaljšanje roka primerno. Dne 6. 5. 2005, torej po izteku podaljšanega roka, pa pogoja za prepustitev blaga ni bilo, saj je Okrožno sodišče v A s sklepom pod opr. št. Pg ... z dne 5. 5. 2005 izdalo previdnostni ukrep iz točke b) 14/1 člena Uredbe. Tak ukrep pa je za prepustitev blaga negativna predpostavka.

V prvem pripravljalnem spisu tožeča stranka popravlja podrejeni tožbeni zahtevek tako, da predlaga, da sodišče izda sodbo, v kateri naj tožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži tako, kot je predlagala v tožbi z dne 27. 6. 2005, in odgovarja na odgovor na tožbo zainteresirane stranke, vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlaganih dokazih ter prereka vse navedbe zainteresirane stranke iz njenega odgovora na tožbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem sporu prijavilo z vlogo št. ... z dne 15. 6. 2005. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka doseže sprostitev blaga ali konec njegovega zadržanja s pologom varščine oziroma ali so bili za sprostitev blaga izpolnjeni pogoji po 14. členu temeljne uredbe. Po navedeni določbi lahko deklarant, lastnik, uvoznik, imetnik ali prejemnik doseže sprostitev blaga ali konec njegovega zadržanja s pologom varščine, in sicer, če so izpolnjeni pogoji, ki so določeni v točkah a), b) in c), ti pa so: a) da je bil carinski urad ali oddelek iz člena 9(1) v skladu s členom 13(1) uradno obveščen, da je bil v roku, predvidenem v členu 13(1) sprožen postopek, v katerem naj bi se ugotovilo, ali je bila po nacionalnem pravu kršena pravica intelektualne lastnine, b) organ, pooblaščen za ta namen, pred iztekom roka določenega v členu 13(1) ni dovolil previdnostnih ukrepov in c) so bile izpolnjene vse carinske formalnosti. Tudi po presoji sodišča je treba določbo razumeti tako, kar pa tudi sicer ni sporno med strankama, da se v kolikor so ti pogoji izpolnjeni, blago (s položitvijo določene varščine) sprosti oz. dosežejo v tem primeru zainteresirane stranke konec njegovega zadržanja, ter ne gre za diskrecijsko pravico tožene stranke.

Za pravilno odločitev je treba zato upoštevati, ali so bili izpolnjeni pogoji, kamor sodijo tudi roki, ki jih določa navedena norma. Tožena stranka zatrjuje neizpolnjevanje pogoja glede točke 1b) člena 14 temeljne uredbe, ko ugotavlja, da je sodišče, kot organ, ki je pooblaščen za ta namen, pred iztekom roka, določenega v členu 13(1) temeljne uredbe, izdalo začasno odredbo kot previdnostni ukrep ter zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji za sprostitev blaga s pologom varščine. Pri tem pa se glede dolžine roka (deset delovnih dni po prejemu uradnega obvestila o prekinitvi sproščanja) po členu 13(1) temeljne uredbe sklicuje na zadnji stavek 1. odstavka 13. člena temeljne uredbe, kjer je navedeno, da se lahko, kadar je primerno, to obdobje podaljša za največ deset delovnih dni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je imetnik pravice prejel odločbo o začasnem zadržanju blaga 6. 4. 2005. Dne 18. 4. 2005 je v skladu s členom 10 temeljne uredbe sprožil postopek, v katerem naj bi bilo ugotovljeno, ali je kršena pravica intelektualne lastnine po nacionalnem pravu, torej pravočasno, v roku 10 delovnih dni po prejemu uradnega obvestila o prekinitvi sproščanja (člen 13(1) temeljne uredbe), o čemer je bil carinski urad tudi uradno obveščen s strani Okrožnega sodišča v A (dne 21. 4. 2005). Okrožno sodišče v A je izdalo sklep po predlogu za zavarovanje dokazov in začasno odredbo pod opr. št. Pg ... dne 5. 5. 2005, o čemer je bila tožena stranka tudi uradno obveščena 6. 6. 2005. V obravnavanem primeru je torej bil carinski urad uradno obveščen, da je bil pravočasno sprožen postopek, torej je bil izpolnjen pogoj iz točke 1a člena 14 temeljne uredbe, po presoji sodišča pa je bil pred iztekom roka, določenega v členu 13(1) temeljne uredbe, dovoljen tudi "previdnostni ukrep" sodišča. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za podaljšanje roka, za kar je navedla utemeljene razloge in primernost tudi opredelila. V obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi ne gre za kršitev procesnega prava. Po mnenju sodišča je tožena stranka razloge, ki jih je navedla kot primerne za podaljšanje roka za 10 delovnih dni, tudi primerno obrazložila ter se sodišče z njimi strinja. Kolikor za podaljšanje v obravnavanem primeru ne obstaja formalni sklep, to po mnenju sodišča ne more vplivati na neobstoj podaljšanja roka, ki je v odločbi o glavni stvari tudi obrazložen. Gre sicer za formalno pomanjkljivost, ki pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, zato ob predpostavki, da je tožena stranka razložila primernost podaljšanja roka v glavni odločbi, izostanek sklepa o podaljšanju roka po mnenju sodišča ne vpliva na drugačno odločitev. Po povedanem je tožena stranka pravilno ugotovila, da za sprostitev blaga s pologom varščine ni izpolnjen pogoj iz 1b. točke 14. člena temeljne uredbe, ter so tožbeni ugovori neutemeljeni.

Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo v postopku zatrjevanih kršitev ustavnih pravic niti ničnostih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.