Jedro

Izhodišče revizije, da morajo obstajati izjemne okoliščine, da bi bila spodbita zakonska domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) le delno drži. Zakon namreč določa le, da zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem kot polovičnem razmerju. Ne terja torej nekakšnih izjemnih okoliščin marveč le drugačen kot enak prispevek obeh. Le-to pa je toženki, na kateri je dokazno breme, uspelo dokazati.

Odškodnina, ki jo prejme zakonec za negmotno škodo, ki jo je pretrpel med trajanjem zakonske zveze, ne sodi v skupno premoženje, ker pač ni rezultat dela (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Res so lahko posledica poškodbe manjši zaslužek poškodovanega zakonca in večji izdatki na breme ekonomske skupnosti, vendar je v obravnavanem primeru toženka ti postavki tudi iztožila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob tretjem sojenju ugotovilo, da je tožnik solastnik do 1/5 enosobnega stanovanja v K., Z. V presežku (do 1/2) je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank proti tej sodbi zavrnilo. V zvezi s tožnikovo pritožbo je poudarilo, da se njegova nedokazana izvajanja ponavljajo skozi ves postopek, sodišče prve stopnje pa se je oprlo prvenstveno na razpoložljivo listinsko dokumentacijo, po drugi strani pa je pravilno upoštevalo poleg finančnih prispevkov strank tudi okoliščine z vidika dela, gospodarjenja in upravljanja skupnega premoženja, vzgoje in skrbi za otroka in opravljanja gospodinjskih del, breme vsega tega pa je bilo v toženkini sferi.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo prvega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb zakona o pravdnem postopku (ZPP) in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni izhajalo iz določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR), ki določa, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka in zato bi morale obstajati izjemne okoliščine, da bi prišlo do tolikšnega odstopanja. Tudi odškodnina, ki jo je toženka prejela iz prometne nesreče, ni njeno posebno premoženje. Gre za prihodek zakonca, kot so vsi drugi. Toženka je imela stroške z zdravljenjem in manjši zaslužek. Sodišče bi moralo bolj verjeti tožnikovim verodostojnim izjavam, po drugi strani pa ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da tožnik ni prispeval v celoti v skupnost. Pri toženkinem odplačilu posojil je šlo zaradi inflacije za simbolične zneske. Ni utemeljeno povečanje toženkinega deleža na račun skrbi za otroka, ker je šlo le za enega otroka, pa tudi sam ga je urejal in čuval. Nerazumljivo je, da je sodišče na podlagi povsem enakih dokazov odločilo prvič deleža v razmerju 50:50 potem pa to spremenilo v 1/5. Zato predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da bosta deleža na obravnavani nepremičnini enaka, sicer pa naj vrne zadevo v prvostopenjsko odločanje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija meri na kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ko očita, da ni pojasnjena ugotovitev, da tožnik ni prispeval vsega zasluženega v ekonomsko skupnost strank. To ne drži, saj je pojasnilo, da ni zatrjeval, da je prispeval kaj za nakup tistega, kar bi predstavljalo skupno premoženje (prvostopenjska sodba), oziroma da so zatrjevani prispevki neprepričljivi in neizkazani razen višine z njegove strani odplačanih kreditov (instančna sodba). V zvezi s tem velja spomniti revidenta na izjavo, ki jo je podal med dokazom z zaslišanjem strank na naroku 25.7.1988 - da je vlagal v hišo svojih staršev in pri tem potrdil takšne trditve toženke. Kar je tožnik določno trdil, da je njegov prispevek: odplačilo dveh kreditov (med tema enega pretežno) in del prihranjenih deviz, pa je sodišče upoštevalo. Tudi očitek, da je izpodbijani sodbi težko preveriti, ker ne temeljita niti na pavšalnem obračunu, ni utemeljen. Na podlagi splošnih trditev tožnika, ki tudi niso izkazane s konkretnimi dokazi, pač ni mogoče izdelati natančnega obračuna. Kar zadeva najetje in odplačevanje kreditov, kot rečeno, pa je sodišče določno upoštevalo in to izrazilo v odstotkih in vse to tudi zadostno obrazložilo. Tako ali tako že zaradi same narave sporov o deležih na skupnem premoženju zakoncev ni mogoče v takšnih pravdah opraviti natančnih izračunov, ker zakonci zvečine ne vodijo knjigovodstva, pa tudi vseh okoliščin, ki se morajo upoštevati ob takšnem sojenju, ni mogoče izraziti in ne izračunati v denarnih zneskih. Očitane procesne kršitve torej ni in tudi ne takšne, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizija je izredno pravno sredstvo in spričo te njegove narave velja pravilo, da z njo ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato ne bo odgovora na tiste revizijske trditve, ki načenjajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (na primer o tem, kateri izmed strank bi veljalo bolj verjeti ipd.).

Tudi, kar zadeva uporabo materialnega prava, revizija ni utemeljena. Izhodišče revizije, da morajo obstajati izjemne okoliščine, da bi bila spodbita zakonska domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR) le delno drži. Zakon namreč določa le, da zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem kot polovičnem razmerju. Ne terja torej nekakšnih izjemnih okoliščin marveč le drugačen kot enak prispevek obeh. Le-to pa je toženki, na kateri je dokazno breme, uspelo dokazati.

Odškodnina, ki jo prejme zakonec za negmotno škodo, ki jo je pretrpel med trajanjem zakonske zveze, ne sodi v skupno premoženje, ker pač ni rezultat dela (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Res so lahko posledica poškodbe manjši zaslužek poškodovanega zakonca in večji izdatki na breme ekonomske skupnosti, vendar je v obravnavanem primeru toženka ti postavki tudi iztožila (glej zadevo P 184/82!).

Prav ima revizija, da je šlo proti koncu odplačevanja toženkinih posojil za simbolične zneske, vendar je sodišče to upoštevalo in to v obrazložitvi sodbe prve stopnje posebej omenilo. Revizijski poudarki o tem, da je tožnik dal del deviz, ki jih je privarčeval, za stanovanjski kredit, zbledi ob dejstvu, da je šlo za polog, ki se potemtakem vrne položniku - tožniku; če pa je šlo morda za kakšno drugo naravo pologa (nepovratnega), pa tožnik ni zatrjeval ali izkazal. Sicer sta nižji sodišči to, kot tudi tisti del posojil, ki ga je odplačal tožnik, upoštevali in to v obrazložitvah svojih sodb tudi napisali.

Neupravičena je revizijska graja, češ da je neupravičeno visoko upoštevan toženkin delež zaradi njene skrbi za otroka itd. V izpodbijanih sodbah je bilo razloženo, na podlagi česa so bili ugotovljeni zdaleč večji finančni prispevki toženke v skupno premoženje strank v primerjavi s tožnikovimi. Tako še zdaleč ni k sprejeti odločitvi o razmerju deležev strank odločilno prispevalo dejstvo o večji skrbi in delu toženke za varstvo in vzgojo otroka, za gospodinjstvo in gospodarjenje s premoženjem.

Skratka, v reviziji napisani pomisleki niso utemeljeni.

Revizijsko sodišče pa je tudi ob preizkusu poleg tistega, kar se trdi v reviziji, ugotovilo, da je sprejeta odločitev pravilna v materialnopravnem pogledu.

Ker tako niso podani ne uveljavljani ne uradno preizkušeni revizijski razlogi, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).