Jedro

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca (3. odstavek 12. člena ZPP). To pa ni razlog, da ne bi moglo ugotavljati morebitne sokrivdne drugih udeležencev nesreče in sploh drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.262.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 68.425,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožničin sin E.K. dne 27.3.1989 smrtno ponesrečil v prometni nesreči, v kateri je bil kot voznik avtomobila udeležen zavarovanec tožene stranke S.Š. Na podlagi podatkov kazenskega spisa opr. št. K 335/95 tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, enotes v Ljubljani zoper S.Š., posebno na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev je ugotovilo, da sta nesrečo zakrivila oba udeleženca - pok. E.K. kot motorist in S.Š. kot voznik avtomobila. Š. je z avtomobilom zavil na levo čez cesto, ne da bi se prej prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence prometa. S tem je zaprl pot motoristu, ki je trčil v levi bok avtomobila, padel in se smrtno poškodoval. Motorist je prehiteval osebno vozilo, ni pa podatkov, na kakšen način je svoj namen prehitevanja nakazal, in je vozil z večjo hitrostjo od dovoljene, vendar ne več kot 70 km/h. Oba sta ravnala v nasprotju z določbo 1. odstavka 38. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, motorist pa tudi s 1. odst. 45. člena istega zakona. Sodba prve stopnje podrobno obravnava vseh pet izvedenskih mnenj in navaja natančne razloge, katere ugotovitve sprejema kot pravilne in zakaj. V nasprotju z izrekom kazenske sodbe ugotavlja le, da je imel motorist namen prehiteti Š. osebni avtomobil tedaj, ko je ta že zavijal na levo preko ceste. Na podlagi takih ugotovitev je sprejelo stališče, da sta za nesrečo enako odgovorna oba udeleženca. Na podlagi 1. odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je določilo tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi sinove smrti 2.000.000,00 SIT in ji prisodilo glede na ugotovljeno sokrivdo obeh udeležencev polovico tega zneska. Ostali prisojeni znesek se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in je zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v celoti na 2.500.000,00 SIT, kolikor je tožnica uveljavljala s tožbo, potrdilo pa je prvostopno odločitev o deljeni krivdi po enakih delih in zato prisodilo tožnici iz tega naslova 1.250.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu. Ugotovilo je, da je prvostopna ugotovitev o prehitevanju v nasprotju z izrekom pravnomočne kazenske sodbe, da pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Potrdilo je namreč, da je motorist vozil z večjo hitrostjo od dovoljene in zato ni mogel preprečiti trčenja. Prav tako je potrdilo prvostopno ugotovitev, da Š. zavijanje ni bilo nepričakovano. Vozil je počasi in je imel vključen smernik za zavijanje v levo. Motorist bi zato ob potrebni skrbnosti lahko in tudi moral opaziti zavijanje avtomobila. Glede na to je potrdilo ugotovljene dele sokrivde obeh udeležencev nesreče. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta sodišči napačno uporabili 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določba predpostavlja obojestransko krivdo. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo sokrivdo motorista, je s tem prekoračilo določbo 12. člena Zakona o pravdnem postopku.

Sodišče bi moralo uporabiti določbo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ne pa 2. odstavka 178. člena tega zakona. Meni, da bi ob enaki krivdi obeh udeležencev nesreče moral biti voznik avtomobila v dvomu oproščen.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. člena zakona o pravdnem postopku 1977 - ta zakon se še uporablja na podlagi določbe 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku 1999).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v določbah 178. člena ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Za tako nesrečo gre v obravnavani zadevi, ko je prišlo do trčenja med avtomobilom in motorjem. Zato je treba vprašanja odškodninske odgovornosti rešiti na podlagi te določbe kot posebnega predpisa, ne pa na podlagi splošne določbe o deljeni odgovornosti po 192. členu ZOR.

Pravnomočna kazenska sodba, s katero je samo en od udeležencev nesreče spoznan za krivega, ni ovira za ugotavljanje obojestranske odškodninske krivde. Treba je namreč ločiti kazensko odgovornost od odškodninske. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca (3. odstavek 12. člena ZPP). To pa ni razlog, da ne bi moglo ugotavljati morebitne sokrivdne drugih udeležencev nesreče in sploh drugih okoliščin, ki vplivajo na vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo. Prav tako je v zmoti revident, ko misli, da enaki deleži odškodninske krivde izključujejo kazensko odgovornost storilca zaradi dvoma. Dvom o odgovornosti ni isto kot ugotovitev manjšega dela odgovornosti. V obsegu ugotovljenega dela, četudi ta ni izključen ali večinski, pa lahko obstaja kazenska ali odškodninska krivdna odgovornost. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena obojestranska odškodninska krivda obeh udeležencev nesreče. Del krivde vsakega od udeležencev nesreče je polovičen. Revizijsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje potrjuje takšno odločitev kot materialnopravno pravilno. Oba udeleženca nesreče sta kršila prometna pravila in s tem prispevala k nastanku nesreče. Brez kršitve enega tudi kršitev drugega ne bi imela takih posledic, kot so nastale po obojestranski protipredpisni vožnji. To je podlaga za presojo, da je krivdni prispevek za nastanek škode pri obeh enak.

Tožena stranka na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti odgovarja za škodo, za katero je odgovoren njen zavarovanec. To glede na polovično odgovornost njenega zavarovanca pomeni, da v obravnavanem primeru na podlagi 2. odstavka 178. člena ZOR odgovarja tožeči stranki za polovico njene škode. Preostalo odškodnino tožeča stranka uveljavlja neutemeljeno.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).