Jedro

Na podlagi ugotovljenega nespoštovanja opozoril policistov glede nasilnih ravnanj obdolženca napram oškodovancu, dejstva, da policisti izvrševanje milejših ukrepov nadzirajo zgolj občasno in ne celodnevno, ter upoštevaje obdolženčevo kontinuirano preživljanje časa na vrtičku, je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča narediti razumen sklep, da obdolžencu z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti, da bi odšel na svoj vrtiček in ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje zoper oškodovanca. Vložnica ne pojasni, kako naj bi obdolženčeva starost 76 let ter njegova predhodna nekaznovanost vplivali na to, da bo ob predhodno izkazanem neupoštevanju opozoril policistov sedaj prostovoljno spoštoval milejše ukrepe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega A. A. zaradi utemeljenega suma, da je storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), z vštetjem časa od 17.13 ure dne 14. 4. 2023, ko mu je bila vzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve 201. člena ZKP. Navaja, da obdolženec ni nevaren za kogarkoli drugega, razen za oškodovanca, katerega pa se lahko zaščiti z milejšimi ukrepi, kot sta prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi ali pa hišni pripor. Prav tako ni verjetno, da bo obdolženec dejanje ponovil. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je preiskovalna sodnica izčrpno nanizala razloge, iz katerih je zoper obdolženca odredila pripor iz ponovitvene nevarnosti. Pri tem izpostavlja, da je obdolženec grožnje stopnjeval, da je pri oškodovancu izkazana visoka stopnja ogroženosti, pri čemer na obdolženca niti opozorila policistov, dana skoraj neposredno pred samim kaznivim dejanjem niso vplivala, da z nasilnimi dejanji ne bi nadaljeval. Pri dejanju je obdolženec pokazal veliko mero vztrajnosti in zavzetosti. Ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja je podala izjavo, v kateri nasprotuje sklicevanje vrhovne državne tožilka na individualno oceno ogroženosti oškodovanca ter ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti podane navedbe.

B.

5. Vložnica obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter pogoj neogibnosti pripora izpodbija z navedbami, da sodišče spregleda bistveno okoliščino, da je bil poskus obdolžencu očitanega dejanja storjen zoper eno, konkretno določeno osebo, s katero je imel obdolženec spor ter da ni nikakršnih okoliščin ne v storitvi kaznivega dejanja ne v obdolženčevem življenju, ki bi kazale na to, da bi bil obdolženec nevaren tudi za druge ljudi, prav tako ni verjetno, da bi obdolženec takšno dejanje ponovil. Pri tem izpostavlja obdolženčeve osebne okoliščine, njegovo prejšnje življenje kot tudi okoliščine, ki so do dogodka privedle. Obdolženec je star 76 let, do sedaj nekaznovan. Obdolženec in oškodovanec sta se že dalj časa prepirala, policija je zaradi kaljenja javnega reda in miru kaznovala oba, obdolženec pa je dejanje tudi takoj obžaloval ter sodeloval s policijo in sodiščem. Navaja, da se da eno samo osebo zaščititi z milejšimi ukrepi, kot sta prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi ali pa s hišnim priporom.

6. Z navedenim se ni mogoče strinjati. Po ustaljeni sodni praksi za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zadostuje, da sodišče poleg objektivne okoliščine, torej teže in načina izvršitve očitanega kaznivega dejanja, ugotovi še vsaj eno subjektivno, torej okoliščino, povezano z obdolženčevimi osebnimi lastnostmi, njegovim prejšnjim življenjem, okoljem in razmerami, v katerih živi. Preiskovalna sodnica, kateri je v celoti pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je v konkretnem primeru ugotovila več takšnih okoliščin (7. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice ter 4. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata), ki ob hkratni ugotovitvi, da se obdolženemu očita storitev najtežjega kaznivega dejanja z vidika varovane pravne vrednote, predpisane kazni ter načina izvršitve, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno utemeljujejo sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, sme sodišče na podlagi načina izvršitve oziroma okoliščin očitanega kaznivega dejanja sklepati na obdolženčeve določene osebnostne lastnosti1 – v konkretnem primeru sta sodišči iz načina izvršitve očitanega kaznivega dejanja in dogodkov, ki so k temu vodili, povsem razumno sklepali na obdolženčevo vztrajnost, zavzetost in odločenost, da oškodovancu vzame življenje, kot tudi na to, da obdolženec v konfliktnih situacijah ravna nasilno in izjemno agresivno. Iz ugotovitev dosedanjega postopka na ravni utemeljenega suma izhaja, da naj bi obdolženec poskus kaznivega dejanja uboja storil zoper osebo, s katero sta bila že dalj časa v sporu, zoper katero je že večkrat izrekal grožnje in jo tudi fizično napadel, pri čemer naj ga od navedenega ravnanja ni odvrnilo niti posredovanje policije, tako v dneh pred obravnavanim dogodkom, kot tudi celo istega dne, saj naj bi obravnavno dejanje storil le nekaj ur po tem, ko so mu policisti izdali plačilni nalog zaradi konflikta z oškodovancem. Navedeno kaže na nespoštovanje najelementarnejše, ustavno zagotovljene pravice posameznika do življenja, kot tudi državnih organov, kot je to ustrezno zapisano v izpodbijanih sklepih. Glede na to, da je pri obdolžencu na ravni utemeljenega suma že izkazano, da naj bi bil sposoben s fizično silo poseči v telesno celovitost oškodovanca, ni mogoče kot relevantne okoliščine upoštevati obdolženčeve starosti 76 let, glede na stopnjevanje prepovedanih dejanj pa niti njegove predhodne nekaznovanosti (za kaznivo dejanje). S strani vložnice izpostavljeno obžalovanje in ravnanje po izvršitvi kaznivih dejanj ter izpostavljanje širšega konteksta dogajanja, glede na navedeno prav tako ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi lahko spremenile pravilen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti.

7. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora presodilo, da je pripor zoper obdolženca v konkretnem primeru tudi neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov in svojo odločitev razumno obrazložilo (7. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice ter 4. in 5. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Pri tem se je v bistvenem naslonilo na ugotovitev, da so policisti zaradi konflikta s slednjim posredovali že večkrat, kot navedeno, tudi istega dne. Na ravni utemeljenega suma je ugotovilo, da obdolženec kljub posredovanju policije s prepovedanimi dejanji na škodo oškodovanca ni prenehal, temveč jih je nasprotno še stopnjeval, zaradi česar obdolžencu ni mogoče zaupati, da bo spoštoval tudi milejše ukrepe, torej predlagani hišni pripor in prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi. Še posebej ob ugotovitvi, da obdolženec na vrtičku, ki meji na oškodovančev vrtiček, in kjer je bilo dejanje storjeno, preživlja večino svojega časa.

8. Na podlagi ugotovljenega nespoštovanja opozoril policistov glede nasilnih ravnanj obdolženca napram oškodovancu, dejstva, da policisti izvrševanje milejših ukrepov nadzirajo zgolj občasno in ne celodnevno, ter upoštevaje obdolženčevo kontinuirano preživljanje časa na vrtičku, je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča narediti razumen sklep, da obdolžencu z milejšimi ukrepi ni mogoče preprečiti, da bi odšel na svoj vrtiček in ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje zoper oškodovanca. Vložnica ne pojasni, kako naj bi obdolženčeva starost 76 let ter njegova predhodna nekaznovanost vplivali na to, da bo ob predhodno izkazanem neupoštevanju opozoril policistov sedaj prostovoljno spoštoval izrečene milejše ukrepe. Pravilnega zaključka sodišča o neogibnosti pripora vložnica namreč ne more izpodbiti z izpostavljanjem obdolženčevega ravnanja po obravnavanem dejanju, torej obžalovanjem ter sodelovanjem s policijo in sodiščem, saj je bil obdolženec v dolgotrajnem sporu z oškodovancem, v katerem je svoje nasilje, usmerjeno v oškodovanca ne glede na posredovanje policije še stopnjeval. Povsem nerelevantna je tudi zatrjevana okoliščina, da naj bi bila v prepirih udeležena tako obdolženec kot oškodovanec ter je policija kaznovala oba. Ob navedenih okoliščinah, ki jih je sodišče ugotovilo neodvisno od s strani policije napravljene individualne ocene ogroženosti, se sklicevanje na slednjo izkaže le kot dodaten in ne odločilen element za presojo neogibnosti pripora, zato vložnica ne more uspeti niti v tem delu.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica, niso podane, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Glej npr. sodbo VS RS XI Ips 62103/2012-470 z dne 10. 1. 2013.