Jedro

Roki iz 32. člena SPZ sodijo v okvir prekluzivnih materialnih rokov. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, sodišče pa jih ne more podaljšati. Zaradi prekluzije izgubljena pravica zahtevati sodno varstvo v motenjski pravdi ne oživi zaradi morebitnega roka, ki ga postavi sodišče. V teh primerih gre namreč za instrukcijske roke, prekluzija pa pomeni prenehanje pravice same na podlagi zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je tožbo zaradi motenja posesti, ki jo je tožnik vložil 18. 3. 2015, zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja na zmotnost stališča prvega sodišča, da je rok za vložitev motenjske tožbe potekel po preteku 30 dni od dneva motitvenega dejanja. Meni, da bi moralo prvo sodišče upoštevati 30-dnevni rok, ki ga je v sklepu o zavarovanju določilo Okrajno sodišče v Ljubljani. Navaja, da je zahteval izdajo začasne odredbe v postopku po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v roku 10 dni od motitvenega dejanja, motenjsko tožbo pa je vložil znotraj roka, ki ga je določilo prvo sodišče. Izpostavlja določbo 277. člena ZIZ, na podlagi katere določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oz. kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo upraviči. Poudarja, da je ravnal v skladu z napotilom Okrajnega sodišča v Ljubljani in je tožbo zaradi motenja posesti vložil v okviru 30-dnevnega roka, postavljenega s strani sodišča. Toženka je spoštovala začasno odredbo in elektriko priključila nazaj, tožnik pa je tožbo vložil zaradi zavarovanja v prihodnje, da toženka takih in podobnih dejanj ne bi več ponavljala. Določba 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) omogoča sodno varstvo pred motenjem v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tožnik je ravnal v skladu s prej citirano določbo, ko je kot upnik v izvršilnem postopku zahteval sodno varstvo za izdajo začasne odredbe. Izpodbija odločitev glede pravdnih stroškov in priglaša še stroške v zvezi s plačilom sodne takse, ki jo je plačal skupaj s tožbo zaradi motenja posesti in tožbo zaradi plačila odškodnine.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je nesporno ugotovljeno, da je bilo motilno ravnanje z odklopom elektrike izvršeno 31. 5. 2015, izvršila pa ga je toženka. Tožnik se je poslužil določbe 277. člena ZIZ, na podlagi katere mu je bil 18. 2. 2015 izdan sklep o zavarovanju, s katerim je bilo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Toženka je po zatrjevanjih tožnika začasno odredbo upoštevala in znova priključila elektriko v stanovanju tožnika.

6. Prvo sodišče je tožbo, ki jo je tožnik vložil 18. 3. 2015, torej več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za motenje in storilca, pravilno zavrglo. Sodno varstvo pred motenjem se uveljavlja v pravdnem postopku s tožbo. Predmetno tožbo pa je treba vložiti v 30-ih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Roki iz 32. člena SPZ sodijo v okvir prekluzivnih materialnih rokov. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, sodišče pa jih ne more podaljšati. Zaradi prekluzije izgubljena pravica zahtevati sodno varstvo v motenjski pravdi ne oživi zaradi morebitnega roka, ki ga postavi sodišče. V teh primerih gre namreč za instrukcijske roke, prekluzija pa pomeni prenehanje pravice same na podlagi zakona.

7. Roka iz 32. člena SPZ sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. Pri tem je treba upoštevati, da gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki pa naj se doseže čim hitreje.

8. Ker je tožba tisti instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posesti, je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je tožbo, kar med strankama niti ni sporno, tožnik vložil po izteku 30-dnevnega roka, odkar je izvedel za motenje in storilca, jo je prvo sodišče zaradi poteka materialno-prekluzivnega roka pravilno zavrglo.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki jih pritožnik naslavlja v zvezi s stroški postopka. Glede na obrazložitev je v točki 2 izreka prišlo do očitne pisne pomote, ki pa jo sodišče lahko vsak čas popravi. Tožnik pa v pritožbi, skladno z določbo 163. člena ZPP, ne more priglašati stroškov, ki bi jih sicer lahko priglasil v postopku na prvi stopnji.

10. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11. O pritožbenih stroških sodišče ni odločalo, ker jih pritožnik ni priglasil.