Jedro

Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega M.B. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega M.B. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem okoliščin, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala velika premoženjska škoda s tem, da se je kot direktor družbe R.S.I.I., d.o.o. in kot samostojni podjetnik M.,s. in s. B.M., s.p., v času od začetka maja 2009 do konca meseca marca 2013 v M. dogovoril z zakonitima zastopnikoma družbe R.s., d.o.o. iz M., A.Š. in R.U. o prodaji in distribuciji programske računalniške ter varnostne opreme in jima lažnivo obljubil, da bo dobavljeno opremo takoj po izstavitvi računov v roku 30 dni redno plačeval kot direktor družbe R.S.I.I., d.o.o. in kot samostojni podjetnik M., s. in s.B.M. s.p., kar sta mu glede na predhodno poslovno sodelovanje in zaupanje verjela ter mu dostavljala različno računalniško in varnostno opremo na podlagi naročil ter izdala račune družbe R.S. d.o.o., in sicer na:

1. družbo R.S.I.I., d.o.o., št. 09-301-000122 z dne 26.10.2009, št. 10-301-000146 z dne 27.12.2010, št. 10-301-000148 z dne 28.12.2010, št. 10-301-000149 z dne 28.12.2010, št. 10-301-000152 z dne 31.12.2010, št. 10-301-000156 z dne 31.12.2010, št. 10-301-000159 z dne 31.12.2010, št. 11-301-000001 z dne 10.1.2011, št. 11-301-000002 z dne 10.1.2011, št. 11-301-000051 z dne 7.4.2011, št. 11-301-000054 z dne 8.4.2011, št. 11-301-000077 z dne 6.7.2011, št. 11-301-000093 z dne 23.8.2011, št. 11-301-000095 z dne 29.8.2011, št. 11-301-000113 z dne 21.10.2011, št. 11-301-000121 z dne 28.10.2011, št. 11-301-000159 z dne 29.12.2011, št. 11-301-000161 z dne 29.12.2011, št. 12-301-000043 z dne 22.3.2012, št. 12-301-000044 z dne 22.3.2012, št. 12-301-000071 z dne 17.5.2012, št. 12-301-000080 z dne 26.6.2012, št. 12-301-000081 z dne 22.6.2012, št. 12-301-000086 z dne 29.6.2012, št. 12-301-000090 z dne 4.7.2012, št. 12-301-000091 z dne 4.7.2012, št. 12-301-000137 z dne 24.12.2012, št. 12-301-000138 z dne 26.12.2012, št. 12-301-000141 z dne 27.12.2012, št. 12-301-000145 z dne 28.12.2012, št. 12-301-000147 z dne 28.12.2012, ki jih ni poravnal v skupni višini 275.194,17 EUR;

2. samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p., št. 11-300-000192 z dne 10. 5. 2011 in št. 11-300-000259 z dne 12. 7. 2011, katera delno ni poravnal in je ostal dolžan še 99.443,35 EUR, oz. ob upoštevanju pravice do popravka DDV 82.859,46 EUR, namen plačila obveznosti pa ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I., d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačilo, ki pa jih obdolženi ni izvedel, ker je zavestno vodil posle na način: - da prihodki niso imeli pokritja v denarnem toku ali so se sredstva iz prilivov prenašala na druge račune in namene, - da se je v letu 2013 dvigovala gotovina, - da se je od začetka leta 2013 vodila likvidacijska politika, ki je privedla do prenehanja delovanja družbe in do nezmožnosti poplačila dolgov v prihodnje, - da je prejeta sredstva samostojnega podjetništva prekomerno porabljal za osebne namene, zaradi navedenih neporavnanih obveznosti je družbi R.s., d.o.o. nastala velika premoženjska škoda v skupni višini 358.063,63 EUR.

s tem pa naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovana družba R.s. d.o.o., Meljska cesta, M., s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 267/2016 z dne 12. 4. 2019 obdolženega M.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 228. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je še, da mora obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so doslej zaznamovani v višini 1.360,31 EUR, medtem ko bo sodna taksa odmerjena po pravnomočnosti sodbe, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je dolžan oškodovani družbi povrniti povzročeno premoženjsko škodo v višini 275.194,17 EUR, s preostankom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo na podlagi istega zakonskega določila napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kljub temu, da v pritožbi ni navedeno, katero kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja, je iz njene vsebine razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da je torej kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Navedeno kršitev pritožba utemeljuje z obrazložitvijo, da trditev v opisu kaznivega dejanja, da je obdolženec večkrat obljubljal plačilo, ob kasnejši neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, prav tako na obstoj preslepitvenega namena ni mogoče sklepati že na podlagi prve neplačane fakture in da že v opisu kaznivega dejanja manjkajo navedbe tistih bistvenih dejstev in okoliščin, ki naj bi jih obdolženec zakonitima zastopnikoma oškodovane družbe bodisi napačno prikazoval bodisi prikrival in na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da ju je preslepil. 5. Pritožba ima prav. Dejanje, opisano v obtožnici, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu manjka kateri od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni, za obsodbo pa ne zadošča, da so v opisu dejanja navedeni samo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč je za odločitev sodišča pravno relevantno konkretno opisano izvršitveno dejanje v obtožbi.1 Kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi veliko premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega velika premoženjska škoda. Preslepitev drugega kot zakonski znak tega kaznivega dejanja pa pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pusti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin, torej neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti, med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca pa mora obstajati vzročna zveza.2

6. V obravnavani zadevi je bil obdolženi M.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 z očitkom, kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, potem ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis dejanja, kot je bil naveden v obtožbi, opis zakonskega znaka preslepitve pa je v konkretizaciji opisa v sodbi in obtožbi izostal. Le-ta namreč ne presega navedb o tem, da se je obdolženec z zakonitima zastopnikoma družbe R.s. d.o.o. iz M. dogovoril o prodaji in distribuciji programske računalniške in varnostne opreme ter se zavezal, da bo dobavljeno opremo v roku 30 dni po izstavitvi računa redno plačeval, prevzetih obveznosti pa delno ni izpolnil. Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil. 7. V 31. in 32. točki obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje sicer opredelilo do obdolženčevega preslepitvenega namena, ki je, kot je bilo že navedeno, eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, a konkretizacija preslepitve, kot jo v razlogih napadene sodbe pojasnjuje prvostopenjsko sodišče, spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj morajo konkretne dejanske okoliščine izhajati že iz opisa dejanja, ker le-te ravnanju storilca dajejo jasen kazenskopravni značaj (preslepitve) in s tem okvir predmeta obravnavanja.3 Sodišče prve stopnje pa z obrazložitvijo, da je obdolženec obljubljal, da bo svoje obveznosti poravnal, da dolga ni zanikal, da se je izgovarjal, da stranke ne plačujejo ter da bodo račune poravnali, ko bodo sami prejeli plačilo oziroma ko bo davčna uprava poravnala dolg, da je omenjal velike posle in projekte ter vmes plačal nekaj računov, ob tem pa so bili računi, ki jih je izstavila obdolženčeva družba svojim strankam, plačani, finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. in M. s.p. pa je bilo takšno, da je omogočalo poplačila, a obdolženec plačil oškodovani družbi ni izvedel, pojasnjuje dejstva in okoliščine, ki bi jih moral vsebovati izrek napadene sodbe in jih z razlogi sodbe ni mogoče nadomestiti.

8. Za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve tako ne more zadostovati le opis, da se je obdolženec z zakonitima zastopnikoma oškodovane družbe dogovoril o prodaji in distribuciji programske računalniške in varnostne opreme in da je obljubil, da bo dobavljeno opremo po izstavitvi računov v roku 30 dni redno plačeval, kar sta mu glede na predhodno poslovno sodelovanje in zaupanje verjela, namen plačila obveznosti pa ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, ne da bi bilo hkrati navedeno, v čem se pri sklenitvi in izvajanju posla z zakonitima zastopnikoma oškodovane družbe kaže preslepitveni namen obdolženca, da predmetnih računov ne bo plačal in s tem oškodovani družbi povzročil veliko premoženjsko škodo. V njem je torej izostala navedba konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na to, da so izjave (obljube) obdolženca prazne in neresnične in na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, zato je obdolženčevo ravnanje mogoče oceniti zgolj kot ravnanje, ki je ostalo na ravni (nekaznive) neizpolnitve obveznosti in je v večji ali manjši meri značilna za civilnopravna razmerja. S sodbo sodišča prve stopnje je bil zato prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje.

9. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika ni opredelilo in je na podlagi prvega odstavka 394. člena in prvega odstavka 358. člena ZKP napadeno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca obtožbe oprostilo.

10. Izrek oprostilne sodbe ima za posledico tudi spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato oškodovano družbo R.S. d.o.o. na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP pa je o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji odločilo, da obremenjujejo proračun.

1 prim.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana 2004, stran 742-743 2 tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 in Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, mag. Mitja Deisinger, GV Založba, Ljubljana, 2002, stran 481 3 tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017