Jedro

Temeljni pogoj za priposestvovanje služnostne pravice je dejansko izvrševanje služnosti, ne pa izvrševanje splošne rabe, kot je to ugotovljeno v obravnavanem primeru. Ni šlo za izvrševanje služnosti (stvarno pravico na tuji stvari), pač pa splošno rabo (ki ni stvarna pravica na tuji stvari).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in stroškovna odločitev v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožnikova obveznost povrnitve pravdnih stroškov zniža skupno za oba toženca za 259,42 EUR (za vsakega za 129,71 EUR; z 810,92 EUR na 681,21 EUR). V preostalem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka za ugotovitev, da za potrebe gospodujočega zemljišča – parc. št. 177/3 k.o. P., katere solastnik je tožnik do polovice – obstaja v korist vsakokratnega lastnika te parcele služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi poti oziroma dvorišču v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 177/24 k.o. P. – dvorišče – v solasti tožencev s podrobnim opisom poteka služnostne pravice, kot je razvidna tudi iz skice terenske izmere z dne 16.10.2003, ki je sestavni del zahtevka, kot tudi za izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere naj bi se navedena služnost vknjižila. Posledično je tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške, in sicer vsakemu v znesku 810,92 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila prvotna parcela št. 177/8 k.o. P., katere sestavni del je sedaj parcela št. 177/24 k.o. P., že 11.6.1959 vpisana kot družbena lastnina s pravno prednico sedanje O. M. kot imetnico pravice uporabe, po namembnosti cesta v izmeri 406 m2. Leta 2000 je Občinski svet O. M. sprejel sklep o soglasju za sklenitev prodajnih pogodb, s katerim je soglašal s prodajo dela parc. št. 177/8 tožniku in drugim kupcem. V letu 2002 je bila poočitena sprememba izmer z nastankom parcele št. 177/24 v izmeri 11 m2, dvorišče, pri navedeni parceli pa sta se 19.9.2003 kot lastnika vpisala toženca. Konec leta 2003 je bila opravljena poočitev spremembe izmer, zaradi katere se je parc. št. 177/24 povečala za 10 m2, parc. št. 177/8 pa zmanjšala, tako da je merila le še 385 m2, nato pa zopet delila in zmanjšala na 289 m2, po namembnosti pa je še vedno cesta. Iz predpisov O. M. pa izhaja, da je parc. št. 177/8 kategorizirana kot javna občinska cesta, in sicer javna pot, imenovana .... Parcela št. 177/8 je bila v času zatrjevanega teka priposestvovalne dobe od leta 1977 dalje družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, na takem družbenem sredstvu pa določbe Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) niso omogočale priposestvovanja. Sicer pa je šlo za cesto, ki je bila splošno dostopna in so jo pod enakimi pogoji uporabljali vsi; parcela št. 177/8 je bila cesta z urejeno javno razsvetljavo in kanalizacijo, za njeno vzdrževanje in pluženje pa je skrbela občina. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je sporno zemljišče predstavljalo javno občinsko cesto, ki so jo ob enakih pogojih lahko uporabljali vsi, zanjo pa so ne glede na stanje zemljiške knjige in obstoja akta o ustanovitvi dobrine v splošni rabi, uporabni tudi predpisi o javnih cestah, ki so sodile med dobrine v splošni rabi, in so določali, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti služnosti. Zato je tožbene zahtevke zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da drži, da je bila parc. št. 177/8 k.o. P. od leta 1977 dalje v družbeni lastnini, vendar je pojem družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR ožji od pojma družbene lastnine. Zato meni, da je bilo možno priposestvovanje, sploh upoštevajoč družbeno lastnino kot umetno tvorbo prejšnjega režima. Stališče tožeče stranke je, da je predmetno cesto, ki se je, ne glede na formalni status, uporabljala za javno cesto, imela pravico uporabljati ne le tožeča stranka, pač pa so imeli pravico uporabljati to cesto vsi. Pravica uporabe pa je v bistvu enaka ali celo močnejša od stvarnopravne služnostne pravice. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik oziroma njegovi pravni prednik predmetno cesto uporabljal in je tudi imel pravico to cesto uporabljati, je pravzaprav izvrševal služnost, ki jo je tudi prejšnji režim dovoljeval. Tudi prodaja sporne nepremičnine dokazuje, da ni šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Tožeča stranka zahteva le nadaljevanje prejšnje pravice uporabe, v takem primeru pa se lahko v dobo nemotene uporabe šteje tudi doba, ko je tožeča stranka uporabljala sporno zemljišče, četudi je bilo v družbeni lastnini. Pritožuje pa se tudi glede stroškov postopka, in sicer glede priznanja kilometrine odvetniku iz Portoroža, saj glede na sodno prakso ti stroški toženi stranki ne gredo.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v delu glede stroškovne odločitve, ni pa utemeljena glede odločitve o glavni stvari.

Utemeljenost zavrnitve tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi v bistvu izhaja že iz pritožbenih trditev same tožeče stranke. Temeljni pogoji za priposestvovanje služnostne pravice je namreč tako po določbah ZTLR (55. člen) kot tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ – 217. člen) dejansko izvrševanje služnosti, ne pa izvrševanje splošne rabe, kot je to ugotovljeno v obravnavanem primeru. Da ni šlo za izvrševanje služnosti (stvarno pravico na tuji stvari), pač pa splošno rabo (ki ni stvarna pravica na tuji stvari), kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve sodbe v izpodbijani sodbi, pa priznava sama tožeča stranka v pritožbi, ko navaja: „stališče tožeče stranke je, da je predmetno cesto, ki se je, ne glede na formalni status, uporabljala za javno cesto, imela pravico uporabljati ne le tožeča stranka, pač pa so imeli pravico uporabljati to cesto vsi“. Iz navedenega jasno izhaja, da tožeča stranka ni izvrševala stvarne pravice na tuji stvari (civilnopravne pravice), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbena zahtevka in je pritožba povsem neutemeljena. Povsem nepomembno je pri tem, ali je šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi ali ne, pri čemer pritožbeno sodišče vendarle pripominja, da sicer nima pomislekov glede stališč sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na status sporne nepremičnine (sedaj last tožencev).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve, in sicer glede prihodov pooblaščenca tožencev na štiri naroke iz Portoroža v Ljubljano v zneskih 61,88 EUR, 59,50 EUR in dvakrat po 69,02 EUR ali skupno 259,42 EUR. Ker pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, po 1. odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, tožena stranka pa v obravnavani zadevi ni izkazala potrebe po pooblaščencu iz Portoroža oziroma nemožnosti substituiranja, je utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke o nepotrebnosti teh stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede stroškovne odločitve in obveznost plačila stroškov tožnika tožencema znižalo za skupno 259,42 EUR, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. in 2. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo o glavni stvari ni uspela, s pritožbo glede stroškovne odločitve pa niso nastali kakšni posebni stroški, medtem ko pritožbeni odgovor tožene stranke ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.