Jedro

Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi toženec tožniku odvzel posest, kot zatrjuje toženec v pritožbi. V obravnavanem primeru tudi ne gre za posestno oziroma motenjsko pravdo, ki bi varovala zadnjo mirno posest. Tožnik z negatorno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja in prepoved takih in podobnih posegov v lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini. Sodišče je ugotovilo, da toženec z dovozom, obračanjem in parkiranjem vozil protipravno vznemirja tožnikovo lastninsko pravico na delu parcele št. 1, toženec pa nima nobeni upravičenj za tako ravnanje. Ni pa bilo v postopku ugotovljeno, da bi si toženec nepremičnino prilastil, niti, da bi tožnik nad njo izgubil posest, zaradi česar ne bi mogel uspeti z zahtevkom po 99. členu SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na jugovzhodnem delu nepremičnine z ID znakom 0001, zlasti vožnjo, parkiranje in obračanje vozil ter ji prepovedala v bodoče na tak ali podoben način posegati v lastninsko pravico tožeče stranke na tej nepremičnini. Toženi stranki je naložilo tudi, naj povrne tožeči stranki 1.144,16 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Očita, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se sodbe ne da preizkusiti. Navaja, da je od tega, če bo določena nujna pot ali ne, odvisno, če je toženec tožnico vznemirjal ali ne. Rešitev vprašanja nujne poti je predhodno vprašanje, zato bi moralo sodišče prekiniti postopek, saj samo ne more rešiti predhodnega vprašanja. Sodišče je ugotovilo, da ima toženec sporni del parcele v neposredni posesti, torej, da si je ta sporni del tožnikovega zemljišča prilastil. Med strankama ni sporno, da ima toženec dejansko oblast nad spornim delom. Sodišče bi zato moralo zahtevek zavrniti, saj 99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodno varstvo le, če lastniku oziroma domnevnemu lastniku stvar ni odvzeta. V obravnavanem primeru pa je sporni del nepremičnine v dejanski posesti pritožnika.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podana ni niti očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je navedlo vse razloge in vsak sklop pravno relevantnih dejstev tudi obrazložilo. Ugotovilo je lastništvo tožeče stranke na sporni nepremičnini, da toženec tožnika v njegovi pravici protipravno vznemirja in da toženec nima pravic, ki bi omejevale lastninsko pravico tožnika oziroma dovoljevale poseganje v lastniško pravico.

6. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ko ni ugodilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja in ni prekinilo pravnega postopka do pravnomočne odločitve v nepravdni zadevi N 75/2018 za določitev nujne poti, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Prvostopenjsko sodišče je v 12. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da vprašanje obstoja nujne poti, ki sploh še ni določena, ni predhodno vprašanje. In ker ne gre za predhodno vprašanje, sodišču tudi ni treba prekiniti postopka (206. člen ZPP). Pritožbeno sodišče razloge sprejema in se nanje sklicuje (da jih ne bi ponavljalo).

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaradi nesklepčnosti tožbeni zahtevek zavrniti, da si je toženec sporni del nepremičnine prilastil in je bila toženki nepremičnina odvzeta, zato mu 99. člen SPZ več ne daje varstva. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi toženec tožniku odvzel posest, kot zatrjuje toženec v pritožbi. V obravnavanem primeru tudi ne gre za posestno oziroma motenjsko pravdo, ki bi varovala zadnjo mirno posest. Tožnik z negatorno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja in prepoved takih in podobnih posegov v lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini. Sodišče je ugotovilo, da toženec z dovozom, obračanjem in parkiranjem vozil protipravno vznemirja tožnikovo lastninsko pravico na delu parcele št. 1, toženec pa nima nobeni upravičenj za tako ravnanje. Ni pa bilo v postopku ugotovljeno, da bi si toženec nepremičnino prilastil, niti, da bi tožnik nad njo izgubil posest, zaradi česar ne bi mogel uspeti z zahtevkom po 99. členu SPZ.

8. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).