Jedro

Ker ZDen v določbi 13. člena med upravičence do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb šteje le družbenike in delničarje, ne pa tudi tihih družbenikov, tihi družbeniki niso upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 93/2000-9 z dne 11.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbi tožečih strank, s katerima sta izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 2.12.1999. Z njo je tožena stranka v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 694/95-7 in U 726/95-14 z dne 20.10.1999 v ponovljenem postopku odločila, da se njunima pritožbama ugodi in odpravi odločba z dne 8.11.1994 Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo Občine L. B. (1. točka izreka), da se v korist I.B. prizna odškodnina za podržavljeno podjetje "G.p. I.B." L., v višini 196.074,00 USD v obliki obveznic SOD (2. točka izreka), ki se izročijo začasni skrbnici za posebne primere M.L. (3. točka izreka), ter da se zahteva za denacionalizacijo, ki sta jo vložila B. in D.P. kot pravna naslednika po pokojnem M.P. zavrne (4. točka izreka). Ker tihi družbeniki po določbah ZDen niso upravičenci do vrnitve premoženja osebnih družb, pokojni M.P. kot tihi družbenik navedenega gradbenega podjetja, po presoji tožene stranke, ni upravičenec v obravnavanem postopku.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je v okviru "G.p. I.B.", ki je bilo podržavljeno z odločbo Ministrstva za gradnje LRS z dne 7.3.1947 na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46) v zvezi z ukazom Prezidija Ustavodajne skupščine LRS o razglasitvi gospodarskih podjetij republiškega značaja na ozemlju LRS (Uradni list LRS, št. 76/46), delovala tiha družba I.B. & ing. P. ter da je bilo ob podržavljenju navedenega podjetja njeno premoženje vodeno ločeno. Iz odločbe, izpodbijane v upravnem sporu, ter upravnih spisov izhaja, da je navedena tiha družba prenehala obratovati dne 6.4.1941 (izjava I.B. v zapisniku z dne 24.3.1947), iz česar sledi, da je bila ustanovljena v predvojni Jugoslaviji in po tedaj veljavnih predpisih. Pravni položaj ter pravice in obveznosti tihe družbe je urejal tedaj za Slovenijo veljavni avstrijski trgovinski zakonik iz leta 1862 (povzet iz nemškega trgovinskega zakona). Ta predpis je določal, da postane vloga tihega družbenika lastnina lastnika podjetja, pod katerega imenom družba posluje. Taka vloga je z vplačilom dobila značaj kreditnega razmerja, tihi družbenik pa je postal upnik podjetja. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, v nadaljevanju ZDen) v 13. členu določa, da so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki. Upoštevajoč namen, ki ga zasleduje ta zakon, tudi s široko uporabo njegovih določb ni mogoče širiti kroga upravičencev do denacionalizacije. Zato je po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno presodila, da med družbenike, navedene v 13. členu ZDen, ni mogoče šteti tihih družbenikov, saj bi jih moral zakon kot upravičence izrecno navesti. Zaradi tega M.P., tudi po presoji sodišča prve stopnje, ni mogoče priznati položaja upravičenca v obravnavanem postopku denacionalizacije.

B.P. in D.P. v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da vztrajata pri vseh tožbenih navedbah, saj odgovori sodišča prve stopnje nimajo podlage ne v dejanskem stanju, ne v materialnem in ne v procesnem zakonu. Dodatno pa še navajata, da v denacionalizacijskem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je tiha družba prenehala delovati, v podatkih upravnih spisov pa ni listin za enostransko trditev, da je to bilo že leta 1941. Ne glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje pa navajata, da je bilo premoženje tihe družbe še leta 1968 ovrednoteno kot samostojno premoženje tihe družbe. Zato zahtevata da se jima kot dedičem, to premoženje vrne. Če se jim v postopku denacionalizacije odreka položaj stranke, potem sta jima tako upravni organ kot sodišče prve stopnje dolžna povedati v katerem postopku lahko uveljavljata svojo pravico . Tega odgovora, kljub tožbenemu ugovoru, od sodišča prve stopnje nista dobila. Zato predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka ter Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila, stranka z interesom M.L., ki je pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca, pa je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

ZDen v določbi 13. člena med upravičence do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb šteje le družbenike in delničarje, ne pa tudi tihe družbenike. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tihi družbeniki niso upravičenci do denacionalizacije. Če pa tihim družbenikom ne gre položaj upravičencev v postopku denacionalizacije, potem za odločitev v zadevi tudi ni pomembno, ali je bilo v postopku sploh ugotavljano, kdaj je tiha družba prenehala s poslovanjem.

Delež tihega družbenika se je ob ustanovitvi tihe družbe po tedaj za Slovenijo veljavnem avstrijskem trgovinskem zakoniku spremenil v njegovo terjatev do podjetja, ki bi morala biti poplačana ob likvidaciji tihe družbe. Če pa ni bila, to tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni predmet denacionalizacijskega postopka, saj se po ZDen ne vračajo terjatve do podržavljenih podjetij.

Sodišča in upravni organi ne dajejo pravne pomoči za uveljavljanje zahtevkov v drugih postopkih. Zato na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva v pritožbi uveljavljani ugovor o kršitvi pravil postopka (14. člen ZUP/86), ker tožnika nista bila poučena, v katerem postopku lahko uveljavljata terjatev do podržavljenega podjetja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.