Jedro

Nedokončana preiskava je pogoj za podaljšanje pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega B.A. iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega S.S. pa iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor še za en mesec, to je do 15.05.2001. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zoper oba obdolženca v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora od enega do osmih let in je tako formalni pogoj za podaljšanje pripora iz 2. odstavka 205. člena ZKP zoper oba obdolženca podan. Nadalje je Vrhovno sodišče ugotovilo, da iz objektivnih razlogov preiskave še ni bilo mogoče končati glede na njeno obsežnost, ko je v kazenskem postopku, razen navedenih, še deset drugih obdolžencev, državni tožilec pa je 27.03.2001 zahteval razširitev preiskave še na enajstega, ki naj bi skupaj z obdolženim S.S. storil temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje. Preiskovalnemu sodniku do predloga za podaljšanje pripora še ni uspelo zaslišati številnih soobdolžencev, ki naj bi po spisovnih podatkih prebivali na območju Republike Hrvaške. Utemeljen sum glede storitve očitanega kaznivega dejanja glede obeh priprtih obdolžencev izhaja iz pravnomočnega sklepa o preiskavi. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolženem S.S. je podan glede na to, da se okoliščine v zvezi s tem pripornim razlogom niso spremenile.

Obdolženec je v postopku za štiri izvršitvena kazniva dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, vložen pa je bil tudi že predlog za razširitev preiskave še za eno tovrstno kaznivo dejanje. Zoper tega obdolženca teče pred Okrožnim sodiščem v Krškem kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, sicer pa naj bi bil ta obdolženec, kot je sam povedal, v kazenskem postopku še za druga kazniva dejanja. Obdolženi S.S. je brez zaposlitve, brez poklica in rednih dohodkov. Sredstva za preživljanje za sebe in družino, v kateri so štirje mladoletni otroci, naj bi pridobival z izvrševanjem očitanih kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil kot član kriminalne združbe, ki se je organizirano ukvarjala z nedovoljenim vodenjem ljudi čez državno mejo. Pri tem nekateri udeleženci pri storitvi kaznivega dejanja še niso identificirani in so na prostosti. Nevarnost je, da bi se ta obdolženec v primeru odprave pripora s temi ljudmi znova povezal in ponovil istovrstno, sicer zelo dobičkonosno kaznivo dejanje. Obdolženi S.S. naj bi bil v hierarhiji kriminalne združbe takoj za soobdolženim - priprtim B.A., poznal naj bi tudi kanale, po katerih je mogoče tihotapiti ljudi čez državno mejo ter kraje, kjer jih je med zadrževanjem v Republiki Sloveniji mogoče skriti. Ponovitvene nevarnosti pri tem obdolžencu ni mogoče preprečiti z nadomestitvijo pripora s hišnim priporom, ko je znano, da je mogoče brez težav iz hišnega pripora z različnimi sredstvi vzpostaviti zanesljivo komunikacijo in voditi ter koordinirati tovrstne nedovoljene posle. Skrb S.S. zaradi ženine bolezni in slabega zdravstvenega stanja sina E. je sicer razumljiva, vendar ta okoliščina po oceni senata Vrhovnega sodišča nima take teže, da bi bilo na podlagi tega mogoče sklepati, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan oziroma da je moč zagotoviti varnost ljudi z nadomestitvijo pripora s hišnim priporom, kar predlagata tako obdolženec kot tudi njegov zagovornik. Podano je tudi sorazmerje med posegom v pravico obdolženega S.S. do svobode in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani. Storilce teh kaznivih dejanj vodi želja po visokem zaslužku, pri čemer ostaja varnost ilegalnih beguncev, ki jih v vsakršnih pogojih vodijo preko državne meje, ne da bi pri tem skrbeli za njihovo zdravje, praviloma v ozadju. Z vidika varovanja zdravja teh ljudi - beguncev je preprečitev takega ravnanja tudi s podaljšanjem pripora zoper obdolženega S.S. povem sorazmerna.

Zagovornik obdolženega S.S. je dne 08.05.2001 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zoper uvodoma navedeni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni sklep razveljavi ter odredi obdolženčevo izpustitev (iz pripora).

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 1. odstavku 423. člena ZKP, meni, da le-ta ni utemeljena. Zahteva niti ne pove, v čem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z izpodbijanim sklepom kršilo zakon. V pretežni meri oporeka sodišču pravilnost ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so bila osnova za podaljšanje pripora, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik očita Vrhovnemu sodišču, da se je za podaljšanje pripora odločilo na predlog preiskovalnega sodnika zato, ker preiskava še ni končana. Oportunitetni razlogi za opravo in zaključek tekoče preiskave glede na zakonite pogoje v določbah členov 200 in 201 ZKP niso pogoji za odreditev in podaljšanje pripora. Potek preiskave ni omejen na določeno časovno obdobje, trajanje pripora pa je zakonsko omejeno in ni vezano na trajanje preiskave, kar pomeni, da trajanje preiskave ne sme vplivati na trajanje pripora ter ta ne sme biti posebna psihična prisila in pritisk na obdolženca, da z eventuelnim priznanjem namišljenih okoliščin olajša in skrajša preiskavo.

Odrejeni pripor zoper obdolženega S.S. se je v konkretnem primeru spremenil v tako orodje organov pregona, saj podaljšanje pripora ni bilo odrejeno zaradi konkretnih okoliščin, ki bi izpolnile zakonski stan 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ampak zato, ker preiskava še ni bila zaključena. Po mnenju vložnika niti predlagatelj podaljšanja pripora niti državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora nista navedla konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo moč sklepati na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, niti nista ponudila dokaze za taka dejstva, ki pa jih pri obdolženem S.S. sploh ni. Napadeni sklep ne pove, na podlagi česa šteje za dokazano, da naj bi obdolženi S. za preživljanje sebe in družine s štirimi mladoletnimi otroki pridobival sredstva z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Nelogična je tudi ugotovitev, da naj bi obdolženi dejanja storil kot član kriminalne združbe, če sploh še niso identificirani člani take združbe. Sklep tudi ne pove, na čem sloni trditev, da naj bi bil obdolženi S.S. v hierarhiji združbe takoj za B.A., ko tudi za tega sklep ne pove, na katerem mestu zatrjevane hierarhije je. Sicer pa niso ugotovljene dejanske okoliščine za sodno trditev, da bi se v primeru odprave pripora obdolženi znova povezal in ponovil istovrstno, sicer zelo dobičkonosno kaznivo dejanje. Sicer pa nobeno od sodišč, ki so odločala o odreditvi pripora, podaljšanju pripora, o rednih in izrednih pravnih sredstvih, o priporu ni navedlo nikakršnega najmanjšega dokaza v smer, da bi bila ugibanja o povezanosti obdolženega S.S. z dejanji ali njegovo vpletenost v dejanja iz zahteve za preiskavo in iz tega izvirajoča ponovitvena nevarnost dokazana.

Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP presoja zakonitost napadene odločbe v obsegu uveljavljanih razlogov. Kolikor se vložnik ne strinja z dejanskimi zaključki o obstoju okoliščin, s katerimi napadeni sklep obrazlaga obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, napada ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom.

Protispisna je vložnikova trditev, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti v napadenem sklepu ni obrazložen v smislu zahtev 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima napadeni sklep zadostne in ustrezne razloge tako o teži kot o načinu storitve dejanja in o okoliščinah, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno ter obdolženčevih osebnih lastnostih kot podlago za zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. Vložnikovo izvajanje o tem, da nedokončana preiskava ni razlog za podaljšanje pripora, je nesprejemljivo in neupoštevno, ko ni nobenega dvoma, da je nedokončana preiskava pogoj za odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora. Vodenje kazenske preiskave je pogojeno z utemeljenim sumom, da naj bi določena oseba storila določeno kaznivo dejanje, kar je v obravnavanem primeru ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave tudi zoper obdolženega S.S. V čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona v napadenem sklepu, vložnik ne pove.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenem sklepu ni podana nobena kršitev zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.