Jedro

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik zahtevo za uveljavljanje pravice do zdravstvenega varstva za obdobje od 15. 12. 2006 do 31. 5. 2012 vložil dne 3. 4. 2013, kar pomeni, da tožnik navedeno pravico uveljavlja za obdobje pred vložitvijo zahteve. Glede na določbo 25. člena ZVV po presoji sodišča tožniku na podlagi te zahteve ni mogoče priznati pravice do zdravstvenega varstva za navedeno obdobje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel tožnikov zahtevek za priznanje pravice vojnega veterana do zdravstvenega varstva za obdobje od 15. 12. 2006 do 31. 5. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ tožnikov zahtevek zavrgel, ker naj bi z njim uveljavljal pravico, ki ni upravna zadeva (1. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Tako stališče je upravni organa sprejel, ker je tožnik vlogo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva za obdobje od 15. 12. 2006 do 31. 5. 2012 vložil 3. 4. 2013, 25. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) pa določa, da gredo vojnemu veteranu pravice, ki so priznane v mesečnih zneskih, od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi vloge.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je upravni organ z odločbo z dne 30. 10. 2012 priznal status vojnega veterana, da pa je vlogo za priznanje tega statusa vložil že 11. 12. 2006, vlogo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva pa 15. 12. 2006. Meni, da ne more trpeti negativnih posledic sedemletnega odločanja o priznanju pravice do statusa vojnega veterana in da bi, če bi upravni organ odločal v razumnih časovnih okvirih, imel že od 15. 12. 2006 priznano tudi pravico do zdravstvenega varstva. Ugovarja tudi stališču, da pravica, ki jo uveljavlja, ni upravna stvar, zato meni, da toženka njegovega zahtevka ne bi smela zavreči, temveč bi morala, če mu ta pravica ne pripada, to ustrezno vsebinsko pojasniti v obrazložitvi zavrnilne odločbe. Tako sklep organa prve stopnje kot odločba drugostopenjskega organa naj bi bila neobrazložena in naj ju zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Poudarja še, da o njegovem zahtevku za priznanje pravice vojnega veterana do zdravstvenega varstva od 15. 12. 2006 dalje ni bilo vsebinsko odločeno in da je zadeva zanj izrednega pomena, saj mu po uveljavitvi Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) kljub priznanemu statusu vojnega veterana nič več ne pripada. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Postopek za uveljavljanje pravic iz naslova priznanega statusa vojnega veterana, med katere sodi tudi plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (in katero je v svoji zahtevi uveljavljal tožnik od dne 15. 12. 2006 do 31. 5. 2012), predpisuje III. poglavje ZVV. Tako 25. člen določa, da se pravice po tem zakonu uveljavljajo na zahtevo stranke ter da gredo pravice, ki so priznane v mesečnih zneskih, upravičencu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik zahtevo za uveljavljanje pravice do zdravstvenega varstva za obdobje od 15. 12. 2006 do 31. 5. 2012 vložil dne 3. 4. 2013, kar pomeni, da tožnik navedeno pravico uveljavlja za obdobje pred vložitvijo zahteve. Glede na prej citirano določbo 25. člena ZVV tudi po presoji sodišča tožniku na podlagi te zahteve ni mogoče priznati pravice do zdravstvenega varstva za navedeno obdobje.

Tožnik ima sicer prav, da gre v tej zadevi v smislu 2. člena ZUP za upravno zadevo, saj odločanje o zahtevku za plačilo zdravstvenega varstva iz 15. člena ZVV nedvomno spada v področje upravnega odločanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je upravni organ svojo odločitev pojasnil z razlogi, ki pomenijo vsebinsko obravnavanje pravne utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Odločitev o zavrženju je namreč sprejel na podlagi presoje, da tožnikov zahtevek z dne 3. 4. 2013 za priznanje pravice za obdobje od 15. 12. 2006 do 31. 5. 2012 nima podlage v določbah ZVV. To pa pomeni, da bi upravni organ glede na razloge zahtevek moral zavrniti, saj neutemeljenost zahteve ni razlog za njeno zavrženje.

Vendar pa odločitev o zavrženju zahtevka v obravnavani zadevi ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi terjala odpravo izpodbijanega sklepa, saj si tožnik z odločitvijo o zavrnitvi njegovega zahtevka v ponovnem postopku ne bi v ničemer izboljšal svojega pravnega položaja. Prvostopenjski organ bi v ponovnem postopku zavrnil zahtevek iz razlogov, kot jih je že ugotovil, zato ugotovljena nezakonitost izpodbijanega sklepa za tožnika ne predstavlja posega v njegov pravni položaj v takšni meri, da bi pomenila izgubo kakšne na zakonu utemeljene pravice ali pravnega interesa. Ugotovljena kršitev pa tudi ni navedena med absolutno bistvenimi kršitvami v drugem odstavku 237. člena ZUP, zaradi katere bi bilo sodišče dolžno odpraviti izpodbijani sklep.

Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o dolgotrajnosti postopka za priznanje statusa vojnega veterana, saj je predmet izpodbijane odločitve tožnikov zahtevek z dne 3. 4. 2013 in ne z dne 15. 12. 2006. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa je razvidno, da je bil tožnikov zahtevek z dne 15. 12. 2006 zavržen s sklepom z dne 9. 1. 2008, pritožba zoper ta sklep pa zavrnjena z odločbo z dne 11. 2. 2008. Sodišče razume, da tožnik do priznanja statusa vojnega veterana ni mogel uveljaviti pravice do zdravstvenega varstva, ki je zagotovljena vojnim veteranom, vendar določbe ZVV niso podlaga za odpravo „negativnih posledic“ dolgotrajnega postopka. Neutemeljenost obravnavanega zahtevka pa ne pomeni, da tožnik nima možnosti uveljavljanja morebitnih odškodninskih zahtevkov, če meni, da je zaradi dolgotrajnosti postopka odločanja o priznanju statusa vojnega veterana oškodovan.

Sodišče je tožbo kljub ugotovljeni nezakonitosti zavrnilo na podlagi prve alineje drugega odstavka odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.