Jedro

Tožniku je bil zaradi odklonitve dela zamenjave vlagalne glave nezakonito izrečen disciplinski ukrep denarne kazni, ker omenjeno delo ni sodilo med njegove delovne zadolžitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2010 v delu, ki se glasi: „Delavec B.R. Iz ... je odgovoren storitve disciplinske kršitve s tem, ko je dne 16. 12. 2009 ravnal v nasprotju z določili 32. člena Zakona o delovnih razmerjih in 3. točke 41. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe P.U. d.d., saj je brez opravičenih razlogov odklonil delo in ni upošteval zahtev in navodil delodajalca, ter mu v skladu z določbami 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe P.U. d.d., izrekam disciplinski ukrep opomin.“, nezakonita in se razveljavi (I. točka sodbe). V nadaljevanju je sklenilo, da kar je zahteval tožnik več in drugače (ugotovitev, da je nezakonita tudi odločba št. ... z dne 18. 1. 2010 in se odpravi), je sodišče zavrglo (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, svoje pa kriti sama in sicer v višini 497,00 EUR v roku osem dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka sklepa).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter mu naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 16. 2. 2010 spoznala tožnika odgovornega storitve disciplinske kršitve s tem, ko je dne 16. 12. 2009 ravnal v nasprotju z določili 32. člena Zakona o delovnih razmerjih in 3. točko 41. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, saj je brez opravičljivih razlogov odklonil delo in ni upošteval zahtev in navodil delodajalca ter mu je v skladu z določbo 39. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke izrekla disciplinski ukrep – opomin. Tožnik ni upošteval zahteve delodajalca, da zamenja vlagalno glavo na stroju, navedeno delo pa spada v krog dejanskih delovnih obveznosti tožnika, ker obveznost menjave vlagalnih glav ni izrecno navedena v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je zaposlen na delovnem mestu upravljalec stroja, sporno v postopku pa je bilo, ali spada opravilo menjave vlagalnih glav v krog dejanskih delovnih obveznosti tožnika in ali je tožnik upravičeno odklonil delo ter posledično ali je bil izrečeni disciplinski ukrep tožene stranke (opomin) utemeljen oziroma zakonit. Sodišče je poklonilo vero z zatrjevanjem in izpovedi tožnika ter odločilo, da je disciplinski ukrep nezakonit, ker da menjava vlagalnih glav ne spada v delokrog tožnika, pri čemer je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče navede, da ima tožena stranka zaradi izvedbe dela sistemizirana različna delovna mesta in sicer upravljalec – vzdrževalec strojev, upravljalec stroja in upravljalec vzdrževalec ter, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu upravljalec stroja. Sodišče je zaključilo, da niti v opisu delovnega mesta upravljalec stroja niti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni naloge, ki bi vsebinsko predstavljala delovno nalogo – zamenjava vlagalne glave. Takšna naloga naj bi po prepričanju sodišča izhajala iz opisa delovnega mesta – vzdrževalec stroja in sicer naj bi bila smiselno vsebovana v opisu „pripravljalne, posluževanje in nadziranje delovanja strojev“. Do takšnega zaključka je sodišče prišlo, ker bi naj iz izpovedi A.D. izhajalo, da zamenjava vlagalnih glav ne predstavlja naloge vzdrževanja, temveč naloga upravljanja in pomeni dejansko pripravo stroja za nadaljnje obratovanje. Takšni zaključki sodišča pa so zmotni in sami s sabo v nasprotju. Med delovne naloge upravljalca stroja spada tudi priprava posameznega stroja za polnjenje in kontrola delovanja tega stroja, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in popisnega lista za delovno mesto upravljalec stroja iz sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki. Priča je izpovedala, da prav vsi delavci zaposleni na delovnih mestih vzdrževalec stroja, upravljalec vzdrževalec stroja in upravljalec vzdrževalec so dolžni menjati vlagalne glave. Tožnik je tudi na zagovoru izpovedal, da očitano kršitev prizna, kot razlog za odklonitev dela pa je navedel, da bi po njegovem mnenju moralo biti delo bolj enakomerno razporejeno med delavce. Toženi stranki se tudi očita, da ni znala sodišču pojasniti, kaj konkretno je bilo dogovorjeno in mišljeno s sprejemom aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je jasno pojasnila, da je prav zaradi dejstva, ker je ocenila, da je pri tožniku podana večopravilna sposobnost, da dela na večih in različno zahtevanih strojih in napravah v okviru svojega delovnega mesta, z aneksom z dnem 29. 6. 2007 priznala tudi zvišanje plače. Enako velja tudi za vse ostale delavce udeležene v delovnem procesu v polnilnici, ki so dolžni po svojih zmožnostih prispevati svoj delež pri pripravi stroja za obratovanje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 – ZPP,) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je la ta podana, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika in priče A.D. ter z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ugotovilo, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 2. 2010 v delu, ki se glasi, da je tožnik odgovoren za storitev disciplinske kršitve s tem, ko je dne 16. 12. 2009 ravnal v nasprotju z določili 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) in 3. točke 41. člena podjetniške kolektivne pogodbe, saj je brez opravičenih razlogov odklonil delo in ni upošteval zahtev in navodil delodajalca ter mu je tožena stranka v skladu z določbami 39. člena podjetniške kolektivne pogodbe izrekla opomin, nezakonita in se razveljavi. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrglo (ugotovitev, da je nezakonita tudi odločba št. ... z dne 18. 1. 2010). Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen od 29. 11. 1999 na delovnem mestu upravljalec stroja za nedoločen čas. Tožnik je sklenil tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi z veljavo 1. 7. 2007, kjer sta se stranki dogovorili, da zaradi večopravilne sposobnosti in opravljanja dela na večih in različno zahtevnih strojih in napravah delavec dobi dodatno 22. točk, v ostalem so ostala pogodbena določila pogodbe o zaposlitvi nespremenjena in v veljavi. Tožnik je v zvezi z očitanimi kršitvami podal zagovor dne 12. 1. 2010, tožena stranka pa mu je izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % delavčeve bruto plače v mesecu decembru 2009 in ga spoznala odgovornega disciplinske kršitve, nespoštovanja discipline dela, to je odklonitve dela zamenjave vlagalne glave. Po tožnikovem ugovoru je predsednik uprave tožene stranke sprejel odločitev, s katero je odpravil prvotno sprejet disciplinski ukrep v celoti s tem, da je tožniku priznal pritožbene stroške v višini 288,00 EUR in izdal novo odločbo, s katerim je tožniku izrekel najmilejši disciplinski ukrep – opomin, kot to izhaja iz odločbe št.... z dne 16. 2. 2010. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožena stranka sistemizirana delovna mesta: upravljalec – vzdrževalec strojev, upravljalec stroja ter tudi upravljalec vzdrževalec. Priča A.D. je izpovedal, da je razlika med upravljalcem vzdrževalcem in upravljalcema stroja predvsem v tem, da prvi poleg opravljanja stroja v primeru kakšnih napak oziroma okvar te tudi odpravlja in popravlja, naloga vzdrževalca stroja pa je, da tehnično predstavlja elemente enega stroja in jih zamenjuje z drugimi elementi. V vsaki delovni izmeni delajo tako delavci zaposleni na delovnem mestu upravljalec stroja kot upravljalec – vzdrževalec stroja in tudi upravljalec – vzdrževalec. Navedenega dne so bili na delu vsi omenjeni delavci. Za tožnika je priča ocenila, da ima več časa za pripravo kot drugi delavci. Sodišče je pri tem po oceni pritožbenega sodišča natančno pojasnilo svojo odločitev in sicer, da so osnovna opravila delovnega mesta upravljalec stroja: priprava posameznega stroja za polnjenje in kontrola delovanja tega stroja, redno in generalno čiščenje stroja in okolice, po potrebi sodelovanje pri remontih strojev, kontrola čistosti praznih steklenic in kontrola polnosti točenja pri polnih steklenicah, izločanje umazanih ali ne dovolj napolnjenih steklenic, priprava naprav za delo, kontrola stroja in optičnih teles, odvažanje zabojev z razbitimi steklenicami, druga pomožna dela v polnilnici po nalogu izmenovodje, čiščenje filtrirnih mrež med obratovanjem, doziranje zamaškov, mazanje trakov, sodelovanje pri remontih, odstranjevanje nekvalitetnih steklenic embalaže in sodov, te delovne naloge izhajajo iz 4. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto upravljelec stroja, pri čemer je delovno mesto razvrščeno v II. tarifni razred in 3. plačilni razred, gre torej za manj zahtevno delovno mesto, kjer se zahteva za zasedbo delovnega mesta osnovnošolska izobrazba in krajši eno ali dvomesečni tečaj. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da popisni list delovnega mesta upravljalec – vzdrževalec stroja v 2. alinei opisa glavnih delovnih opravil vsebuje nalogo pripravljanje, posluževanje in nadzorovanje delovanja strojev, kar pomeni dejansko pripravo stroja za nadaljnje obratovanje, kot to izhaja tudi iz izpovedi nadrejenega A.D.. Za to delovno mesto pa se zahteva izobrazba IV. ali V. tarifnega razreda. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do aneksa k pogodbi o zaposlitvi glede dogovorjenih dodatnih 22 točk, ki so tožniku priznane „zaradi več opravilne sposobnosti in opravljanja dela na večih in različno zahtevnih strojih in napravah“, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne obsega dela menjave vlagalnih glav, kot to navaja tožena stranka v pritožbi.

Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi, da naj bi tožnik v zagovoru podanem dne 12. 1. 2010 očitano mu kršitev delovnih dolžnosti tudi priznal, kot razlog za odklonitev dela pa navedel, da bi po njegovem mnenju moralo biti delo bolj enakomerno razporejeno med delavce ter da ob podaji samega zagovora tožnik kot razlog zavrnitve dela ni navedel, da opravljanje tega dela ne spada v okvir njegovih delovnih nalog, kot je to sicer zatrjeval v sodnem postopku. Navedeno za rešitev predmetne zadeve niti ni relevantno, saj tudi morebitno priznanje delavca ne odvezuje sodišča, da ugotovi dejansko stanje upoštevaje pri tem dokazne predloge strank in po izvedenih dokazih sprejme dokazno oceno tako, da na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) odloči katera dejstva šteje za dokazana in nato uporabi tudi materialno pravo. Poudariti je tudi, da mora sodišče upoštevati tudi dokazno breme, ki je v konkretnem primeru bilo na toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo. Delavec ni dolžan dokazovati, da neka naloga ni njegova naloga, pač pa je tožena stranka tista, ki je glede na to, da je tožnik trdil, konkretna delovna naloga – menjava vlagalne glave, morala dokazati, da je to tožnikova naloga. Tako je pravilna odločitev sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil tožnik dolžan opravljati tudi menjave vlagalnih glav. ZDR namreč v 31. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za opravljanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. V konkretnem primeru tudi ni šlo za situacijo iz 2. odstavka 31. člena ZDR, ki sicer določa, da mora delavec opravljati tudi drugo delo v primerih določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.