Jedro

Odhod v dom za ostarele nima za posledico prenehanje stanovanjske pravice. Stanovanjska pravica preneha šele s smrtjo imetnika stanovanjske pravice. S tem dnem pa preneha tudi pravna podlaga za bivanje podnajemnika v tem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje št. 1 v Ljubljani, ..., in ga praznega stvari in oseb izročiti tožeči stranki ter ji povrniti njene pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je prejšnja imetnica stanovanjske pravice ob odhodu v dom starejših občanov celo stanovanje oddala toženi stranki in se potem do svoje smrti zaradi bolezni v to stanovanje ni več vrnila. V skladu s sodno prakso, ki je zavzela stališče, da v primerih trajnega bolezenskega stanja stanovanjsko razmerje preneha, je prenehalo stanovanjsko razmerje tudi J.E. Prenehalo pa ji je tudi zato, ker je celo stanovanje oddala toženi stranki. Ker tožeča stranka tožbe ni vložila v dveh letih po oddaji stanovanja toženi stranki, sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 58. člen ZSR. Zmotna uporaba materialnega prava pa je imela za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Po 58. členu stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91) uporablja oseba, ki z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

Prav to je storila tožeča stranka. Da tožena stranka s tožečo stranko najemne pogodbe ni sklenila, med postopkom ni bilo sporno. Sporno je bilo le, ali je tožena stranka pridobila stanovanjsko pravico še po prejšnjem zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Če bi bil odgovor na to predhodno vprašanje pritrdilen, tožeča stranka po uveljavitvi SZ ne bi smela zahtevati njene izselitve (2. odstavek 159. člena SZ).

Sodišči prve in druge stopnje sta navedeno predhodno vprašanje pravilno rešili. Pravilno sta ugotovili, da z odhodom v dom za starejše občane stanovanjsko razmerje J.E. po 58. členu ZSR ni prenehalo ter da tudi nobenih drugih razlogov za njegovo prenehanje ni bilo. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem še pravilno poudarilo, da bi za prenehanje stanovanjske pravice morali biti izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZSR, ki pa jih tožena stranka ni nikoli (tudi v reviziji ne) zatrjevala.

Vse ostale trditve v reviziji, ki jih je tožena stranka uveljavljala že v prvostopnem in drugostopnem postopku, za odločitev niso pomembne. Zato je materialnopravno pravilna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je stanovanjska pravica na spornem stanovanju pokojni J.E. prenehala šele z njeno smrtjo (16.9.1991), s tem dnem pa po 76. členu ZSR tudi pravna podlaga za bivanje tožene stranke v njem. Če pa je tako, v času uveljavitve SZ (19.10.1991) tožena stranka ni bila imetnica stanovanjske pravice in je tožeča stranka upravičeno zahtevala njeno izselitev.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora sama trpeti stroške revizijskega postopka. Ker nasprotna stranka odgovora ni vložila, je izrek o stroških odpadel.