Jedro

Nižji sodišči sta z uporabo določb OZ uporabili napačno materialnopravno podlago. Odgovornost prevoznika v cestnem prometu je v času nastanka tožnikove poškodbe kot lex specialis urejal ZPPCP. Določbe ZPPCP vzpostavljajo objektivno odgovornost prevoznika v cestnem prometu za škodo, ki nastane zaradi potnikove smrti, okvare zdravja ali poškodbe (prvi odstavek 18. člena ZPPCP). Za tako škodo je prevoznik odgovoren, če nastane medtem, ko je potnik v vozilu ali ko vstopa v vozilo oziroma izstopa iz vozila (19. člen ZPPCP). Za oprostitev prevoznikove objektivne odgovornosti zadošča neprepričljivost ravnanja potnika in iz njega izvirajoče škode.

Obrazložitev

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugotoženki 478,41 EUR stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženki solidarno plačata odškodnino v znesku 3.130.000 SIT (sedaj 13.061,26 EUR) z zamudnimi obrestmi ter mu povrneta pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženkama odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe 131., 149., 150. člena ter četrtega odstavka 153. člena OZ. Trdi, da je ves čas zatrjeval, da sta za njegovo škodo solidarno odgovorna C. in drugotoženka po četrtem odstavku 153. člena OZ ter da je zato protispisna navedba v sodbi pritožbenega sodišča, da tožnik ni oporekal dejstvu, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega. Poudarja, da za pravilno odpiranje vrat C. ne nosi nikakršne odgovornosti. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev pritožbenega sodišča, da bi prišlo do škodnega dogodka tudi, če bi voznik ustavil avtobus in zahteval izpraznitev. Pri tem je pritožbeno sodišče spregledalo, da je do poškodbe vrat na avtobusu prišlo med vožnjo od postaje v M. do postajališča v N. in da so se vrata na vseh predhodnih postajališčih normalno odpirala. C. pa je udaril v vrata prav zato, ker se niso odprla. Tudi v tem delu je obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča v neskladju z izvedenimi dokazi. Sodbi nižjih sodišč sta obremenjeni z napačno uporabo materialnega prava, saj sta sodišči breme dokazovanja odgovornosti prevalili na tožnika. Revizija povzema pogoje za razbremenitev objektivne odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, ki morajo biti izpolnjeni hkrati. Trdi, da je treba nepričakovanost dogodka ter njegovo preprečljivost presojati po merilu skrajne skrbnosti. Sodišči pa nista ocenili, ali je zavarovanec prvotoženke dejansko storil vse, kar bi storil skrben gospodar. Odgovornost drugotoženke kot imetnice nevarne stvari in izvajalke nevarne dejavnosti ni identična z odgovornostjo voznika avtobusa. Sodišči bi morali upoštevati, da je bilo vozniku naročeno, da nadaljuje z vožnjo kljub izrednim razmeram na avtobusu in kljub temu, da vožnja za potnike ni bila varna. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali ugotoviti, da drugotoženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja in da samo obvestilo policiji ni dovolj za oprostitev odgovornosti. Imela je številne možnosti, da bi preprečila vandalsko ravnanje v avtobusu kot tudi škodni dogodek – voznik bi lahko takoj ustavil in izpraznil avtobus, lahko bi počakal na policiste v zaprtem avtobusu in ne bi sprejemal dodatnih potnikov na vmesnih postajališčih, drugotoženka bi lahko angažirala dodatnega spremljevalca v avtobusu ali varnostnika. Ker ničesar od tega ni storila, je odgovorna za nastalo škodo. Tožnik p redlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama. Drugotoženka v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvam o zahtevkih tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Tožnik uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala 27.4.2002 zaradi poškodbe pri izstopanju iz avtobusa. Sodišči sta ugotovili, da je bil avtobus poln ljudi, ki so se med vožnjo prerivali, skakali, izbili okno v avtobusu ter povzročili kratek stik, zaradi česar je bilo v avtobusu temno. Pred izstopanjem na postaji N. se je odprla le desna stran zadnjih vrat, levi del vrat pa je bil odprt na polovico. Iz avtobusa je bilo kljub temu mogoče izstopiti. Pri izstopanju je tožnikov sopotnik R. C. brcnil v zaprti del vrat. Ko je udaril še tretjič, so se ta razbila. Drobec stekla je zadel v oko tožnika, ki je pred tem izstopil. 8. Revizijsko sodišče zavrača revizijske očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče, ki je v razloge svoje sodbe zapisalo, da "tožnik ne oporeka dejstvu, da je njegova škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega", ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče s tem ni zaključevalo tistega, kar želi prikazati revizija - da je tožnik priznaval, da drugotoženka ni odgovorna za škodo. Odločitev o slednjem je namreč oprlo na ugotovljena dejstva in na lastno presojo o nepreprečljivosti C. ravnanja v ugotovljenih okoliščinah. Protispisnost, ki jo uveljavlja revizija, se tako ne nanaša na odločilna dejstva, pač pa na uporabo materialnega prava. Enako velja za revizijsko zatrjevanje, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev pritožbenega sodišča, da bi lahko prišlo do škodnega dogodka tudi, če bi voznik takoj ustavil avtobus in zahteval njegovo izpraznitev. Ker revizija s temi trditvami v resnici izpodbija pravilnost materialnopravne presoje o nepreprečljivosti C. ravnanja, z njimi ne more utemeljiti obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sta nižji sodišči z uporabo določb OZ (Obligacijskega zakonika) uporabili napačno materialnopravno podlago. Odgovornost prevoznika v cestnem prometu je v času nastanka tožnikove poškodbe kot lex specialis urejal ZPPCP (Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, Uradni list SFRJ, št. 2/1974). Določbe ZPPCP vzpostavljajo objektivno odgovornost prevoznika v cestnem prometu (prim. sodbo II Ips 388/95) za škodo, ki nastane zaradi potnikove smrti, okvare zdravja ali poškodbe (prvi odstavek 18. člena ZPPCP). Za tako škodo je prevoznik odgovoren, če nastane medtem, ko je potnik v vozilu ali ko vstopa v vozilo oziroma izstopa iz vozila (19. člen ZPPCP). Objektivne odgovornosti pa se lahko prevoznik razbremeni, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (20. člen ZPPCP). Iz navedene določbe izhaja, da za oprostitev prevoznikove objektivne odgovornosti zadošča nepreprečljivost ravnanja potnika in iz njega izvirajoče škode. Ni namreč vsako pričakovano ravnanje tudi preprečljivo. Pogoji za razbremenitev objektivne odgovornosti iz drugega odstavka 153. člena OZ za odločitev v tej zadevi niso pravnorelevantni, zato tožnik, ki v reviziji poudarja stališče pritožbenega sodišča o pričakovanosti C. ravnanja v opisanih razmerah, zgrešeno uveljavlja napačno uporabo drugega odstavka 153. člena OZ.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev nižjih sodišč kljub uporabi napačnih materialnopravnih določb pravilna. Revizija zmotno trdi, da odgovornost drugotoženke ni identična z odgovornostjo voznika avtobusa. Po drugem odstavku 18. člena ZPPCP je prevoznik odgovoren tudi za škodo, ki jo potniku povzroči oseba, ki je po njegovem nalogu delala pri prevozu. Sodišči sta pravilno presodili, da je odgovornost toženk objektivna in da sta toženki tisti, ki se morata razbremeniti odgovornosti, kar jima je tudi uspelo. Zato revizija neutemeljeno očita, da sta sodišči dokazno breme prevalili na tožnika. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da sodišči nista ocenili oziroma da sta zmotno ocenili, da je zavarovanec prvotoženke storil vse, kar bi storil posebej skrben gospodar. Sodišči sta pravilno zaključili, da v okoliščinah konkretnega primera ravnanje C. ni bilo preprečljivo. Škodi, ki je nastala v posledici razgrajanja in razbijanja v avtobusu med vožnjo in pri izstopanju, se tudi posebej skrben prevoznik ne bi mogel izogniti oziroma je ne bi mogel odvrniti. Okoliščina, da se na postajališču vrata niso popolnoma odprla, drugotoženki - ne glede na vzrok take okvare - sama po sebi ne preprečuje, da se razbremeni odgovornosti. Ker sta sodišči ugotovili, da je skupina potnikov pred škodnim dogodkom že izbila eno šipo na oknu avtobusa, tožnik pravilnosti njune presoje o nepreprečljivosti škode ne more izpodbiti z zatrjevanji, da C. ne bi brcnil v vrata, če bi se ta v celoti odprla. Bistvene so njune dejanske ugotovitve, da se je razgrajanje nadaljevalo tudi ob izstopanju iz avtobusa, ko je tožnik utrpel poškodbo. Zato je pritožbeno sodišče pravilno sklepalo, da ni gotovo, da bi takojšna ustavitev in izpraznitev avtobusa poškodbo lahko preprečila. Tudi glede ostalih ravnanj, ki jih ponuja revizija (da bi voznik lahko počakal na policiste v zaprtem avtobusu, da na avtobus ne bi sprejemal dodatnih potnikov, da bi drugotoženka angažirala varnostnika v avtobusu), ni mogoče zaključiti, da bi lahko preprečila škodo, ki je nastala tožniku pri izstopanju. Revizija zato zmotno sklepa, da je bila opustitev teh ukrepov v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo. Ker sta toženki uspeli dokazati, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika, kateremu se ni bilo mogoče izogniti ali ga odvrniti (20. člen ZPPCP), je odločitev sodišč o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pravilna.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeni del revizije in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

12. Ker tožnik z revizijo ni uspel, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora dr ugotoženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Drugotoženki je revizijsko sodišče priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, 20% DDV na odvetniške storitve ter 65,31 EUR (prej 15.650 SIT) stroškov sodne takse za odgovor na revizijo znese 478,41 EUR. Tožnik je dolžan drugotoženki povrniti ta znesek v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožniku do plačila.