Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP se uporabi le, če na podlagi izvedenih dokazov sodišče ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva (spoznana kriza), ne pa tudi v primeru, ko je na obstoj oziroma neobstoj dejstva mogoče sklepati s prepričanostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Celju D 774/2006 z dne 7. 2. 2007 napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja dedne pravice po pokojnem A. N. Trdila je, da je s pokojnim živela v zunajzakonski skupnosti do njegove smrti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da med pokojnim in tožnico ni obstajala zunajzakonska skupnost, temveč le odnos skrbnice do oskrbovanca. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi, podrejeno pa, da se drugostopenjska sodba razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni mogoče sprejeti take načelne ocene o verodostojnosti prič, da se večja dokazna moč pripiše izpovedbam tistih prič, ki niso v odnosu s strankami postopka. Kriterij ni obrazložen, zaradi česar je neobrazložena tudi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se ni izjavilo o vseh ugovorih tožnice. Kot resnične je upoštevalo le posamezne izjave zaslišanih prič, ni pa se izreklo o tem, zakaj drugih njihovih izjav ne sprejema. Izpovedbe prič S. H., M. Z., H. B. in I. P. so vrednotene napačno, sodišči pa se tudi nista izjavili glede vseh njihovih pravnorelevantnih izjav. Nesprejemljiv je zaključek drugostopenjskega sodišča, da bolniki za negovalke uporabljajo ljubkovalna imena in izražajo željo po poroki z njimi. Sodišče je s tem prekoračilo svoje pristojnosti in izpostavilo vprašanja, ki niso bila predmet obravnave v postopku. Enako velja za zaključek, da pokojnik ni bil ljubosumen, ko se je tožnica pogovarjala s sosedi. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo pri porazdelitvi dokaznih bremen. Sodišče je štelo, da tožnica ni dokazala, da ji zapustnik za gospodinjsko pomoč in oskrbo ni plačeval. Vendar pa ni na strani tožnice, da dokaže, da ji toženec ni plačeval, saj ni zahtevala izpolnitve pogodbe. Tožena stranka je tista, ki je zatrjevala, da je tožnica prejemala plačilo za delo, zato je na njej dokazno breme glede plačila. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo tudi na številne druge pritožbene očitke, zato je drugostopenjska sodba nepopolna in neobrazložena.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica v začetku poznanstva s pokojnikom obdelovala vrt na njegovem zemljišču, po nastopu njegove bolezni pa je prevzela oskrbo zanj ter se k njemu zaradi lažjega zagotavljanja oskrbe tudi priselila. Za oskrbo pokojnika je od tožencev prejela plačilo.

6. Tožnica z revizijskimi očitki o nepravilnem vrednotenju izpovedb posameznih prič pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pravdne stranke z uveljavljanjem procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje (sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008 z dne 20. 11. 2008). To velja tudi za trditve, da je sodišče prve stopnje na podlagi načelne ocene o verodostojnosti prič zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ni obrazložena. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov sodita v sfero dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati. Sodišči prve in druge stopnje sta navedli številne prepričljive razloge, zakaj sta verjeli pričam, na dejanske ugotovitve obeh sodišč pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ne drži, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice glede grajanja dokazne ocene sodišča prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna ter da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji kot standard obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje. Kot je revizijsko sodišče že večkrat pojasnilo, zadostuje, da iz razlogov drugostopenjske sodbe izhaja, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni prezrlo, ni pa se dolžno opredeljevati do vseh navedb v pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP)(1). Temu standardu je zadoščeno tudi v konkretnem primeru, saj je pritožbeno sodišče navedlo, da se strinja z razlogi in stališčem sodišča prve stopnje, poleg tega pa je tudi samo navedlo razloge, na podlagi katerih so bile vrednotene izpovedbe prič. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo še na številne druge navedbe tožnice v pritožbi. Ker na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na zahtevo stranke, mora biti ta zahteva obrazložena. Ker je tožnica v reviziji le na splošno navedla, da ni bilo odgovorjeno na vse njene navedbe, brez da bi konkretizirala za katere navedbe gre, je ta očitek pavšalen in ga zato revizijsko sodišče ni obravnavalo. Bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

8. S tem, ko je sodišče druge stopnje navedlo, da bolnik za negovalko uporablja tudi ljubkovalna imena ter da izraža željo, da bi se z njo poročil, sodišče druge stopnje ni prekoračilo svojih pristojnosti, temveč je pojasnilo in odgovorilo na pritožbene očitke, da dejstvo, da je pokojnik tožnico naslavljal z ljubkovalnimi imeni ter da je bil nanjo jezen, ko se je pogovarjala s sosedi, kaže na to, da sta živela v zunajzakonski skupnosti. Pojasnilo je, da tudi, če navedeno drži, to še ne pomeni, da je med njima obstajala globlja čustvena navezanost, ki je značilna za zunajzakonsko skupnost. 9. Tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP se uporabi le, če na podlagi izvedenih dokazov sodišče ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva (spoznavna kriza). Če pa je na obstoj oziroma neobstoj dejstva mogoče sklepati s prepričanostjo, se pravilo iz 215. člena ZPP ne uporabi. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič in pravdnih strank ugotovilo, da je tožnica za oskrbo pokojnega prejela plačilo. Res je, da je pritožbeno sodišče zapisalo, da tožnica ni dokazala, da ji zapustnik za storitve gospodinjske pomoči in oskrbe ni plačeval, vendar pa v konkretnem primeru pravilo o dokaznem bremenu, ki ga načeloma nosi tisti, ki določeno dejstvo zatrjuje, ne pride v poštev, saj je prvostopenjsko sodišče navedeno dejstvo na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo (8. člen ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje o neobstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim A. N..

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožničin predlog za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005 ter sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 582/2003 z dne 11. 3. 2004.