Jedro

Tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odločbo o razporeditvi oz. vrednotenju DM 105 v roku, ki ga za uveljavljanje sodnega varstva v primeru t.i. "molka organa" določa 1. odstavek 83. člena ZTPDR, niti v primernem roku v skladu s 105. členom ZDR. Sodno varstvo je uveljavljal šele po več kot enem letu s tožbo, s katero je izpodbijal odločbi tožene stranke o razporeditvi na DM 104 na sedež družbe in poleg tega zahtevka postavil tudi denarni zahtevek za plačilo razlike v plači. Ker tožena stranka ni izrečno ugovarjala, da je tožnik sodno varstvo uveljavljal po izteku razumnih rokov, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ker je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini.

Tipska delovna mesta so v katalogu del kot prilogi KP elektrogospodarstva RS le primeroma navedena, delodajalcem pa je prepuščeno, da - glede na različno zahtevnost delovnih mest pri konkretnem delodajalcu - samostojno ovrednotijo delovna mesta v svojih splošnih aktih ob upoštevanju kriterijev, določenih v kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke A. d.d. št. 16 z dne 1.7.1999 in odločbo komisije za varstvo pravic tožene stranke št. NT/pb. -154/7 z dne 13.9.1999 o razporeditvi tožnika A. K., na delovno mesto 104 - samostojni projektant inženir I. v službi razvoja na sedežu družbe (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati za delo na delovnem mestu 105 - samostojni projektant inženir II. razliko med dejansko izplačano neto plačo in neto plačo, ki bi mu bila izplačana, če bi bilo delovno mesto 105 ovrednoteno s količnikom 3,13 po kolektivni pogodbi za elektrogospodarstvo od 1.4.1998 dalje, in zahtevek tožnika po obračunu prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine od neto razlik (2. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je glede odločilnih dejstev podano nasprotje med tem, kar je v sodbi navedeno o vsebini listin oz. zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami in zapisniki. Prvostopenjsko sodišče je svojo sodbo oprlo predvsem na izpoved priče g. B., vodje razvoja na sedežu družbe ter na ugotovitev, da je tedaj veljavni akt o sistemizaciji, sprejet 22.3.1995, skladen s kolektivno pogodbo elektrogospodarstva Slovenije (Ur.l. RS št. 38/96), ki je bila sprejeta pozneje. Predlaganih dokazov ni v celoti izvedlo, kar zlasti velja za zaslišanje tožnika, ki bi lahko povedal, kakšno delo je opravljal v Poslovni enoti na DM 105 in kakšno je delo na sedežu družbe na DM 104. Pričanje g. B. je samo s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami, saj je povedal, da natančno ne pozna DM 104 in DM 105, čeprav bi jih moral poznati, saj se dela DM 111, DM 105 in DM 104 po veljavni stari sistemizaciji opravljajo le v razvoju na sedežu družbe. Navedena priča je še povedala, da dela odgovornega inženirja za meritve in zaščito ne pozna, sodišče pa je ugotovilo, da ima ta priča "najboljši pregled" nad posameznimi delovnimi mesti v podjetju. Iz odločbe o razporeditvi tožnika na DM 105 izhaja, da je razporejen v DE Tehnična operativa v PE, ki je opisano kot "Razvoj, projektiva in investicije", torej ne gre za tipizirana dela. Tožnik na DM 105 izvaja razvojne študije. Projektiranje ne more biti zgolj tipsko, kot skuša prikazati priča B. Tožnik za vse projekte, ki jih pripravi ali jih pripravi drug projektant v PE, prevzema odgovornost kot odgovorni projektant in odgovorni vodja projekta. Stari pravilnik o sistemizaciji ni bil v skladu niti s staro kolektivno pogodbo za elektrogospodarstvo (sprejeto 28.10.1991) niti z novo pogodbo, ki je bila sprejeta kasneje. V katalogu delovnih mest po stari kolektivni pogodbi je navedeno, da med visoko zahtevna dela spadajo samostojni strokovni delavci, ki delajo na razvoju sistemskega vzdrževanja in vodenja elektroenergetskega sistema, razvoju poslovnih sistemov in uvajanju novih tehnologij, primeroma pa je kot delovno mesto, ki spada v to skupino (VII. tarifni razred, 3. skupina), poleg delovnega mesta dipl. inž. za meritve in zaščito (prenos) navedeno delovno mesto dipl. inž. projektant, to pa je delo, ki ga opravlja tožnik. V novi kolektivni pogodbi to delovno mesto sicer ni primeroma navedeno, vendar to ne pomeni, da tožnikovo delovno mesto ne spada v to skupino (RR 3,13), saj ima vse elemente, ki se za uvrstitev delovnega mesta v to skupino zahtevajo po katalogu delovnih mest veljavne panožne kolektivne pogodbe. Sodišče bi moralo nedvoumno pojasniti, zakaj naj bi tožnikovo delo spadalo v VII/1 tarifni razred, za katera se ne zahteva ne samostojnost ne odgovornost pri delu. Prav tako ni pojasnilo, zakaj se enaka delovna mesta samostojnih projektantov v drugih elektro podjetjih vrednotijo višje kot pri toženi stranki. Nelogično je tudi, da je DM 112, za katero se zahteva le VI. stopnja strokovne izobrazbe in enake delovne izkušnje, vrednoti celo višje od DM 105. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in opozarja, da stara kolektivna pogodba iz l. 1991 za rešitev te zadeve ne velja. Primerjava med kolektivnima pogodbama pokaže, zakaj tožnik uporablja kolektivno pogodbo iz leta 1991. V kolektivni pogodbi iz l. 1996 namreč med visoko zahtevnimi deli pod toČko 3 ni več zapisano delovno mesto dipl. inž. projektant, zato trditev, da bi moral biti tožnik razporejen na delovno mesto s faktorjem 3,13, že zaradi nove kolektivne pogodbe odpade. Samostojni projektant na DM 105 deluje v organizacijski enoti, gre za projekte lokalnega pomena. Tudi pri teh projektih se uvajajo nove tehnologije, vendar tako, da se dosežki novih tehnologij, ki so že sprejeti, uvajajo v konkretne projekte, ki so po obsegu, kapacitetah in pomenu pomembni za napajanje določenega manjšega teritorija. Večina elementov je že tipiziranih, zato gre za obdelavo strokovno manj zahtevnih projektov. Sklicevanje na oceno podobnih delovnih mest v drugih podjetjih je neutemeljeno. Katalog delovnih mest je le seznam tipičnih delovnih mest z relativnim razmerjem, ki ga je mogoče tudi prekoračiti. Odgovornost je eden od elementov DM, ki je očitno ovrednotena, saj je DM 105 razvrščeno pod sam vrh sistemiziranih delovnih mest pri toženi stranki. Med DM 105 in 104 je bistvena razlika - na DM 104 se uvajajo in preizkušajo nove tehnologije in tipizirajo določeni elementi in pristopi. DM 105 pa takšne tipizirane in že sprejete rešitve uvaja na manjših projektih, ki so pomembni le za območne poslovne enote. Sistemizacija tožene stranke je skladna s kolektivno pogodbo, dela, ki jih opravlja tožnik, pa so glede na njihovo zahtevnost pravilno razvrščena in ovrednotena z RR 2,74. Tožnik je bil na lastno zahtevo razporejen na odgovornejše delovno mesto 104. Šele potem, ko je ugotovil, da mu delo ne ustreza, je začel dokazovati, da na delovnem mestu 105 opravlja enaka dela kot na DM 104. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. in 3. točka) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrečno uveljavlja. Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, obrazložitev kot celota pa je ustrezna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sprejeta odločitev pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Delovno mesto 105 - samostojni projektant inženir II, na katerega je bil z odločbo z dne 27.3.1998 razporejen tožnik, je po tedaj veljavnem aktu o sistemizaciji ovrednoteno z RR 2,75 in 548 točkami. Tožnik je zoper navedeno odločbo sicer pravočasno vložil zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu, vendar o njegovi zahtevi oz. ugovoru tožena stranka ni odločila - dobil je le pojasnilo, da se bo zadeva reševala ob sprejemu novega Pravilnika o sistemizaciji. Tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper navedeno odločbo o razporeditvi oz. vrednotenju DM 105 v roku, ki ga za uveljavljanje sodnega varstva v primeru t.i. "molka organa" določa 1. odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), niti v primernem roku v skladu s 105. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Sodno varstvo je uveljavljal šele po več kot enem letu s tožbo, s katero je izpodbijal odločbi tožene stranke z dne 1.7.1999 ter 13.9.1999 o razporeditvi na DM 104 na sedež družbe in poleg tega zahtevka postavil tudi denarni zahtevek za plačilo razlike v plači od 1.4.1998 dalje. Ker tožena stranka ni izrečno ugovarjala, da je tožnik sodno varstvo uveljavljal po izteku razumnih rokov, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ker je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednotenje delovnega mesta 105 ni v nasprotju z določbami Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva RS (Ur.l. RS št. 38/96), zato je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na zahtevo, da se to delovno mesto ovrednoti z RR 3,13 oz. s 626 točkami, v posledici take odločitve pa je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike v plače, do katere bi bil tožnik v primeru višjega vrednotenja DM 105 upravičen.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo pri presoji, ali zahtevnost delovnega mesta 105 ustreza kriterijem oz. opisu tipičnih del, ki so po katalogu del kolektivne pogodbe ovrednotena z RR 3.13. Po katalogu del so v VII. skupino pod točko 3 (RR 3,13) uvrščena delovna mesta samostojnih strokovnih delavcev, ki delajo na razvoju sistemskega vzdrževanja in vodenja elektroenergetskega sistema, razvoju poslovnih sistemov in uvajanju novih tehnologij, npr. odgovorni inženir za meritve in za zaščito (prenos). Delovno mesto "dipl. inž. projektant" je bilo v stari kolektivni pogodbi iz l. 1991 navedeno kot primer tipičnega delovnega mesta v okviru 3. skupine VII. tarifnega razreda, kot pravilno opozarja pritožba, vendar pa v katalogu delovnih mest v panožni kolektivni pogodbi iz l. 1996 ni več navedeno. Tudi to dejstvo kaže na to, da ovrednotenje DM 105 v splošnem aktu tožene stranke ni v nasprotju s panožno kolektivno pogodbo. Pa tudi če bi bil tekst v katalogu delovnih mest enak kot v letu 1991, to še ne bi zavezovalo delodajalca, da vsa delovna mesta projektantov uvrsti v višji tarifni razred. Tipska delovna mesta so le primeroma navedena, delodajalcem pa je prepuščeno, da - glede na različno zahtevnost delovnih mest pri konkretnem delodajalcu - samostojno ovrednotijo delovna mesta v svojih splošnih aktih ob upoštevanju kriterijev, določenih v kolektivni pogodbi.

Razlike v zahtevnosti delovnih mest 105 (samostojni projektant inženir II) in 104 (samostojni projektant inženir I) so razvidne že iz samih opisov obeh delovnih mest, ki se vsebinsko razlikujeta, čeprav so za zasedbo obeh delovnih mest določeni enaki pogoji (glede strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj, ostalih zahtev). Na to, da gre za delovni mesti različne zahtevnosti, kaže tudi okoliščina, da je DM 105, na katerega je razporejen tožnik, sistemizirano v PE, DM 104 pa v razvoju na sedežu družbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič, vodje razvoja M. B., vodje tehnične operative v PE B. ter direktorja PE C., sprejelo pravilne zaključke. Priče so pojasnile, v čem so razlike v zahtevnosti med navedenimi deli. Pri tem je nedvomno bistvenega pomena razmejitev med deli projektiranja elektroenergetskih naprav, ki se izvajajo v poslovni enoti, od zahtevnejšega projektiranja, ki se vrši na sedežu družbe, o čemer so priče skladno izpovedale. Na sedežu se projektirajo zahtevnejši visokonapetostni objekti, v PE pa naprave srednje napetosti. V PE se projektirajo standardne naprave 20 KV napetosti, kar je na svojem delovnem mestu delal tožnik. Na DM 104 se - za razliko od DM 105 - opravljajo dela za visokonapetostno in delno za srednjenapetostno omrežje, poleg tega pa se na tem delovnem mestu opravljajo tudi razvojne študije. Na DM 105 se ne dela na razvoju sistemskega vzdrževanja in vodenja elektroenergetskega sistema, v glavnem pa se tudi ne uvajajo nove tehnologije, kot prav tako izhaja iz izpovedi prič, ki so glede bistvenih okoliščin povsem skladne. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi različne vsebine dela in razlik v zahtevnosti med obema delovnima mestoma (105 in 104) utemeljeno različno vrednotenje in da ni podlage, da bi bilo tožnikovo delovno mesto 105 ovrednoteno z RR 3,13, je torej pravilen, čeprav obe delovni mesti terjata samostojnost pri delu ter gre za odgovorno delo, na kar opozarja tožnik v pritožbi.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka sodbe).