Jedro

Vezanost sodišča na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju.

Tožnik, ki v pritožbi ni grajal nepravilne uporabe načela o vezanosti na pravnomočno odločbo o rešitvi prehodnega vprašanja, se ne more na to kršitev sklicevati šele v reviziji - pa čeprav je videti, kot da je pritožbeno sodišče to kršitev ponovilo - s tem, ko je navedlo, da "posredno iz razlogov sodbe izhaja neutemeljenost tega tožbenega zahtevka, ker iz citirane pravnomočne sodne odločbe izhaja neplačilo kupnine". To je vsekakor smelo (in celo moralo) storiti, ko je odgovorilo na pritožbeni očitek (ki seveda ni bil tak, kot je revizijski: da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani", kar očita šele v reviziji, pač pa), da sodba prve stopnje nima razlogov za zavrnitev kondicijskega zahtevka in da je dokazna ocena glede dejstev, ki so pomembna za odločanje o tem zahtevku, pomanjkljiva.

Z razdrtjem pogodbe je prodajalki nastal samo kondicijski zahtevek (na vrnitev prodane nepremičnine - pravno, kar pomeni zemljiškoknjižno, in dejansko, kar pomeni izročitev v posest). Do takrat pa kupcu tudi ni mogel nastati morebiten obogatitveni (verzijski) zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je imel z vlaganji v nepremičnino. Ker ne zatrjuje, da bi bila sporna nepremičnina vrnjena, in ob dejstvu, da jo ima še vedno v posesti, zato (zaenkrat) še nima obogatitvenega zahtevka. Tako kot nepremičnina še ni prešla (oziroma se vrnila) v last prodajalke (toženke), tudi vlaganja v njo pravno in dejansko obstajajo tam, kjer so bila - pri tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora tožencu v 15-dneh povrniti 1792,69 EUR (prej 429.600 SIT) stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožnik lastnik nepremičnine, ki je vpisana pri vložni številki 1319 k.o. ... do 1/2, ter da mu mora toženec izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo vpisal kot njen solastnik. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu mora toženec plačati 7.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2002 ter tudi (prvemu zahtevku) podrejen zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 11.000.000 SIT z obrestmi od vložitve tožbe. Tožnika je zavezalo, da mora tožencu povrniti 786.300 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se sodišče nepravilno in nezakonito sklicuje na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 384/99, ter da so (zato) kršene določbe o dokaznem postopku. Ugotovitev, da naj bi bil tožnik ob vložitvi tožbe še vedno lastnik, je v nasprotju z zemljiškoknjižnim stanjem (v zemljiški knjigi je bila takrat že vpisana S. K.). Napačna je tudi ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval potrebnih in koristnih stroškov ter toženčeve obogatitve. Trditve o tem je namreč tožnik postavil, in sicer tako v svojih navedbah kot ob zaslišanju. Glede podrejenega zahtevka se je sodišče oprlo le na dejstvo, da je tožnik še vedno posestnik. Tako pravno stališče pa je zmotno. Nepravilno je tudi, da se sodišče glede sklepčnosti sklicuje na določbe o zamudni sodbi.

Toženec je odgovoril na pritožbo, pri čemer soglaša s pravnimi stališči sodišč prve in druge stopnje ter opozarja, da je ustavno sodišče razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 384/99 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na bistvene kršitve postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. čl. Zakona o pravdnem postopku, U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP). Stranka, ki se v reviziji sklicuje na postopkovne kršitve, mora zato vsak tak očitek obrazložiti in konkretizirati. Za obrazloženost očitkov, ki gredo v smeri spregleda določenih revidentovih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ne zadošča pavšalno, neopredeljeno in nekonkretizirano zatrjevanje, da sodišče določenih trditev ni obravnavalo, ampak mora revident konkretno povedati, v kateri vlogi ali na katerem naroku jih je navedel. Tožnik zato ne more uspeti s trditvijo, da je napačna ugotovitev, "da naj Š...Ć ne bi zatrjeval potrebnih in koristnih stroškov in dejstev obogatitve tožene stranke", ter da je "vse to Š...Ć v svojih tožbenih navedbah in ob zaslišanju na naroku zatrjeval Š...Ć." Za obrazloženost takih očitkov (ki gredo v smeri spregleda določenih revidentovih trditev o pravno pomembnih dejstvih) je to premalo. Tožnik se pri tem sicer sklicuje na svojo izpovedbo, vendar tudi s tem ne more uspeti. Izpovedba je namreč dokaz (oziroma dokazno sredstvo), s katerim sodišče preizkuša resničnost navedb strank, ni pa to procesno dejanje, s katerim bi stranka v postopek vnašala trditveno gradivo. Tudi če bi zaslišan kot stranka izpovedal, da so bili stroški potrebni ali za toženca (oziroma za njegovo pravno prednico) osebno koristni, se (ob pomanjkanju trditev o potrebnih ali koristnih stroških) sodišče na ta del izpovedbe zaradi razpravnega načela (7. čl. ZPP) ne bi smelo ozirati. Dokazi (kamor spada tudi izpovedba stranke) imajo lahko procesni pomen le v povezavi s trditvami. Če teh ni, jih (ekscesno izvedeni) dokazi, pa naj bodo še tako prepričljivi, ne morejo nadomestiti.

Ko revizija pritožbenemu sodišču očita, "da se sodišče nepravilno in nezakonito sklicuje na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 384/99", ter da bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, očitno misli na tisti del izpodbijane sodbe, ko pritožbeno sodišče pravi, da "posredno iz razlogov sodbe izhaja neutemeljenost tega tožbenega zahtevka, ker iz citirane pravnomočne sodne odločbe izhaja neplačilo kupnine" (prvi odstavek na peti strani izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je s tem samó ponovilo navedbo prvostopenjskega sodišča, da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno razdrtje pogodbe, ker "tožnik iz naslova kupnine pravni prednici toženca ni plačal ničesar" (gl. zadnji odstavek na šesti strani in prvi ter drugi odstavek na sedmi strani sodbe prve stopnje).

Načelno ima revizija tu sicer prav. Vezanost sodišča na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja zajema namreč samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe(1) - v obravnavnem primeru to, da je pogodba o prodaji sporne nepremičnine (sklenjene med tožnikom in toženčevo pravno prednico) razdrta. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnost (na primer, iz katerih razlogov je bila pogodba razdrta), pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju. Vendar napačno pojmovanje načela o vezanosti sodišča na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja (13. čl. ZPP) ne predstavlja kršitve postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP, pač pa je to lahko le relativna kršitev (prvi odstavek 339. čl. ZPP). Zato jo je mogoče v reviziji uveljavljati samo, če je prišlo do nje v postopku pred sodiščem druge stopnje (druga točka prvega odstavka 370. čl. ZPP). To pomeni, da je taka postopkovna kršitev revizijsko upoštevna samo, če je bodisi do nje prišlo prvič, oziroma izvirno šele na drugi stopnji, bodisi že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je pritožbeno sodišče kljub temu, da jo je bil sedanji revident v pritožbi uveljavljal, pritožbo zavrnilo. Če se stranka v pritožbenem postopku na relativno kršitev postopka ni sklicevala, ne more te kršitve (ki je pritožbeno sodišče samoiniciativno, po uradni dolžnost ne sme upoštevati - prim. drugi odstavek 350. čl. ZPP) uveljavljati šele v reviziji. In za tak primer gre tudi tu. Tožnik, ki v pritožbi ni grajal nepravilne uporabe načela o vezanosti na pravnomočno odločbo o rešitvi predhodnega vprašanja (13. čl. ZPP), se ne more na to kršitev sklicevati šele v reviziji - pa čeprav je videti, kot da je pritožbeno sodišče to kršitev ponovilo - s tem, ko je navedlo, da "posredno iz razlogov sobe izhaja neutemeljenost tega tožbenega zahtevka, ker iz citirane pravnomočne sodne odločbe izhaja neplačilo kupnine". To je vsekakor smelo (in celo moralo) storiti, ko je odgovorilo na pritožbeni očitek (ki seveda ni bil tak kot je revizijski: da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati "na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 384/99", kar očita šele v reviziji, pač pa), da sodba prve stopnje nima razlogov za zavrnitev kondikcijskega zahtevka in da je dokazna ocena glede dejstev, ki so pomembna za odločanje o tem zahtevku, pomanjkljiva (ker ne omenja izpovedbe priče S. M. in na sami pogodbi zapisanega potrdila o prejemu kupnine).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP), je brez pomena tudi revizijski očitek, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, "da naj bi bil tožnik ob vložitvi tožbe še vedno lastnik, Š...Ć v nasprotju z zemljiško knjižnim stanjem, saj na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 384/99, tožnik ni bil več lastnik, temveč že S. K.." Nasprotuje namreč ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je tožnik "kot lastnik še vedno vknjižen v zemljiški knjigi".

Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim sodiščem, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev solastninske pravice in za izročitev zemljiškoknjižnega dovolila, nesklepčna(2). Ker je bil v času, ko je vlagal v sporno nepremičnino, njen lastnik (na podlagi pogodbe s toženčevo pravno prednico je /bil/ vknjižen kot lastnik), pač ni mogel pridobiti pravico, ki je že po naravi stvari vključena v pravico, ki jo je že imel. Logično nevzdržno bi bilo, da bi lastnik z vlaganji v lastno nepremičnino na njej pridobil solastninsko pravico. Ob pomanjkanju trditev, da je tožnik lastninsko pravico na nepremičnini prenesel na toženca (ali že prej na njegovo pravno prednico), je zato zahtevek nesklepčen(3). Tudi če je prodajna pogodba, na podlagi katere je tožnik pridobil lastninsko pravico, razdrta, je s tem sicer nastal vrnitveni zahtevek (drugi odstavek 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - U. l. SFRJ 29/78 in nasl. - ZOR), ni pa bila obenem in avtomatično z razdrtjem pogodbe tudi že prenesena (vrnjena) lastninska pravica. Prodajalki je torej z razdrtjem pogodbe nastal samo kondicijski zahtevek (na vrnitev prodane nepremičnine - pravno, kar pomeni zemljiškoknjižno, in dejansko, kar pomeni izročitev v posest). Do takrat pa kupcu (v tem primeru tožniku) tudi ni mogel nastati morebiten obogatitveni (verzijski) zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je imel z vlaganji v nepremičnino. Tožnik, ki ne zatrjuje, da bi bila sporna nepremičnina vrnjena tožencu (ali že prej njegovi pravni prednici), in ob dejstvu, da ima še vedno posest na tej nepremičnini, zato (zaenkrat) še nima obogatitvenega zahtevka. Tako kot nepremičnina še ni prešla (oziroma se vrnila) v last toženca, tudi vlaganja v njo pravno in dejansko ostajajo tam, kjer so bila - pri tožniku. Ker tako premoženje (morebitna povečana vrednost nepremičnine) še ni prešlo iz tožnikove v toženčevo premoženjsko sfero, je pravilen pravni zaključek pritožbenega sodišča, da je neutemeljen tudi stvarnopravnemu podrejen obogatitveni (verzijski) zahtevek (na plačilo 11.000.000 SIT).

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. ZPP).

Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo - sodno takso, nagrado za delo odvetnika z davkom na dodano vrednost ter administrativne stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim V. Rijavec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, 2005, str. 130. Op. št. (2): Pravzaprav gre za nesklepčnost celotnega trditvenega gradiva - nesklepčnost tožbe je namreč pojem, značilen za procesni položaju zamudne sodbe, ko ima sodišče pred seboj samo trditve v tožbi. Če pa pride do ustne faze postopka, mora sodišče presojati sklepčnost celotnega trditvenega gradiva. Se pravi vseh tožnikovih navedb - ne samo tožbenih, ampak tudi vseh ostalih, ki so bile pravočasno podane med nadaljnjim tekom postopka. Op. št. (3): Če bi, denimo, tožnik kot pridobitelj nepremičnine na njej opravil take spremembe, ki bi imele v primeru, ko ne bi bil njen lastnik, za posledico pridobitev lastninske pravice na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (U. L. SFRJ 6/80 in nasl.) o gradnji, bi lahko na tej podlagi ugovarjal vrnitvi nepremičnine. Ni namreč dolžnosti vrnitve lastnine zaradi odpadle pogodbene podlage za njeno pridobitev, če so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastnine na drugi podlagi. "Pridobitev lastnine na drugi podlagi" je logično mogoče uveljavljati samo kot ugovor zoper zahtevek na vrnitev lastnine. Dokler pridobitelj lastninsko pravico še ima, pa tega samostojno ni mogoče uveljavljati (na isti stvari ni mogoča "dvojna lastninska pravica" - še zlasti ne iste osebe).